Malo, a dobro?

V zadnjih desetletjih opažamo, kako se število tistih, ki redno obiskujejo naše cerkve, upada. Manjša se tudi vse drugo, kar je cerkvenega, od porok, do duhovnih, redovnih in misijonarskih poklicev. Sprašujemo se, eni bolj, drugi manj, kam gre ta naša Cerkev, kam pluje. Prav tako si postavljamo vprašanje, katera drža je v takšnih okoliščinah tista prava. Kar nam ponuja evangeljski odlomek (pa tudi prvo berilo), je tudi danes aktualno.

 

Tiste »krščanske dobe« je, kot lahko vidimo in se prepričamo na lastne oči, konec. Ni namreč več tistega masovnega krščanstva, kot smo zgoraj ugotovili. Morda to res ne drži za Tolmin in še kak kraj, a so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Kristjani smo torej postali to, kar smo bili že v začetku, v dobi rimskega cesarstva, manjšina torej. Toda, manjšina v kateri smeri?

Pred nekaj leti je o tem spregovoril Enzo Bianchi, ustanovitelj skupnosti Bose v Piemontu, kjer po načelih redovnega življenja skupaj živijo pripadniki različnih krščanskih veroizpovedi. Bianchi tako pravi, da mu je prav všeč, da se je tisto prej omenjeno obdobje končalo. Pravi, kako je zdaj biti vernik postala osebna odločitev. Nekdo danes to ne more biti »brez neke poti osebne vere«. Kristjani so torej po njegovem mnenju manjšina, ki je nujno prepričana.

Kar pravi Bianchi, je seveda v veliki meri resnično, tudi sam se z marsičim strinjam, o »osebni veri« nam govori tudi pastoralni načrt, ki smo ga pred kratkim dobili. Ta »masovna vera« zagotovo nudi ali je nudila podporo tistim »tlečim stenjem«, torej negotovim in mlačnim vernikom, ki se lahko izgubijo v anonimnosti, v velikem številu. Toda, tu se začnejo postavljati vprašanja.

Je res mogoče med krščanske slogane, načela, uvrstiti tudi tistega, ki pravi: »Malo, vendar dobro.«? V smislu, da nas bo vernikov pač manj, bomo pa bolj kakovostni, globoki, sveti? Nevarnost tiste skušnjave, proti kateri se je tudi Jezus boril, je za vogalom – hinavščina, namreč. Ali ni nevarno, da bi se zaprli vase, misleč, da smo boljši od drugih, da smo neke vrste izvoljenci?

Katoliška Cerkev je namreč vedno zagovarjala načelo »in-in«, ki ga lepo ponazori evangeljska podoba mreže - najdemo jo v Matejevem evangeliju (Mt 13,47) -, v katero se ujamejo ribe vseh vrst. Ribe bo ob koncu časov prebral Gospod sam, ne bomo mi tisti, ki bomo delili ribe na »čiste« in »nečiste« (to so judovski ribiči namreč vselej počeli, da bi spoštovali postavo, ki predpisuje, katere ribe so prav, katere pa ne), na »dobre« in »slabe«, na »naše« in »vaše«. Cerkev je sebe vedno imela za dom vseh vrst ljudi, kjer so vedno sobivali svetniki in grešniki, asketi in mlačneži, pametni in ignoranti. Vrata te hiše so bila vedno na široko odprta, da se je vsakdo lahko svobodno odločil, če bo vstopil ali istopil. Ne moremo se zapreti vase, postati neka ločina, kjer so člani sicer aktivni, a v svojem, zaprtem krogu. Če smo manjšina, to še ne pomeni, da moramo biti obrobni, marginalni.

Seveda, osebna vera je pomembna, zelo pomembna zadeva. Vendar je ta vera nujno neka pot, kjer so enkrat vzponi, drugič padci. In kaj je moja vera, če tako vzamem? Kot pravi Jezus, ni velika niti za gorčično zrno. Je nekaj izredno majhnega, vendar pa lahko postane nekaj velikega, če to dam na razpolago. Če  to mikroskopsko zrnce, kar je moja majhna vera, moja »malovernost«, vključim v vero Cerkve, lahko postane nekaj zelo velikega. Prisluhnite pri maši, kaj moli duhovnik k Bogu: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve...« Celotne Cerkve, ne gre le za nas, ki smo tu zbrani, za našo škofijo, za Cerkev po vsem svetu, marveč so sem vključeni tudi, če ne predvsem, tisti, ki sestavljajo nebeško Cerkev - verne duše in blaženi. Kako pomembno je, v tem oziru, kot nam lepo polaga na srce bl. Ana Katarina Emmerick, moliti za duše v vicah, ker one še toliko bolj molijo za nas. V ta véliki svet se mi vključujemo, zlasti pri sveti maši.

 

Vsega tega se velja zavedati. Osebna vera je nekaj izredno lepega – »Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke« (4 Mz 11,29) -, a tudi krhkega. Saj pravi apostol Pavel, kako zaklad vere nosimo v lončenih posodah. Cerkev je, kot je lepo dejal neki primorski duhovnik blagega spomina, »skupnost spreobrnjenih grešnikov«. Najbrž bi lahko zadevo postavili še nekoliko bolj aktivno, da smo namreč »spreobračajoči se grešniki«. Na koncu lahko dodamo še moder Pavlov izrek, ki se povedanemu lepo poda: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1 Kor 10,12).