Blagi in ponižni kralj

Druga nedelja trpljenja ali cvetna nedelja, ki pozna tudi oznako oljčna (kakor je grško poimenovanje) je liturgično izredno bogata. Potem, ko se je naš Gospod ob prejšnjih priložnostih vselej izognil kraljevskim častem oz. temu, da bi ga postavili za kralja, je tokrat drugače, vendar pa je tudi tokrat to kralj, ki kaže drugačne lastnosti od posvetnih vladarjev. Vemo, da je, kakor je sam dejal, v srcu krotak in ponižen, prav takšen pa tudi prihaja kot kralj v Jeruzalem, prav takšnega so napovedali preroki. Ponižnost se kaže v jezdenju na oslici. Palme in oljke so tudi pomenljive, saj prve pomenijo zmago, druge pa mir. Ob njegovem rojstvu je Božji mir prišel na zemljo, ob njegovi zmagi, ki pa je zmaga na križu, se ta mir spet vrne k Bogu, da bi bil potem spet podarjen ljudem po apostolih, torej po Cerkvi. 

Povezava med kraljevanjem in trpljenjem ter smrtjo je nerazdružljiva. Kraljevanje je na križu in s to svojo krotkostjo je Kristus vse pritegnil k sebi. Zemeljski veljaki in vladarji ne pritegujejo k sebi na krotak način, temveč z gospodovanjem, podrejanjem. Ni moči argumentov, temveč argument moči, oblasti. Jarem tega sveta je težak, Kristusov jarem je lahak. Moramo se zavedati, da je teža zla in naših grehov v velikanski meri na njegovih plečih, le majhen in pravšnji del je tudi na naših. Kakor smo premišljevali na tiho nedeljo, ki je prva nedelja Gospodovega trpljenja, s svetim papežem Leonom Velikim, ni dovolj le premišljevanje Jezusovega trpljenja, ampak se ga moramo prav udeležiti, moramo se združiti z njim. V tem nam je zgled Mati Marija, Žalostna Mati Božja, ki smo jo v petek praznovali. Še kako resnično se je združila z Jezusovim trpljenjem, a seveda v srcu, kar pomeni, da je to naredila na duhovni način. Gre za tisto najpomembnejšo žrtev, ki je žrtev volje. Slednja je bila najpomembnejša tudi pri samem našem Gospodu, kakor poslušamo njegovem trpljenju. Kako težko je ljudem darovati, žrtvovati svojo voljo. Ko pa to že naredimo, navadno stvar ni povsem prostovoljna in v tišini, temveč se raje pritožujemo in godrnjamo. Skratka - ne gre brez besed. Po tej žrtvi, po tem križu, pa človek pride do prave in resnične svobode. Sliši se paradoksalno, vendar se potem izkaže, da je res tako. 

Lepa priča te zunanje omejenosti, hkrati pa notranje svobode, je Giovannino Guareschi, ki nam je zapustil Don Camilla in Pepponeja. Najprej je treba povedati, kako se je svobodno odločil, da gre v taborišče, saj se ni hotel boriti na strani Nemcev, vendar pa je Italija po kapitulaciji postala Nemčiji sovražna. V mislih se tako v svojem zaporniškem dnevniku pogovarja s to Nemčijo, ki ga je zaprla. Takole pravi: "Gospa Nemčija, ti si me postavila za te ograde in stražiš, da bi ne šel ven. To nima smisla, gospa Nemčija - jaz ne grem ven, vstopi pa k meni, kdor hoče. Vstopijo moja najdražja čustva in moji spomini." Z njim je tako ves čas bila njegova družina, ki je bila v duhovnem smislu še kako resnično tam, pa čeprav je bila tako daleč pri Parmi v Italiji. Guareschi je voljno sprejel to svoje trpljenje in ta svoj križ, svojo voljo je voljno položil v Božje roke, a bil zaradi tega v duhovnem smislu še kako živ. In  zato je bil njegov vzklik, da ne umre, četudi bi ga ubili. Resnično se je udeležil Kristusovega trpljenja, ga naredil za svojega, kakor številni drugi. Ni zanikal težke resničnosti, ampak jo je vkomponiral v širšo sliko, da zlo in smrt nimata zadnje besede, vendar le pod pogojem, da gre to preko Kristusa, preko njegovega trpljenja in križa. Vstajenje je bilo posledica tega, tako pa je tudi za človeka. Žrtev volje prinaša vstajenje, a moramo resnično do konca pokopati to svojo voljo, da bi se zgodila Božja volja. Kakor pa je lepo dejal en vernik, je pravzaprav to žrtev volje najtežje delati v teh malih in vsakdanjih žrtvam in odpovedim, h katerim smo v svojem stanu poklicani.