torek, 28. januar 2020

Mahniča je vredno pobliže spoznati!

Recenzija Keržetove knjige o Mahniču

Ne vem, kje sem se prvič srečal z imenom dr. Antona Mahniča, vsekakor pa se dobro spomnim, da je šlo za negativno mnenje. To ni nič čudnega,saj je na Slovenskem, morda zlasti na Primorskem, mnenje o tem velikem možu najprej goriške, nato pa krške (otok Krk) in hrvaške Cerkve, zelo slabo, kakor nam je povedal tudi postulator za njegovo beatifikacijo, sicer pa škofijski tajnik, mag. Saša Ilijić. Ko sem pripravljal svoje diplomsko delo o nadškofu Zornu, seveda nisem mogel mimo njegovega, to lahko z gotovostjo trdimo, najtesnejšega sodelavca. Že tedaj so mi dejstva pokazala precej drugačno sliko msgr. Mahniča, kar seveda ni bilo v skladu s splošno razširjenim mnenjem tudi naših uveljavljenih duhovnikov. Ko sem torej enemu od teh izrazil pomisleke ob predavanju akademika Kosa, ki je Mahniča odpravil nekako z levo roko, sem dobil v odgovor, češ če nisem vendarle bral tega, kar je pisal v 'Rimskem katoliku', ki je bil pravzaprav slovenska različica nadškofijskega glasila, ki je izhajalo v latinščini, 'Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis'. Ravno tu je glavna težava – ker sem bral! 

Ko se obravnava neko zgodovinsko obdobje, se je potrebno čim bolj osvoboditi očal današnjega časa in se skušati čim bolj spustiti v tisto obdobje, da bi nekako razumeli delovanje oseb, ki so v naših raziskavah oz. so kakorkoli sodelovale z »glavnim junakom« naših raziskav, pa naj je šlo za pozitivno ali negativno naravnane do naše osrednje osebnosti, v mojem primeru za msgr. Zorna. Ivo Kerže glede Božjega služabnika Antona Mahniča v v svoji knjigi 'Mahničeva estetika in literarna kritika' naredi, in sicer zelo temeljito, ravno to, ko govorimo o prvem delu knjige. Vedno moramo najprej ugotoviti zlasti miselno podlago nekoga, njegov svetovni nazor, njegova načela in podobne reči. To naredi dr. Ivo Kerže v svojem delu zelo natančno, jasno in razumljivo, tako da na precej poljuden način razloži ne samo Mahničevo miselno podlago, temveč nam tudi na kratko predstavi temeljne mislece ali filozofe, ki so goriškemu rojaku iz Kobdilja na Krasu služili kot osnova. Odgovarja na pomisleke in pokaže, če je kdo udaril mimo glede Mahniča, zakaj naj bi temu bilo tako. 

Izvemo marsikaj zanimivega, kot recimo, kako se je tudi nekdo v avstrijski Cerkvi, katere del smo tedaj bili, naslanjal na rimske teologe,zlasti na tedaj najpomembnejšo teološko revijo, ki še vedno izhaja, to pa je 'Civiltà cattolica', posebno na znanega p. Liberatoreja. Članki te jezuitske revije iz tistega časa so še danes zelo aktualni in, to si upamo trditi, preroški. Ni težko ugotoviti, kaj je motilo in še moti veliko naših duhovnikov, to pa je poživitev nauka sv. Tomaža Akvinskega, ki se je zgodila na zahtevo papeža Leona XIII. V okrožnici 'Aeterni Patris'. Tu seveda ne govorimo o napačnem t.i. »neotomizmu«, temveč o poživitvi pravega »tomizma«, kakor se tudi označuje nauk sv. Tomaža. Bolj so zanimivi razni novoveški filozofi, cerkvenega učitelja sv. Tomaža pa se zavrača, pa čeprav ga je za temeljnega postavil tudi sv. Janez Pavel II., ki se je pred tem precej raje nagibal k t.i. »personalistom«20. stoletja. 

Dr. Mahnič je bil torej miselno klasičen, tudi kar zadeva umetnost in literaturo, tako da recimo ni maral obdobja baroka. Temeljil je na neki stalni filozofski in umetnostni podlagi, na izročilu, ki je pač podpiralo krščanski oz. natančneje, katoliški svetovni nazor. S tega gledišča je potem presojal, in sicer v luči najpomembnejšega katoliškega načela, ki je pa blagor duš, katera umetnost, zlasti pa literatura, je primerna in katera ne. Bistvena je namreč filozofija oz. bistven je svetovni nazor nekoga, po katerem zagovarja določena načela, druga pa zavrača. So stvari, ki človeka, še posebej pa katoliškega vernika, izgrajujejo, druga pa delujejo nanj razdiralno. Vemo,kako so v tistem času že pričele negativno delovati na ljudi goriške nadškofije te nove filozofije, slednje pa so se iz mesta že širile na podeželje. Kritična opozorila, sploh glede literature, ki so jo vse bolj pismeni slovenski ljudje pridno požirali, so tako bila ne samo potrebna, temveč pastirjeva dolžnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas    

Ni komentarjev: