B kot BONTON

Cerkveni in družbeni antislovar (27)

Pred kratkim, pred kakšnim mesecem, sem zasledil izvlečke iz starega italijanskega bontona, ki obravnava vprašanje, kako se je potrebno obnašati v cerkvi. Bonton je napisala gospa Erminia Vescovi, pravi pa, da je to “sodobni bonton družbenega obnašanja od adolescence do starosti”. Obravnavana različica je deveti ponatis iz leta 1954, je pa zanimivo videti, kako se je spremenilo naše obnašanje, kot rečeno, je tu obravnavano tisto v cerkvi. 

Naša gospa Erminia pravi najprej, da “če se je treba vselej držati bontona v hišah ljudi, je še večji

razlog, da se ga natančno držimo pred najvišjim Stvarnikom in v hišah, kjer prebiva”. Pravi, da je vera po besedah apostola Pavla rationabile obsequium, v izvirniku logiké latreia, kar najdemo v pismu Rimljanom 12,1, lepo pa je prevedeno, da gre s strani človeka za češčenje Boga, ki je smiselno, razumno, pa tudi duhovno, seveda, kot se je rado prevajalo omenjeno Pavlovo navodilo. Pomeni, da se je treba v družbi, še posebno pa seveda v cerkvi, zlasti med bogoslužjem, smiselno in razumno, torej primerno, obnašati. Gospa tako pravi, da moramo vedeti, “kako pomembno je tudi določeno zunanje izkazovanje češčenja ali primernega obnašanja, ki je pravilno predpisano”. 

Pravila, ki jih bomo na kratko pogledali, se zdijo kot iz neke druge dobe, pa čeprav so veljala še ne pred tako dolgo časa, potem pa je za zahodnega človeka obveljalo tisto, kar je obveljalo za Pavlovega spremljevalca Demaja, ki ga je “zapustil, ker je vzljubil ta svet” (1 Tim 4,9), pa je v življenje, pa tudi v svete prostore spustil vse vrste obnašanja, ki je bilo prej pojmovano kot vsaj neprimerno, če ne še kaj več. Gospa Vescovi pravi, da se tudi tisti, ki ne verujejo, zagotovo želijo primerno obnašati v cerkvi, kamor se gre: “Za običajne verske obrede … za slovesna bogoslužja … za občudovanje umetnin”. Logično je tako, da se je potrebno izogibati časa, ko se v cerkvi obhaja bogoslužje, če pa že ne bi šlo drugače, je treba paziti, da nismo glasni v svojih korakih, govorjenju, prehajanju iz kraja v kraj … Podobno je treba upoštevati tudi v prazni cerkvi, saj gre za spoštovanje Gospoda, ki tam prebiva oz. tudi svetosti prostora, ki je drugačen od ostalih, saj je posvečen, izvzet iz svetne rabe. 

Potem je veljalo, pa nič nismo zasledili, da ne bi veljalo več, da je treba poklekniti, ko se gre mimo Najsvetejšega v tabernaklju, če pa je izpostavljeno, je treba poklekniti na obe koleni. Podobno velja, če se obhaja sveta maša, da človek lepo pri spremenjenju, kar naznači zvonec, lepo poklekne in kleči, dokler zvonec ne nakaže konca najsvetejšega dela maše. Veljalo je, da imajo, vsaj v romanskih deželah, žene in dekleta pokrito glavo, moški pa odkrito, pa tudi, da je obleka pokrivala celotne roke in kolena, moški pa naj bi imeli prav tako pokrite roke in vselej dolge hlače, pa seveda lepo nogavice in čevlje. Zdi se, da, če pustimo pri miru pokritost ali odkritost glave, danes to glede obleke ne velja več, čeprav nihče tega seveda ni preklical. Seveda je veljalo, da se ne hodimo kakorkoli v cerkev razkazovat. 

Naša gospa Erminia potem piše, da nikdar na sedežu ne grdo slonimo, morda celo z razprostrtimi rokami, temveč lepo sedimo, pa tudi nog nimamo nikdar prekrižanih, za kar se tudi zdi, da danes ne velja več. Zanimivo je potem obnašanje med pridigo. “Predvidena je spoštljiva in popolna tišina”. Bog ne daj, da bi pokašljevali ali krhali, kar se seveda ne počne niti med preostalim bogoslužjem. Prav tako ni predvideno nobeno ploskanje, a amerikanizacija je očitno to pravilo ukinila. Potem je zanimivo, da se med pridigo ne sme pokazati nobene zdolgočasenosti ali kakorkoli izraziti nestrinjanja, kakor se tudi ne sme vmes kakorkoli komentirati. Če pridigar reče kaj smešnega, se ne reži, ampak se narahlo nasmehne. V skupnih molitvah in pesmih se ne sme biti ne preglasni ne pretihi, kakor tudi ne zavlačevati ali prehitevati. 

Pa še naslednja: “V cerkvi naj se ne bi pozdravljali ne si stiskali rok ne načenjali pogovorov, niti z ljudmi, ki jih nismo videli že dolgo. V takih primerih zadostuje, da le pokimamo z glavo in se rahlo nasmehnemo, da bi tako označili zadovoljstvo srečanja, ostalo pa ohranili za zunaj”. Tu le še vidimo, kako močno se je vse spremenilo in kako močno so določene posvetne navade stopile tudi tja, kamor naj ne bi, v svete prostore. Glede stiskanja rok smo pisali tudi v našem časniku, celo na podlagi dokumenta Svetega sedeža, a si seveda nismo delali utvar, da ne bi bili bela vrana. Če se je torej tako močno izjalovilo obnašanje v cerkvi, ni nič čudnega, da je postala tako plehka tudi katoliška duhovnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas