Č kot ČRKARSKA PRAVDA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (29b) 

Poglejmo, kako se po eni strani ruši stara resničnost prek jezika, ustvarja pa nova resničnost po novem jeziku. Nov svet se gradi tudi s pomočjo novih izrazov, novega besedišča, ki izraža resničnosti, katerih prej nismo poznali. Tako se iznajde protijezik (it. antilingua), kakor je prvi dejal Italo Calvino oz. novi jezik (ang. newspeak), kakor je dejal George Orwell. Najprej je potrebno tako stvari zrušiti, zato poglejmo najprej to plat. Treba je zrušiti stari svet vrednot, stare svetovne nazore (nem. Weltanschauung), filozofske perspektive, kulturne koordinate in še kaj. Ko govorimo o jeziku, je pri destrukciji možno prehoditi tri poti. 

Prvi način je enostavna odstranitev nekega izraza, ne da bi ga nadomestili s kakim drugim. Danes

imamo številne besede, ki so v jezikovnem smislu pravzaprav izumrle. Tu lahko pomislimo na metafizične izraze, kot npr. esenca, človeška narava, ali kar sama metafizika. Potem imamo določene moralne izraze, kot so npr. vrlina, zdržnost, stanovitnost, ponižnost, deviškost, plemenitost... Tu so še religiozni izrazi, ki tudi v samem katoliškem svetu izginjajo - sodba, pekel, nebesa, vice... Gre za pravo jezikovno sterilizacijo, ki je v tem, da sovražniku vzamemo jezikovno orožje, da bi mu odvzeli tudi trdne koncepte, na katerih stavba pravzaprav stoji ali pade. Treba je očistiti jezik, da postane šibak in tako neprimeren za jezikovni spopad. Če, recimo, pogledamo takšne spopade med Don Camillom in Pepponejem, vidimo hitro, kako učinkoviti so bili ti izrazi, saj ko jih je uporabljal župnik, je bil ubogi župan hitro brez moči. 

Če ošibi jezik, pride počasi tudi do tega, da ljudje slabo govorijo, poleg tega, da ne razumejo več tistega, kar so njihovi predniki zelo dobro razumeli. Kot je dejala potem znanka, ki je poslušala radijsko oddajo, v kateri sem nastopal: “Bolj slabo sem razumela, ker imate tak besedni zaklad, ki ga sama nimam”. Podobna težava je pa tudi že s samimi sestavki tu v časniku in vprašanje je, koliko in kako se sploh razumemo med seboj pisci in bralci. Posledice jezikovne sterilizacije so zato hude, tudi zato, ker kdor slabo govori, navadno tudi slabo misli oz. misli zelo nekritično - tega je pa danes odločno preveč. Orwell je to že kdaj napovedal: “Osiromašenje jezika je prednost, saj bolj kot je majhna izbira, manjša je skušnjava, da bi razmišljali”. 

Drugi način jezikovne vojne, ki je, kot smo opozorili, bolj podtalna, je umik nekaterih izrazov in zamenjava z novimi. Zamenjajo se tako besede, ki izražajo neko resničnost, da bi tako zamenjali razumevanje resničnosti same, ki je po novem lahko tudi drugačna, vsekakor pa je tekoča in lahko pomeni to in ono ali tudi nič. To je koristno iz dveh razlogov. Prvi je ta, da, če je resničnost preveč odurna, jo je bolje nekoliko osladiti. Tako je, recimo, Adolf Eichmann na jeruzalemskem procesu dejal, da sploh ni šlo za deportacije Judov, temveč za “nadzorovano emigracijo”. Podobno se dogaja tudi v primeru uzakonjanja novih vrst zakonskih zvez. V Italiji je npr. parlament raje dejal, da so to “civilne zveze” kot pa “homoseksualne poroke”, da bi ljudstvo lažje sprejelo zadevo, ker bi se na tiste “trde” besede lahko tudi slabo odzvali ali celo uprli. Primerov je nič koliko, zlasti če pogledamo t. i. politično korektni jezik, ki ga danes uporabljajo, ko ljudje nismo več debeli, ampak “preobilno prehranjeni”, nismo več gluhi, temveč “slabše slišimo”, itd. Vendar bi kazalo “politično korektnemu” nameniti samostojni del rubrike, saj je materiala preveč. Naslednjič nadaljujemo z našo sodobno črkarsko pravdo, torej vojno na jezikovnem področju, ki je v resnici spopad za posest duš ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (29a) 

Pri pouku slovenskega jezika smo najbrž vsi slišali za spopad iz naslova, ko sta se dve literarno-kulturni struji spopadli za abecedo, ki naj bi jo uporabljali, šlo je torej za jezikovni spopad, ki ga pa poznamo tudi danes. Vendar pa je v tistem spopadu iz 19. stoletja dejansko vsem šlo za to, da bi delali za skupno dobro, ne pa proti, da bi delali za jezik, ne pa proti njemu, zatorej niso skušali ustvariti nekakšen protijezik, kakršnega skušajo ustvariti danes, ta novodobna “črkarska pravda” pa je tudi precej bolj pritlehna, kakor so pritlehne postale že mnoge tiste vojne, ki se ne bojujejo s pomočjo kovinskega orožja, ne moremo pa po drugi strani dejati, da orožje bojevanja ni manj materialno samo zato, ker je besedno oz. črkarsko, če ostanemo zvesti naslovu. 

Vsekakor drži za vse ideologije, da morajo predložiti neko svoje besedišče, da bi tako vsilile svojo

“vero”, svoj “credo”. Kdor ima v lasti besede, ta lahko oblikuje miselnost. Napravili bomo majhno potovanje po tehnikah, ki jih za to uporabljamo, za kar nam najbrž en sam zapis ne bo zadostoval. Za začetek naj rečemo, kako mora obstajati, da je vse na svojem mestu, močna povezava med resničnostjo in jezikom, saj ima jezik nalogo, da izraža in sporoča svet, da ga torej razodeva. Besede, zato pa tudi črke, so potrebne, da označujejo resničnost, zato pa so tudi orodje resnice. Stvari je treba imenovati z njihovim imenom, reči bobu bob, kot pravi rek. V začetku je Bog stvari najprej ustvaril, jih postavil v bivanje, nato pa dal človeku nalogo, da jih poimenuje: “Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju” (1 Mz 2,19-20a). 

Zatorej je Bog dal človeku, kot vidimo, tudi jezikovno svobodno voljo, poleg le-te na vseh področjih bivanja, kar se vselej izkaže kot dvorezen meč. Vsakokrat, ko človek zablodi, namreč nastane določena ideologija, ideologije vseh časov pa nočejo priznati resničnosti, takšne, kakršna pač je in se tudi kaže, temveč želijo ustvariti (pomenljiva beseda!) svojo lastno resničnost - resničnost tako ni več tisto, kar je, temveč tisto, kar želim, da je. V materinem trebuhu tako ni več otrok, po naravi moškega ne privlačijo ženske, temveč je v materinem trebuhu skupek celic, po naravi pa moškega ne privlačijo le ženske, temveč ga privlači, da bomo čim širši, marsikdo in marsikaj, pa tudi številčno ni treba omejevati. Temu lahko brez težav rečemo racionalizem, saj gre za to, da se v glavi ali v več glavah rodi neka resničnost, ki pravzaprav obstaja samo tam, kdor je pa zadevo iznašel, jo želi ne le zamenjati, temveč vsiliti, namesto prave in edine resničnosti. 

Da bi napravili novo resničnost, je treba po eni strani porušiti staro, zatem pa zamenjati tudi izraze stare resničnosti, tudi zato, da bi preprečili druge možne vrste miselnosti od nove resničnosti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, ker smo lahko ugotovili že sami, da tu Stvarnik ni potreben, saj je na njegovo mesto stopil človek oz. skupina ljudi, ki so po navadi bolj ljudje od ostalih, podložnikov, kot nam lepo pričuje, recimo, Orwellova 'Živalska farma'. Namesto stare, teocentrične religije, kjer je torej v središču Bog, se postavi nova, antropocentrična religija, kjer je v središču človek, a le tisti, ki je bolj človek od drugih, podložnih ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas