Na "nedeljo Janeza Krstnika", kar je vselej 2. adventna nedelja, nadaljujemo, kjer smo zadnjič končali. Osrednja tema je namreč spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, pravzaprav pa je spreobrnjenje tudi naša dolžnost, pa ne samo v pripravi na vsakokratne božične ali velikonočne praznike, temveč je to dolžnost našega življenja. Kot smo zadnjič dejali, gre dejansko za to, da skušamo nekaj spremeniti, izboljšati v našem življenju. Če nekaj izboljšamo, se izboljša tudi še kaj drugega, saj nas sv. Tomaž Akvinski uči, da izboljšanje enega področja za sabo potegne tudi druga, ker tudi prsti na naših rokah in nogah rastejo skupaj, ne pa vsak posebej.
Naše življenje lahko primerjamo plutju z ladjo, kjer krmar vedno znova popravlja krmilo ladje, da slednja pluje točno v pravi smeri. Vselej so namreč neka navodila za pot in kompas ter drugi instrumenti, ki kažejo smer, mi pa jih po eni strani moramo ubogati, po drugi strani pa moramo tudi sami biti dovolj vešči, da z njimi ravnamo, kdaj se je pa tudi treba znajti.Treba je pošteno dejati, kako mi sicer v življenju težimo precej k temu, da skrenemo s prave smeri plutja. Potrebna je zato budnost in bdenje nad samim seboj, ker sicer hitro skrenemo, posebej pomembna pa je budnost na duhovnem področju. Če ni te budnosti, postane nevarnost življenjskega brodoloma zelo velika, resnici na ljubo pa mi dajemo zelo majhen, premajhen poudarek temu duhovnemu področju, tako osebno, kot tudi na ravni skupnosti, po večini govorimo tu o naših družinah, pa tudi župnijah in drugod.
Velikokrat je naloga težka, a to ne pomeni, da se ne potrudimo po najboljših močeh in z nebeško pomočjo, torej s pomočjo troedinega Boga, angelov, Marije in svetnikov, nam lahko uspe. Če želimo biti v skladu z evangelijem in katoliškim naukom, bo treba marsikaj spremeniti, treba se bo odpovedati svojemu ponosu in objeti ponižnost, da bomo priznali naše zablode in napake. Potrebujemo pa tudi precej močne volje, da ustrezne popravke naredimo, na koncu pa tudi stanovitnosti in vztrajnosti, da se ne bomo predali ob ovirah, ki pač vedno pridejo.
Pri apostolu Pavlu v tem oziru vidimo, kako pomembno je vse tisto, kar so dali skozi pred nami. On sicer omenja tisto, kar je bilo napisano, a nič manj ni pomembno tudi vse drugo, kar so dali skozi naši predniki. Po poti gremo bolje ali, če ostanemo pri naši primeri, bolje plujemo, tudi s pomočjo tistega, kar so nam zapustili tisti, ki so bili na poti pred nami. Skušnjava tega, da bi enostavno izbrisali vse tisto, kar je bilo pred nami, je velika. Če izročila ne upoštevamo, imamo historicizem, ko vse tisto pred nami nima nobene veljave, ampak nekaj velja samo tisto, kar je novo. Na ta način se ne učimo oz. se nič ne naučimo niti iz napak prednikov. Tako pravzaprav ni možno pluti po pravi poti.
Še nekaj najdemo dandanes. Številni bi radi popolnoma zradirali prav vse, kar se jim je v preteklosti zgodilo v življenju. A če uporabimo še tako dobro življenjsko radirko, pa v našem družbenem življenju začeti spet z nič ni mogoče. Dobra novica, ki pa jo prinaša adventni čas, je ta, da je to možno na duhovnem področju. Dejanje popolne skesanosti pripelje, seveda s pomočjo našega Gospoda v zakramentu spovedi, do popolnega izničenja vseh starih grehov, naša pokora pa do izničenja posledic teh dejanj, do poprave krivic.
Ponovna vrnitev na pravo življenjsko pot se vselej začne na duhovnem področju, kakor se tam vedno začnejo tudi vse naše krize in zablode. Nekega dne je nekdo vprašal starega puščavnika po njegovi starosti. Puščavnik je odgovoril, da ima petdeset let. Obiskovalec je na to odgovoril: "To ni mogoče, zagotovo jih imate več kot sedemdeset!" Na kar je puščavnik odgovoril: "Res je, moja starost je sicer petinsedemdeset let, a prvih petindvajset sploh ne štejem, ker sem jih preživel daleč od Boga."
V tem adventnem času bomo torej naredili veliko, če bomo poživili naše bogoslužno in molitveno življenje, tako na osebni, kot tudi na skupnostni ravni. Če se bo to zgodilo, se zagotovo izboljšajo tudi naši medčloveški odnosi in še vse drugo. Namesto pravokotnika tabličnih računalnikov, pametnih telefonov, televizijskih in računalniških ekranov, imamo v adventu na skupni mizi krog adventnega venčka, ki se vse bolj sveti. Celo številne starše pa namesto tega raje vidimo, kako bulijo v te naprave, pa nič drugega ne vidijo, zlasti pa nikogar drugega, ko bi bil za to najboljši čas. Z napravami celo hodijo po stanovanju in vanje strmijo, pa se nikamor ne zaletijo samo zato, ker že dovolj dobro poznajo svoje stanovanje. Odločitev za krog je odločitev za večnost, torej za Boga, posledično pa tudi za bližnje in zase. Storimo vendar kaj za to in obrodimo kak trajni sad. Četrtina adventa je že mimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar