Cilj - nebesa?

"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). V Lukovem evangeliju je ta poved izredno pomembna, ker nam predstavi Jezusov cilj, kam je namenjen. Seveda boste dejali, da je to snov za svetopisemske strokovnjake. Ni le snov za strokovnjake, ker ta program zadeva zlasti vsakega kristjana, vsaj veljalo naj bi tako. Za evangelista Luka se Jezusova pot namreč ne izčrpa le v zemeljskem Jeruzalemu, ampak gre prek vnebohoda v nebeški Jeruzalem. Tja je Jezus v končni fazi namenjen in tja naj bi bil namenjen vsak kristjan.

Kristjan je tisti, ki gre po poti za Kristusom, o čemer sam odlomek tudi govori, a je nadvse pomembno vedeti, da ni pomembna le pot po kateri hodimo, temveč tudi cilj te poti. Hoditi za Kristusom, pomeni slediti mu tudi v izbiri življenjskih ciljev. Njegova pot mora postati moja pot in njegovi cilj moji cilji, če želim res biti njegov učenec. Danes se nas veliko izjavlja za Jezusove učence, bi pa bilo zanimivo slišati, če so naši življenjski cilji kaj podobni Jezusovim. Zlasti bi bilo zanimivo slišati, če je Jezusov končni cilj, “nebeški Jeruzalem”, ki mu bomo lepo po starem rekli kar “nebesa”, življenjski cilj tudi sodobnega Kristusovega učenca, sodobnega kristjana. Koliko je to še na ustnicah in v mislih vseh današnjih kristjanov. Tem rečem se je včasih posvečalo veliko več pozornosti, ker so jih imeli naši krščanski predniki za bistvene, poimenovali pa so jih “poslednje človekove reči”.

Seveda ni nič čudnega, da med verniki ni več tega, ko pa še pri verouku za otroke to več ni predvideno, pa tudi pridiga se o tem bore malo. Letos sem med veroučnimi obrazci zaman iskal te poslednje človekove reči, zato smo si jih morali z veroučenci zabeležiti kar na list, da bi se jih naučili, kot smo se jih sami nekoč morali. Katere so te poslednje človekove reči, jih znamo še našteti? To so: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Seznamu smo dodali še vice, da bi spregovorili tudi o tem, ker so bile včasih že samoumevne, pa danes sploh niso več, pa ne le za veroučence, tudi za ostale kristjane. In vendar bi vse to morali imeti v svoji zavesti in se o tem pogovarjati.

Pogovarjamo se o vsem drugem, poslednje človekove reči pa so izginile s kristjanovega obzorja in jih nima praktično nihče od nas več trdno pred seboj, kakor pred seboj nimamo več niti jasne usmeritve in cilja. Izgubili smo ta večnostni pogled in ne znamo “videti preko”. Misel na to, da “podoba tega sveta mineva” (1 Kor 7,31) odrinjamo čim dlje od nas. Pravimo, da je s tem bolje ne ukvarjati se. Toda, naj nam bo všeč ali ne, bo tudi to naše življenje minilo, na to pa tako radi pozabimo.

Če kdo dandanes slučajno pomisli na smrt, kar se navadno zgodi, kadar koga od bližnjih doleti, potem je zadeva vedno osredinjena na dveh stvareh, na dveh upanjih – da je nekdo čim manj trpel in da je bil star. Niti najmanjšega poudarka pa se ne daje več duhovni pripravljenosti na smrt. Veliko se ukvarjamo s fizičnim zdravjem na tem svetu, kar je tudi prav, a pri tem nikdar ne bi smeli pozabiti na to, da se bomo nekega dne, ki morda niti ni tako daleč, srečali z Bogom in mu bomo morali položiti račun za nše življenje. Bomo na to srečanje pripravljeni ali pa nas bo kar samo zadelo, doletelo, kakor doleti živali, ki poginejo (Ps 49,13.21)?

Kako velja danes? Dogaja se, da ljudje umirajo, a so to vselej drugi. To nas pač ni zadelo - veseli smo, da je šlo mimo nas in življenje gre naprej po starih tirnicah, kot bi se nič ne zgodilo, pa čeprav se zanka oža. Toda če gre življenje naprej pomeni, da je vendarle pot proti nekemu cilju, a nas očitno to ne zanima. In si tistih ključnih življenjskih vprašanj: "Kam grem? Kateri je cilj mojega potovanja?" ne zastavljamo.

“Saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje” (Heb 13,14). To naj bi držalo za nas kristjane, da smo vsi na poti proti nekemu drugemu mestu, proti neki drugačni resničnosti, da tu nimamo stalnega bivališča, podobno Sinu človekovemu, ki nima, kamor bi glavo položil. Pa smo res usmerjeni proti nekemu drugemu mestu, proti nebeški domovini? Nas zanima tisto, “česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9)?

To bi nas moralo še kako zanimati in nas vsak dan preganjati. Kakor eden od mojih prijateljev, ki si vsak dan in najbrž večkrat, zastavi vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?” bi se morali tudi mi vsak dan spraševati po smislu in usmerjenosti našega življenja. In morali bi se spraševati ter imeti pred sabo tiste resničnosti, ki so pred nami. Se spraševati o tistih rečeh, ki po naši veri obstajajo onkraj tega našega vidnega sveta. Pa je vprašanje, če te resničnosti za nas sploh obstajajo. Zato si moramo tudi mi postaviti prav takšen cilj, kakršnega si je zastavil naš Gospod Jezus, saj nas sv. Filip Neri opozarja: “Kdor se pogosto ne povzpne z mislimi v nebesa dokler živi, je v veliki nevarnosti, da se tja ne bo povzpel niti po smrti.”