Poslušnost je težka zadeva

V času, ko se radi in pogosto sklicujemo na naravo in na to, kako mora vse biti naravno in “bio”, ne želimo biti podobni tisti pašni živalici, katere podobo uporabi Jezus v povezavi s pastirjem na “nedeljo Dobrega pastirja”, 4. velikonočno nedeljo. “Biti ovca” je danes nekaj negativnega, slabega, ker tistega sveta, prepletenega do obisti s kmečkim življenjem, ni več. S tistim svetom in načinom življenja se je izgubila tudi določena miselnost, določena usmerjenost naših ljudi. Spremenila oz. bolje rečeno, izgubila se je tudi neka perspektiva, neka prizma, skozi katero so ljudje zrli na življenje, na naše bivanje tu na zemlji, ki je perspektiva večnosti. Skozi večnost so stvari presojali in vrednotili. “Biti ovca” ni težava le zaradi smrada, ki tako ali tako označujo vse živali (v tem oziru je zanimivo, kako psi in mačke ljudem ne smrdijo), ampak je težava tudi v simboličnih vrednotah, ki jih ta žival nosi, vse to pa današnjega človeka moti, mu je zoprno, se mu upira. Te simbolične vrednote so, med ostalimi, “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Seveda tudi podoba pastirja ni več aktualna, saj pastir simbolično in dejansko predstavlja avtoriteto. Pravijo, da smo "odrasli kristjani", zato moramo te zastarele in preživete reči pustiti v stari ropotarnici, kamor spadajo.

In vendar se spreminjajo človeški običaji, menjavajo se naše “mode”, določene stvari pa še vedno

ostajajo iste, še vedno držijo. Mi seveda mislimo, da določene zadeve za nas ne bodo več veljale in se jih bomo znebili, če jih bomo drugače poimenovali ali jih sploh ne bomo več poimenovali. Tako npr. za nekoga zdravniki ne rečejo več, da je debel, ampak da je »obilneje hranjen« (nekomu so napisali celo "preobilno prehranjen") in še bi lahko naštevali v tej smeri.  Dejansko se za to, da bi se vseh teh motečih elementov znebili, zares močno trudimo, pa vendarle nekaterih reči ne moremo izriniti iz svoje srede, to pa predvsem zato, ker ne gre le za neke kulturne ali družbene pojave, za nekaj, česar so se naši predniki spomnili v nekem določenem obdobju, ampak so to stvari, ki so zapisane v človeku in ga označujejo. Zato pa so evangeljske podobe še vedno aktualne, torej tudi ta o ovcah in pastirju. 

Jezus je vzel podobo iz konkretnega življenja. Vsakdo, ki pase živali, pa naj bodo to ovce, koze ali krave lahko potrdi tisto, kar je nam lepo razložil brat duhovnik, ki je doma s kmetov in imajo tam seveda tudi svojo lepo čredico krav. Slednje dobro vedo, kdo je tisti, ki jih kliče, »poznajo njegov glas", ko jih kliče. Vendar se kdaj zgodi, da ga nočejo ubogati, pa če se na glavo postavi. Pa ta pastir svojim živalim noče nič slabega, ampak dobro. Podobno velja tako tudi za nas. Tisti, ki so nam postavljeni za pastirje, za avtoritete torej, nas kličejo, a se na njihovo prigovarjanje nočemo odzvati. Nismo poslušni. Pa nam tisti, ki nam kaj prigovarjajo, hočejo dobro, mi pa po svoje. 

Zakaj nočemo poslušati? V imenu svobode. Želimo si, da nas ne bi oklepalo prav nič, da bi ne bilo nobenih okvirjev. Svobodo pojmujemo kot to, da lahko delam, kar in kakor hočem in mi ne sme nihče ničesar zapovedovati, me učiti, mi prigovarjati, me opozarjati... Živimo pač z dediščino tistega gesla iz šestdesetih let, ko se je zgodila tista »kulturna« ali tudi »seksualna« revolucija, ki se glasi: »Prepovedano je prepovedovati.« Takšen je namreč bil tisti napis na steni pariške Sorbone (»Il est interdit d’interdire«). Na ta način si pač domišljamo, da bomo res svobodno in lepo živeli. Nobenega glasu nočemo poslušati, razen svojega. Sami zase najbolje vemo, kaj je dobro, drugi nas hočejo le omejevati, nam hočejo torej slabo, zlasti naj bi to veljalo za tiste, ki vršijo kako avtoriteto, kot recimo starši, učitelji, duhovniki... Tu se začne, ko pa potem odrastemo, se nasploh odvadimo poslušati sočloveka, tudi tistega, ki nam je najbolj blizu. Veliko sicer govorimo o "dialogu", a je z gluhimi nemogoče imeti dialog. Za to je treba znati poslušati.

Ne poslušamo soljudi in ne poslušamo tudi tistega prvega Pastrija, Jezusa, čeprav bi nam rad dal le najboljše, rad bi, da bi bili tudi mi deležni tistega čudovitega odnosa, ki ga imata z Očetom, kjer nihče nič ne jemlje zase, ampak je popolno razdajanje. "Moje ovce poslušajo moj glas," pravi že na samem začetku sicer kratkega evangeljskega odlomka. Če torej njegovega glasu ne znamo poslušati, tudi nismo njegove ovce. To pomeni, da nismo tisto, za kar smo poklicani - nismo Jezusovi učenci, na koncu pa pridemo do tega, da smo tudi manj ljudje zaradi tega. Jezusu ne zaupamo, da nam hoče dobro, zato njegovega glasu nočemo poslušati in hočemo delati vse po svoje, ker smo prepričani v svoj prav, potem pa se zgodi kot s tistim papirnatim zmajem, ki se je v imenu svobode odtrgal od vrvice, s katero ga je deček vodil po zraku. Iztrgal se je in nekaj časa svobodno letel po zraku, a močnejši sunek vetra ga je treščil v lužo, kjer je boležal polomljen in umazan. Tudi mi gremo po svoje in vse delamo po svoje, potem pa nas življenjske pasti in preizkušnje treščijo v luže, ki se znajdejo na poti življenja, kjer obležimo sesuti in umazani. Največkrat šele takrat, ko nas nekdo ljubeznivo pobere iz luže, v katero smo padli, opazimo, da nam tista oseba hoče le dobro. In so takšne življenjske situacije in vprašanja, ki jih ljudje ne moremo rešiti, ampak nas ven lahko povleče le Božji Sin Jezus Kristus. In vendar njegovega glasu nočemo poslušati, čeprav nas vodi po pravi življenjski poti, ima ključe življenja, če tako rečemo. On ima oblast na grehom, zlom in celo smrtjo. In vendar njegovega glasu nočemo poslušati...

Morda pa smo prepričani, da sploh ne govori. Vendar pa nam Jezus še kako govori v življenju, posredno in neposredno. Kako, na kakšen način nam govori? Mi čakamo, da se en dan zgodi čudež in videnje, po katerem nam bi Jezus spregovoril, sicer pa naj nam ne bi govoril. Vendar to nikakor ne drži, ker nam govori. Govori nam po vseh tistih, najprej, ki so ob nas in nam želijo dobro, ki so nam v oporo - avtoriteta je namreč v prvi vrsti opora za mojo življenjsko rast. Potem nam seveda govori po Božji besedi, zlasti po evangeliju. Govori nam po zakramentih – v evharistiji celo postane eno z nami, če smo seveda ustrezno pripravljeni. Govori pa nam tudi po svoji Cerkvi, ki je varuhinja izročila in nauka. V Svetem pismu namreč še zdaleč ni zaobseženo vse, kar je Jezus dejal in storil, ampak verujemo, da se je vse od apostolov naprej to prenašalo po pastirjih Cerkve in prišlo vse do nas. To vse je kot prometni znaki na naši krščanski poti. Lahko rečemo, da so to predlogi za dobro krščansko življenje. Ta nauk se pastirji Cerkve trudimo - eni bolj, drugi manj - posredovati vernikom. Tudi mi smo seveda ljudje in ga še kako znamo polomiti v življenju, pomeni, da ne znamo vselej dajati sami dobrega zgleda tega nauka, a to še ne pomeni, da je sam nauk slab. 

Če torej povzamemo, potem Jezusov glas poslušamo vselej, kadar znamo poslušati dobre nasvete in nauke tistih, ki so nam dani v oporo v življenju. Če se trudim živeti redno zakramentalno življenje. Če berem in premišljujem ter skušam prenesti v svoje življenje Božjo besedo, zlasti evangelij. Če poslušam in upoštevam nauk Cerkve in pastirje Cerkve, ki nam ta nauk posredujejo. Seveda to vse drži samo skozi oči vere, ki zna videti onkraj tistega, kar se vidi na prvi pogled in s človeškimi očmi.