Nadaljujemo, kjer smo zadnjič končali – pri popolni svobodi posameznika, ki je postala absolutna norma. To je sicer lahko tudi nekaj dobrega in pozitivnega, vendar pa predpostavlja vseeno še nekaj drugega – obstajati mora neki skupni moralni imenovalec, ki ga vsi priznavajo. Prav to pa je vse težje najti v naši družbi, saj je morala zahodne družbe vselej izhajala iz krščanske vere. Duhovniška in viteška morala je prodrla v vse pore družbe in v vse institucije, ljudje so sicer pogosto ravnali proti tej morali, vendar pa so to počeli prav zato, ker so jo priznavali kot veljavno. Po srednjeveški aristokraciji, je za skupno moralo skrbel trgovski sloj, potem pa meščanski liberalni sloj, a je še vedno šlo za krščansko moralo, le da je ta bila brez svoje teološke osnove, v temelju pa je bila še vedno krščanska, torej stvar skupnega izročila.
Šele v 20. stoletju je prišlo do uničenja stare morale, za kar so poskrbeli nihilistični voditelji, ki so na
takšen način tudi usmerjali novonastali delavski razred. Težava je v tem, da stare morale niso znali zamenjati z neko drugo, ki bi jo vsaj oni sami imeli za boljšo. Dokler je še veljala stara morala, je še šlo, vendar pa seveda ni moglo iti v nedogled. V Evropi je prišlo do razkristjanjena na osnovi revolucionarno-marksistične ideologije in na osnovi hedonistično-radikalne ideologije, ki je prišla tudi v dežele “socialističnega bloka”, o tem danes ni nobenega dvoma več.
Po letu 1968 je povsod prišlo do revolucije, ki ni bila ne družbena ne politična, temveč antropološka in etična, saj se je iz nje razvil amoralni človek, ki zavrača razumnost in moralnost, skupaj z avtoritetami, ki to zagovarjajo in skušajo ljudi tako tudi oblikovati, zlasti prvo tovrstno institucijo, ki je družina. Družina je seveda “paternalistična”. Poleg družine se začne z zavračanjem šole, ki se jo obravnava kot “avtoritarno”, razvije pa se permisivna vzgoja, katere odlične posledice sedaj uživamo, na koncu pa tudi zavračanje Cerkve, ki je ne le nazadnjaška, temveč tudi “seksofobna”. Kasneje je prišlo do takšnega šolskega sistema, tudi na univerzitetni ravni, ki bi promoviral takšno raven izobrazbe, ki bi onemogočala študentske vstaje in proteste oz. bi se jih dalo zlahka zatreti tako, da se populaciji ponudi “kruha in iger”. Na univerzitetni ravni je tako recimo prišlo do “bolonjskega programa”, a to je snov za kdaj drugič.
V glavnem je od tistih treh moral, ki so usmerjale kasneje zahodni svet, ostalo le malo sledi. Govorimo seveda o krščanstvu, liberalizmu in socializmu. Izšel je splošno razširjeni amoralizem, ki je seveda veliko bolj zaskrbljujoč kot v naslovu omenjeni umori in drugi zločini, ki seveda zbudijo določeno medijsko pozornost, a so vseeno precej manj številčni od naših “vsakdanjih zločinov”, ki jim danes seveda rečemo pravice. Pravice, ki so stopile na mesto dolžnosti, koncept dolžnosti je šel rakom žvivžgat seveda z moralnim sistemom. Po letu 1968 je namreč prišlo do popolne “osvoboditve”, do tega, da je tisto, kar si nekdo želi, njegova volja, tudi temeljna vrednota in svoboščina. Nastopil je novi imperativ – da je “prepovedano prepovedati”. Posledice so vsem na očeh – splav, kriza družine, gender in homoseksualizem, droga, narcizem in menefregizem, zavračanje odgovornosti in depolitizacija. Pravico dandanes narekuje “fantazija na oblasti”. Do tega so privedle posledice vseh tistih miselnosti, ki so nazadnje sprožile francosko revolucijo. Neverjetno daljnovidno pa je slednjo kritiziral celo Mazzini, kaj se bo zgodilo brez dolžnosti – pravice proizvajajo konflikte in privilegije, torej družbo brez moralne kohezivnosti in brez javne morale, torej brez skupnega moralnega imenovalca. Še enkrat nadaljujemo naslednjič.
objavljeno v tedmiku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar