Imamo zelo kratek evangeljski odlomek, ki pa nam v par stavkih pokaže novost, ki jo je vnesel Božji Sin Jezus Kristus s svojim prihodom. Če se namreč ne gre čuditi temu, da je kot prvo in največjo zapoved navedel tisto o popolni vernikovi ljubezni do Boga (najbrž bi to največjo judovsko zapoved, ki jo judovski verniki ponavljajo večkrat na dan podal tudi vsak drugi judovski učitelj ali modrec...), pa je zanimiva tista druga zapoved, ki jo postavi ob bok tej prvi, da bi odslej nekako »hodili z roko v roki«: ljubezen do bližnjega.
V izvirniku je sicer rečeno, da sta si zapovedi "podobni", a bi lahko dejali, da sta "iz istega testa" - če je treba ljubiti Boga, je treba ljubiti tudi bližnjega, ker je ustvarjen po Božji podobi. Da je Gospod izrekel prvo zapoved, ne čudi zato, ker bi tako naredil praktično vsak judovski učitelj, ne bi pa iz množice 365-ih zapovedi, ene za vsak dan v letu, potegnil tiste o ljubezni do bližnjega ter jo postavil na praktično isto raven s prvo. Zato torej tisti "enako" v prebranem prevodu ni narobe, a je vendarle treba paziti, da ne bi zamešali in človeka postavili na mesto Boga - je zelo podobno, enako, ni pa eno in isto ljubiti Boga in bližnjega.
Kdor namreč zares ljubi Boga in vanj zares upa in veruje, ljubi tudi bližnjega - ta slednja ljubezen nekako dokazuje pristnost človekove vere. Dolžnost, ki mu jo omenjeni zapovedi nalagata, zanj ni več dolžnost, temveč postane prijetno in lahko breme. Ne velja pa nujno, da kdor ljubi bližnjega, ljubi tudi Boga. Prav lahko nekdo, ki se zelo trudi, da se razdaja bližnjemu, noče priznavati Boga in njegovih naukov ter zapovedi. Živi pač svoje življenje po svoje, s svojimi zakoni in merili, ne pa z Božjimi. Priznavati, da imamo nad seboj še Božjo avtoriteto, do katere in po kateri imamo določene dolžnosti, pač ni vsakomur "prebavljivo".
Če bi radi nekoliko pogledali, kaj odlomek sporoča nam danes, potem moramo reči, da predvsem to, da ne bi postali »zakristijski kristjani«. Kot takšne mislimo tiste kristjane, ki so to le med štirimi zidovi cerkvene stavbe in župnišča, kar vse lepo simbolizira »zakristija«, prostor, kjer se duhovnik in sodelavci pripravljajo na daritev svete maše. Ne gre torej za to oz. ne samo za to, kolikokrat in kako redno prihajaš k nedeljski sveti maši. To se v bistvu zate že predpostavlja, da počneš, če si kristjan. Zadeva gre naprej.
Evangelij vsakega od nas sprašuje, koliko znamo biti kristjani v vsakdanjem življenju, izven cerkvenih zidov. Zakaj se kaže naša ljubezen do Boga v tem, kako ljubimo bližnjega? Zato, ker se tako sveta mašna daritev zares prenese v naše življenje. Gospod Jezus je ti dve pravkar slišani zapovedi povedal judovskim vernikom svojega časa, za svoje učence pa je šel še dalje in je dejal: »Novo zapoved vam dam: ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ljubiti bližnjega, kakor nas je ljubil Gospod Jezus – to je mera za kristjana. Ljubiti je torej treba do konca, se darovati in žrtvovati preko mere.
Seveda bomo dejali, kako je bližnji vsak človek – to drži. A nas današnji evangelij spominja tudi na to, da je prvi bližnji Bog, v našem primeru Gospod Jezus Kristus. Iz ljubezni, po ljubezni in v ljubezni do njega bomo znali gojiti tudi pravo ljubezen do bližnjega, tisto, ki »ne išče svojega«. Bilo bi namreč čudno, če bi fant punci dejal, kako jo ljubi le z delom srca, z delom misli in z nekaj moči… Moramo se torej na vso moč odpreti in dati na razpolago Gospodu Jezusu, potem pa vsem ljudem, začenši z najbolj bližnjimi, da bi se potem vse to razširilo tudi na druge ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar