Prostor za Gospoda

Obhajamo 2. nedeljo po Božiču, ki je tudi praznik Jezusovega imena, katerega pomen pa se je v današnjem času očitno izgubil, tudi v bogoslužju. Ponovno prebiramo Janezov uvod v evangelij, ta tako pomembni sestavek za našo vero. Čeprav pa je komaj deset dni tega, kar smo brali isti odlomek, se njegovo bogastvo ne izčrpa. Resnično »iz njegove polnosti vsi prejemamo milost za milostjo«, prav kakor pravi evangelist in apostol.

Vzeli bomo osrednji stavek odlomka, ki je hkrati tudi osrednji stavek naše vere: »In beseda je meso

postala in se naselila med nami«. Kdor je torej že od začetka pri Bogu in je Bog, je torej iste narave z Očetom, torej Božji Sin, postane ne le »človek«, kot so začeli prevajati in poenostavljati v zadnjih desetletjih, temveč postane »meso«. Božja narava prevzame človeško naravo. Večni, vsemogočni, največji Bog se poniža v krhko in umrljivo človeško naravo, postane meso.

To naše »meso« je danes postalo tabu tema v svojih šibkih značilnostih, v svojih, vsaj za ta svet, negativnih lastnostih, ki so krhkost, grešnost in umrljivost. Izpostavlja se raje druge vidike mesa, ki so za današnji svet dobri, gre pa zlasti za bolj fizične zadeve, konec koncev lahko damo zraven tudi naše čute in čustvovanje, vsaj v tistem pojmovanju, ko to označujemo kot »kemijo«. Saj vemo, kako mora običajno vladati med nami, pa tudi v nas, prava »kemija«. Celo reklama nemškega letalskega podjetja se poslužuje te igre o fiziki in kemiji. Beseda, sam Božji Sin torej, je prevzel v celoti našo naravo, ne le v fiziki in kemiji, temveč tudi v njeni duševni in duhovni razsežnosti, z edino razliko, da ob tem, ko je postal človeško meso, Jezus Kristus nase ni prevzel greha, je pa vse naše grehe nase prevzel kasneje in jih nesel na križ. Tam je premagal greh, smrt oz. zlo v celoti.   

Ni nam torej treba nikamor po odrešenje, saj je slednje prišlo k nam. Beseda je prišla prebivat k nam. Pomeni, da je primeren prostor Bog v nas ljudeh v začetku že bil pripravil, je pa potem tisti prostor postal neprimeren in vedno znova postane neprimeren, saj ga greh umaže in pripelje vanj vso tisto navlako, ki naredi ta prostor umazan in »zabasan«, pa Odrešenik v njem ne more prebivati. Ker pa je tista umazanija in krama produkt zla, ki je večje od nas ljudi, mi sami tega očistiti ne moremo, je pa to potrebno storiti, da »edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju« pride prebivat v nas – tako in drugače. K čistoči naše notranjosti, ki ji slikovito rečemo kar srce, pripomoremo sami z vsakdanjo higieno, to je preprečevanje. Vseeno pa potrebujemo drugačne vrste očiščenje, saj vsi ljudje grešimo, tega pa daje le Jezus Kristus sam pri sveti spovedi, če se res odkritosrčno spovemo in smo res skesani. Na ta način Gospod Jezus pride duhovno prebivat v nas.

Smo pa na ta način pripravljeni tudi na to, da pride med nas še resnično prebivat, ko ga prejmemo v svetem obhajilu. Če naša notranjost ni čista, potem je obhajilo ne le neučinkovito, temveč gre celo za nevredno prejemanje svetega obhajila, zato pa za bogoskrunstvo. Evharistija je v tesni povezanosti s pokoro, s sveto spovedjo torej. Ali ne uredimo, pospravimo, pobelimo in počistimo stanovanja in hiše, preden pridemo vanj prebivat? Podobno je tudi tu. Tega, da smo vredni prejemanja Kristusa, se ne da izsiliti. Če je le mogoče, poskrbimo, da bo naša notranjost čista in urejena, sicer pri svetem obhajilu raje lepo ostanimo na svojem mestu.

Sicer pa tudi drugače večna Beseda prebiva med nami, saj je resnično navzoča po tabernakljih naših cerkva. Tudi to je ogromno vredno, a se tega ne zavedamo, kar kaže sicer tudi naše obnašanje v posvečenih prostorih. Posebej močno Gospoda častimo in slavimo, se mu zahvaljujemo, ga prosimo pri sveti maši. Tam mu tudi potožimo gorje in ga prosimo odpuščanja za vse naše zlo, malomarnosti in opustitve. To pa lahko pred Jezusom, ki resnično biva v tabernaklju, počnemo tudi izven mašnega obreda. To je zelo koristen čas, saj je konec koncev čas, ki ga namenimo Gospodu, tudi čas, ki ga namenimo sebi. Sv. Pavel pravi, kako ljubezen ne išče svojega, zatorej Gospod vso našo ljubezen vrača nazaj v neskončni meri, to pa potrebujemo kot duhovno hrano na naši življenjski poti. Potrudimo se, da bomo v tem letu naredili več prostora za Gospoda, tako in drugače, ker bomo tako veliko napravili tudi zase.