Kot rečeno v prvem delu z nekaterimi primeri, je dogma, torej verska resnica, nekaj zelo pomembnega, saj je treba razodetje ohraniti vedno ne le enako, temveč eno in isto. To je namreč tisto, kar se ne sme spremeniti. Tisto, kar se lahko spremeni, a vselej s potrebno opreznostjo, je kulturni način, s katerim se razodetje prenaša naprej.
Tega ne more početi kdorkoli, ker mora pravi teolog vselej biti močno zakoreninjen v duhovnem
izkustvu, istočasno pa biti močno ozaveščen glede časa, v katerem živi, to dvoje pa je med ljudmi precej težko najti. Vsekakor se na ta način lahko izognemo dvema pokvarjenima stranpotema: 1. konservatizmu, ki je cilj samemu sebi, to je tisti religiozni pogled, po katerem bi moralo vse ostati ne samo enako, temveč identično, tudi povsem drugotni in kulturni elementi, ki so popolnoma vezani le na svoj (pretekli) čas; 2. bolestna potreba po tem, da je vedno in povsod treba izraziti »nekaj novega«, za čemer se v resnici skriva težnja po tem, da bi naredili vse manj in manj zahtevne tradicionalne krščanske zahteve.
Danes seveda, v našem življenjskem kontekstu, nismo priče prvi težnji, temveč bolj drugi, kjer se pogosto življenje meša z vitalizmom. Kolikokrat se tako vse zreducira v presoji, če je dobro ali ne, samo na to, ali je kdo povedal »nekaj novega« ali ne. Podobno je tudi na moralnem področju, ko bi zadeve vedno morale biti »nekaj novega«, prav tako pa bi morala, po prepričanju teh, trditi tudi Cerkev v svojem nauku in učenju.
To je pravzaprav postala neka moda, ki je bila sicer prikrito prisotna že prej, zares zacvetela pa je od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, pa tako cveti že petdeset let. Ta težnja kaže, čeprav prikrito, odpor do krščanskega izročila, prav tistega, ki je verne spodbujalo, da bi raje pogledovali k nebeškim dobrinam, zavedajoč se, da so zemeljske nekaj minljivega in prehodnega, kakor to velja tudi za vse tisto, kar je človeško, vključno z našimi odnosi in čustvi. Nekaj novega bi tako pomenilo prilagoditi življenje po veri današnjim časom, kar je pogled vernih obrnilo od nebes k zemlji. Praksa deseterih zapovedi in duhovnega življenja je tako postalo nekaj anahronističnega. Maske pa so padle, tako da je postalo jasno za tistega, ki hoče videti, da povedati »nekaj novega« v resnici pogosto pomeni oddaljitev od evangelija in Kristusa samega. Prav do te točke smo prišli na marsikaterem področju današnjega krščanstva.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar