Misel na 5. nedeljo med letom
Na vrsti je poklic apostolov, ki pa kaže na poklic za hojo za Gospodom prav vsakega od nas. Vsak od nas je poklican za Kristusom na sebi primeren način, zato nam sv. Krizostom pove, da so pač Modri bili poklicani z zvezdo, medtem ko so prvi apostoli, ki so bili ribiči, bili poklicani s pomočjo ribolova. Prav res je, kakor pravi Pavel Timoteju, da je treba oznanjati in vztrajati v vsaki okoliščini, ker Bog tako dela. Zanj ni pomembno, v kakšnih okoliščinah se nekdo nahaja, ampak vsakršne okoliščine izkoristi za svoj klic človeku.
Vendar pa je nekaj ta služba, s katero si človek služi kruh, ki pa je podrejena službi hoje za Kristusom in pridobivanja ljudi zanj. Ta drugačni lov je še težji in je praktično nemogoč brez Božje pomoči, torej brez Božje milosti. Razmišljanje delamo na god sv. Janeza Boska, ki je bil mojster pridobivanja duš za Gospoda. In res je to počel v takšnih in drugačnih okoliščinah, a počel je to vztrajno in neutrudno. Na srce pa je svojim fantom polagal, kako morajo najprej oni sami pridobiti Božjo posvečujočo milost in se upirati grehu, sicer ne bodo uspešni. Tako velja tudi za vsakega od nas, da se moramo v vsem svojem delu in naporu obračati k Gospodu, ker so brez njega naše mreže prazne.
Glede sv. Boska pa še prigoda iz življenja. V letih 1853 in 1854 je razsajala epidemija kolere v Torinu. Don Bosko je svojim fantom dejal, da se jim ne bo nič zgodilo, če ga bodo ubogali. Ukazal jim je, da morajo biti v Božji milosti s pomočjo pogoste spovedi in dnevne maše ter obhajila, pa da morajo nositi svetinjico Matere Božje, ki jim jo je blagoslovil in dal. Šele kot takšni so mogli pomagati don Bosku v skrbi za okužene bolnike v dveh improviziranih bolnicah. Ko bi mi danes imeli vsaj delček te zavesti, bi se položaj že zdavnaj izboljšal, ker bi verniki oblegali spovednike in cerkve, hkrati pa bi oblegali nebo s svojimi molitvami.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar