Za dobro duhovno življenje

Misel na 5. nedeljo med letom

S pomočjo cerkvenih očetov in učiteljev se lahko malo drugače ozremo na evangeljski odlomek o Jezusovem ozdravljenju Simonove tašče. Ker je stvar takoj po poklicu apostolov, to zelo jasno kaže na naše krščansko življenje, ki seveda ni lagodno, ampak gre za duhovni boj. 

Taščina vročica kaže na strasti, ki gorijo v vsakem človeku in proti njim se moramo boriti, da bi, kakor nam pravi sv. Beda, ne dovolili hudobneževemu strupu, da bi se širil naprej po nas. Iz tega sicer lahko izpeljemo, da je stvar lahko še kako nevarna tudi za bližnje v skupnosti in še naprej. Skušnjave namreč vselej prihajajo in se nam ponujajo, kar je prva stopnja prodiranja greha, ki je ta omenjeni strup, v nas. Druga stopnja je naš pogovor s temi skušnjavami oz. fantazije, ki se jim vdajamo, kako bi bilo, če bi. Zelo hitro tako preidemo na tretjo stopnjo, ki je sam boj, ta duhovni boj, kjer pa že nastopi to vprašanje molitve, še zlasti prošnje, ki tako ali tako večinoma predstavlja našo molitev, kakor nas uči sv. Tomaž Akvinski. Cerkveni očetje zato pravijo, da Gospod vselej rad usliši prošnje svojih vernih, kadar prosimo, da bi se mogli upreti slabim strastem. To pomeni, da moramo prositi najprej za bistvene reči, da bi potem lahko prosili tudi za drugo, kar ni tako prvotno pomembno. 

Strasti nas, kakor sveti očetje učijo, hromijo, da ne moremo delati tistega, kar naj bi sicer delali oz. delamo svoje dolžnosti slabo – Simonova tašča bi morala Jezusu in ostalim gostom postreči, če gledamo evangelij, ampak ni bila sposobna. Zato je tako pomembno, da imamo dobro molitveno življenje in da molimo tako, kakor je to počel Jezus, da torej molimo ob začetku dneva, ko govorimo o osebni molitvi. Duhovni učitelji nam pravijo, da je dobro biti malo lačni, kadar molimo, zato je vselej najbolje osebno moliti, preden zajtrkujemo. Vsak kristjan bi naj osebno molil vsaj petnajst minut na dan, posvečeni seveda ustrezno več. 

Ker pa ni dovolj samo molitev, ampak potrebuje človek še Božjega dotika, lahko ozdravljenja povežemo z zakramentalnim življenjem, saj potrebujemo obnavljati svojo bogopodobnost in potrebujemo v sebi Božjo milost. Pogosto druženje z Božjim zdravnikom pri spovedi in pri sveti maši je tisto pravo orodje za naše celostno zdravje. Naj še opozorim, da najbistvenejši del svete maše ni sveto obhajilo, ampak to, kar je izrednega pomena tudi sv. Marku – »biti z njim«, namreč z Gospodom Jezusom. Najbolj pod njegovim križem. Pogosto obhajilo je sicer nekaj pohvalnega in dobrega, a le, če ga prejemamo vredno. Zato ni pogostega obhajila brez pogoste spovedi, ki mora sveda biti kvalitetna. Vidimo, kako lepo je skrito v kratkem evangeljskem odlomku pravilo našega duhovnega življenja.

Objavljeno v tedniku Novi glas