Praznično vzdušje

Veliko slišimo v teh dneh, praktično že cel mesec, besedno zvezo praznično vzdušje. Vsako leto je tudi na tem področju že v novembru, da o decembru niti ne govorimo, vedno ena in ista pesem, ko nas ljudi, ki že tako ali tako hitimo in se ne ustavimo niti za trenutek, spet premamijo, da še bolj panično hitimo in nekaj iščemo, za kar še sami dobro ne vemo, kaj bi to bilo. Vsak od nas si v tem vrtiljaku želi ne tistega, kar nam ponuja svet, ker imamo vsega tega že dovolj in preveč tako, da smo že siti in naveličani. Ne, želimo si drugačnih darov. Za te darove se ljudje neizmerno trudimo in si prizadevamo, na takšen in drugačen, na “dovoljen in nedovoljen” način, da bi do njih prišli, da bi si jih zagotovili, pa nam ne uspeva najbolje. Vsakokrat se nam znova in znova izmuznejo.

Govorimo seveda o darovih, ki bi jim lahko rekli, da so notranji darovi. Kateri pa so ti darovi?

Najpogostejši so mir, veselje, ljubezen in sreča. Seveda bi jih lahko še več našteli. Vem, da tudi tu govorimo eno in isto, vsaj enkrat na leto, a je vseeno pomembno, da o teh darovih še govorimo in jih tako ohranjamo v zavesti. Naravnost katastrofalno bi namreč bilo, če bi se vsemu iz obupa odpovedali samo zato, ker so ti darovi tako izmuzljivi, ker tako stežka pridemo do njih. Pravzaprav je tako, da še ko pridemo do njih, jih le malenkost okušamo in se nam takrat zares zdi, da so se nebesa združila z zemljo, kakor rečemo ob božičnih praznikih. Srčno upam, da si teh darov še vedno želimo, da po njih hrepenimo.

Samo tako lahko namreč pridemo do spoznanja, da je vse to večje od nas in si v svoji majhnosti, krhkosti in umrljivosti tega ljudje sami ne moremo zagotoviti.

Gre namreč za to, da smo se ljudje tako obrnili sami vase, da zmotno mislimo, kako bomo za vse sami poskrbeli, kako bomo vse sami rešili in razvozlali. Temu seveda ni tako in nikdar tudi ne bo. Zato mislim, da do pravega prazničnega vzdušja lahko pride samo tisti, ki spozna svoje meje in omejenosti. samo tako namreč lahko pridemo do ugotovitve in spoznanja, da te darove, ki si jih ljudje tako želimo, po katerih tako hrepenimo, prinese samo nekdo, ki prihaja od zgoraj, ki je večji od vsega, tudi od zla, bolečine in smrti. Samo tako lahko človek pride do tega, da v svoji notranjosti pravzaprav resnično koprni po Odrešeniku.

Potem gredo zadeve naprej, saj je odrešenje, ki se začenja prav z božično skrivnostjo, treba sprejeti v njeni polnosti, kot nekaj, kar je bilo, je in bo. Tudi odrešenika Jezusa Kristusa je treba sprejeti kot nekoga, “ki je bil, ki je in ki pride”, kakor nam pravi knjiga Razodetja. Treba je najprej sprejeti z razumom, da to, o čemer govoriSveto pismo, zlasti sveti evangelij, ni neka izmišljena pravljica, kakor drži denimo za božička, ki si ga je omislila družba “Coca Cola” v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Treba je torej za začetek sprejeti dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da je: “Beseda meso postala in med nami prebivala,” kakor smo slišali. Začne se s tem, da nekaj slišimo in naredimo za svoje. Kakor pastirji, ki so slišali in verovali. Potem pa so seveda stopili na pot vere.

Pravzaprav smo ljudje pastirjem podobni, vprašanje je samo, če ne ostaja samo pri tem, da slišimo oznanilo o odrešeniku, potem pa ostane pri tem. Treba je namreč iti temu Odrešeniku naproti. Narediti tudi tisto, kar je naša dolžnost, naš delež pri odrešenju, pri tem, da bi dosegli tiste darove, o katerih smo govorili. V duhu je namreč Kristus res prisoten v Svetem pismu, ki ga lahko beremo tudi doma. Prav tako je v duhu navzoč v molitvi, ki jo tudi lahko opravimo doma. Konec koncev nam sam to zagotavlja: “Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi” (Mt 18,20). Vendar pa samo duhovna navzočnost ni dovolj. Kar naj pomisli vsak, če mu je dovolj imeti ljudi, ki jih ima rad, navzoče samo v duhu? Ne, želim, da je tista oseba tam, kadar jo potrebujem.

Naš odrešenik Jezus Kristus je tudi resnično navzoč, in sicer v zakramentih Cerkve. V njih se tudi danes dogaja božična skrivnost. Sv. Frančišek Asiški je svojim bratom govoril, kako to drži pri sveti maši, a drži tudi za ostalih šestero zakramentov. Tisti, ki se pa tem zakramentom prisostvujemo in jih prejemamo, smo šele zares pdodbni pastirjem. Takole je dejal sv. Frančišek: “Vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.”

Bratje in sestre, morda je prav letošnji Božič priložnost, da začnemo pastirje, ki so nam dani za zgled v evangeliju, posnemati tudi z dejanji. Jezus nas čaka po naših cerkvah. Po svojih duhovnikih želi priti k nam. Prvič je prišel k nam po človeku, Devici Mariji, tudi danes prihaja vsakokrat po človeku – po svojih duhovnikih. Res je, da prejmemo Jezusove darove, se je treba najprej odpovedati svojemu ponosu. Božično oznanilo nam pravi ne samo, da je to treba storiti, temveč, da se splača.

Blagoslovljene božične praznike vam želim!