Opominjanje

Zagotovo se bo našel kdo, ki bo dejal: "Končno nam evangelij spregovori o nečem 'fajn' in enostavnem". Ali ni nekaj najbolj enostavnega, kar počnemo v življenju, dajati opazke, kritizirati, nekomu očitati njegove napake? V resnici pa nam Kristus govori prav obratno. Pravo bratsko opominjanje še zdaleč ni nekaj enostavnega, ampak je ena od stvari, ki od nas zahtevajo veliko notranjo svobodo in zrelost, predvsem pa ljubezen.

Naše človeško sobivanje je polno nasprotij in konfliktov, kar se dogaja zato, ker imamo tako različne značaje, že sveti Avguštin pravi glede tega, da smo ljudje "kakor lončene posode, ki se, brž ko naletijo ena na drugo, ranijo". Jezus pa ne omejuje stvari na krivdo bližnjega v odnosu do nas, saj bi bilo težko oceniti, kaj nas tu 'pošlje v akcijo', če ni to bolj naš ranjeni ponos kot pa ljubezen do resnice. Šlo bi bolj za samoobrambo kot za bratsko opominjanje.

Pravi tudi, naj brata opomnimo na štiri oči, kar pomeni, da spoštujemo njegovo dostojanstvo, saj bi ga v prisotnosti oseb, katerih spoštovanje mu je najpomembnejše (pred ženo, možem, otroki...), prav gotovo ponižali. Poleg tega ima brat na ta način možnost braniti se. Lahko pove svoje razloge, zakaj je določeno dejanje storil, kar je gotovo težje, če je stvar že znana mnogim.

Zagotovo namen bratskega opominjanja tudi ni tista srbečica, da bi drugim pokazali njihove napake, da bi tako povzdignili našo večvrednost. Namen tudi ni ta, da bisi olajšali vest, da bi potem govorili: "Sem ti rekel! Opozoril sem te! Slabše zate, če me nisi poslušal". Ne, namen je "pridobiti brata", torej resnična ljubezen do drugega, da bi se poboljšal in ne bi šel naproti neprijetnim posledicam svojih morda nepremišljenih dejanj. Da ne bi skrenil s prave poti in tako zapravil večnega življenja.

Vzajemno opominjanje je, če ga prakticiramo v evangeljskem smislu, ena od največjih ugodnosti skupnega življenja. Zelo dargoceno je v vsej odkritosti povedati si stvari, ki si nam jih noben tujec niti v sanjah ne bi upal povedati. Tako lahko vzajemno rastemo in zorimo.

V vsakem primeru, četudi nam ne uspe svojega brata bratsko opomniti, se je treba na vsak način braniti, da bi bratovo krivdo širili naokrog, po potrebi v nekoliko predelani verziji. "Ne govorite drug proti drugemu," pravi Sveto pismo (Jak 4,11). O tem najdemo v Svetem pismu še eno lepo misel: "Si slišal kakšno besedo? Naj s teboj vred umre. Le pogumno! Ne bo te razneslo" (Sir 19,10).

Po naših medijih se škandalozne besede, razni trači... zelo hitro širijo. Zatorej, vsakokrat, ko se potrudimo in preprečimo širjenje govoric, doprinesemo zmagi dobrega nad zlim.

Nazadnje naj še povem, da uspeh opominjanja ni odvisen le od nas, ampak tudi od tega, kako drugi to sprejme. Ne obstaja samo obveza k opominjanju, ampak tudi k temu, da se pustimo opomniti. Če vidimo koga, ki opomin sprejme, se morda zanj celo zahvali, obveljajo besede našega bivšega nogometnega selektorja Katanca: "Kapo dol"!

Pri tem članku sem si pomagal s komentarjem: R. Cantalamessa, Gettate le reti, riflessioni sui Vangeli, Anno A, Edizioni Piemme, Casale Monferrato 2001.

Bog ne daj!

Evangelij 22. navadne nedelje čudovito prikaže človeški strah in protekcionizem (željo po zavarovanju) do tistih, ki jih imamo radi. Koliko staršev je danes takih, da rečejo svojemu otroku podobno kot Peter Jezusu, ko se ta otrok odloči, da gre svojo pot.

Otrok se je bolj ali manj premišljeno odločil za svojo pot, svobodno se je odločil za svojo pot, odločil se je sprejeti križ na svoje rame, to je, sprejeti vse posledice svoje odločitve. Starši pa mu v strahu, da njihov otrok ne bo zmogel tega težkega bremena, vsaj odsvetujejo, če mu že ne branijo, slediti odločitvi, ki jo je napravil. Otroku tako odtegujejo svobodo, v svojem strahu ga ne ljubijo in mu nočejo dobro, ampak slabo. Strah povzroča ljudem, da se zaprejo vase in bolj mislijo nase kakor na drugega. Vendar pa je prava ljubezen v svobodi in zaupanju. Tistemu, ki ga zares ljubimo, moramo pustiti svobodo odločitve in moramo mu zaupati, da se je prav odločil, da že ve, kaj dela. Maminih sinčkov, ki celo življenje živijo v senci svoje matere in torej nesvobodno, je vedno več. Ta zapor jih utesnjuje, utesnjuje pa jih še nekaj drugega.

Poleg vprašanja ločitve od svojih staršev, spada zraven tudi vprašanje vzgoje otrok za odločitev, in sicer življenjsko odločitev. Dandanes starši svojim otrokom nudijo vse, vendar pa jim tako še otežujejo odločitev, ki pa mora tam okrog petindvajsetega leta (prej ali kasneje) vseeno priti. In takim staršem bi rekel z Jezusom: "Proč od mene, ker ne mislite (niste mislili) na to, kar je Božje, ampak, kar je človeško". Po Božje je, da se odpovemo sebi, svojim zahtevam, ambicijam in si naložimo križ na svoje rame, da torej vzamemo ta križ otrokove vzgoje, z mislijo na prihodnjo ločitev ter križ otrokove odločitve na svoje rame, če ga zares ljubimo in mu želimo le najboljše.

Seveda pa vse skupaj ne velja le za starše, temveč za vsakega izmed nas, ko želimo nekoga imeti za svojega plišastega medvedka - vedno ob sebi, da ga svet slučajno ne bi pokvaril, ali pa, da ne bi slučajno vzel nekoga, ki nam ni všeč, ki se nam ne zdi na ravni... "Pusti tega, pusti onega, ker ni zate!" pravimo, pri tem pa mislimo le nase in na svojo korist. Nekdo mi je rekel, da moramo ob ločitvi nekoga od domačega gnezda samo trepetati in moliti. Ta drža se mi zdi tista prava in je podobna tisti skrbi usmiljenega očeta iz Lukove prilike. Ta pusti vso svobodo svojemu sinu, zaradi njega trpi, zanj trepeta, vendar pa ga brez besed sprejme, ko se vrne nazaj.

Rajši kot da torej svojim ljubljenim osebam branimo odločiti se in prizadevamo trpljenje sebi in njim, jim ob teh odločitvah raje stojmo ob strani in jih podpirajmo z molitvijo. Mislim, da je to precej bolj Božje.

Olimpijske igre

Kot vedno, nam tudi ob tej priložnosti g. Messori ponuja zanimivo kritično razmišljanje. Za bralce portala sem ga prevedel in priredil, glede na to, da so se od trenutka pisanja odvile že štiri Olimpijade, zraven pa sem mestoma dodal še kaj aktualnega, kar zgolj potrjuje avtorjevo stališče.

Te dni v Pekingu potekajo olimpijske igre, za katere pa lahko ugotovimo, kako se v modernih utopijah, kar te igre zagotovo so, dogaja, da se prvotni nameni obrnejo v svoje protislovje. Baron De Coubertin je še eden izmed tipičnih predstavnikov humanitarne ideologije v smislu "gala plesov", ki zagotovo ni pozabil, da je Olimpijada prenehala leta 393 na pobudo več škofov (med njimi tudi sv. Ambroža), ki so v njih videli značilen primer izražanja poganskega duha. Umetno so Olimpijado torej priklicali k življenju leta 1896 (in to v Atenah, ki so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence). Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote. K češčenju tega (telesa in estetike) so se torej želeli vrniti, zato so ustanovili neke vrste bogoslužje nove religije - religije športa, kjer bi istočasno lahko slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev.

Zgodilo se je seveda prav nasprotno. Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više. Svetovne napetosti se v igrah zrcalijo tako, da je bilo število udeležencev večkrat prepolovljeno, enkrat zaradi bojkota Vzhoda, drugič Zahoda. Ne smemo pozabiti tudi prestiža (s tem pa tudi utrditve), ki so ga olimpijske igre dale nekaterim režimom, kot recimo nacističnemu, v Berlinu leta 1936, ali brežnjevskemu, v Moskvi leta 1980.

"Zastonjskost" se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše. Kar se pa tiče poveličevanju telesa, je splošno znano, do kakšnih ekstremov nas je privedla želja po zmagi za vsako ceno. Dokaz za to je npr. oploditev atletinj na ukaz ter povzročitev splava v pravem trenutku, da bi pretentali naravo, ki, ob bližanju materinstva, utrdi telesne sposobnosti. Druge ženske (izgleda, da so prav one največje vrste velikega šova) razni genetski inženiriji maskulinizirajo že od malih nog, da imajo nazadnje od ženskega samo še osebno izkaznico. Kemija in biologija venomer iščejo novih in novih mamil in poživil, ki jih analize ne bi zasledile, ali delajo druge zadeve od menjav krvi do hormonov ter drugih vragolij, ki bi še kako razveselile dr. Jekyla (razmišljajo že, da bi, zaradi nemogoče situacije pri kontroli dopinga, kolesarstvo in dviganje uteži umaknili z Olimpijade).

Vse to pa dopolnjuje še hinavščina bakel, himen, govororov političnih in športnih oblasti, ki nas ganjene "spodbujajo" in "upajo". Gre za tisto hinavščino, ki želi zanikati resnico celo, ko gre za številke: Olimpijada v Pekingu je namreč predstavljena kot XXIX. moderne dobe. Kaj pa v resnici? V resnici je bilo iger le 26, glede na to, da, zaradi svetovnih vojnih viher v letih 1916, 1940 in 1944, takrat olimpjskih iger ni bilo. Je kdo rekel besedo na V? Ta beseda sploh ne obstaja, saj je Ustanovni kongres v Parizu, leta 1894, Olimpijado obudil od mrtvih, da bi dosegli svetovni mir in edinost! Treba se je torej obnašati, kot bi vojn v tistih letih ne bilo in bi se torej igre tedaj tudi dejansko odvile...

Kruha in iger

Evangelij 18. navadne nedelje nam spregovori o motivu kruha, ki pa je pravzaprav simbol, pomeni nekaj več. Če uporabim besede Mircee Eliadea, znanega zgodovinarja religij, potem "kruh in voda v skoraj vseh kulturah in mnogih religijah nikdar nista le hrana in pijača, temveč sta znamenji nekega obhajila; nista le fizična hrana, temveč duhovna." Tudi Kristus nam tako govori, še več, samega sebe nam daje v hrano. Vendar ob tej veliki skrivnosti ostajamo brezbrižni, ta skrivnost se nas ne dotakne. Ljudje brezciljno tavamo in iščemo potešitve na raznih naslovih ter smo hitro, prehitro zadovoljni z minljivimi stvarmi, obljubami. Dovolj nam je, da so zadovoljeni naši nagoni, kakor je pes zadovoljen, če dobi svojo porcijo hrane. Hkrati potrebujemo močnih senzacij, kakor ljudje v puščavi, ki so videli čudež. Če tudi mi ne doživimo senzacij, močnih čustev, adrenalina, ostajamo brezbrižni in nič nas ne zmakne iz našega malega sveta. Tudi Bog nam ostaja oddaljen, če nismo priče kakemu čudežu. Toda naše oči so zakrknjene. Čudež se dogaja na oltarju. Žal ga mi ne vidimo, ne čutimo, čudež gre mimo nas, ne da bi se nas dotaknil. Mi pa še naprej tavamo in iščemo začasnih zadovoljitev, minljive hrane. Žalosten sem bil danes ob pogledu na napol prazno domačo cerkev, pa čeprav je bila nedeljska maša, praznovali smo Gospodov dan. Zatorej, dragi kristjan, če bi ti vedel, da je pravi kruh, Kruh življenja tam, v cerkvi, in se daje zate, potem bi ne šel tja le ob nedeljah, temveč vsak dan. Premislimo torej, česa si res želimo. Če si želimo kruha in iger, hedonizma, uživaštva in nezadovoljstva v življenju, neizpolnjenega življenja, potem se nam ni treba potruditi, saj nam svet vse to že ponuja. Lahko pa si želimo kaj več, vendar se je treba za Kruh življenja potruditi, zanj so potrebni napor, prizadevnost, zvestoba in vera. Gospod nam daje na izbiro.

Žensko duhovništvo

V dnevniku Avvenire sem našel zanimiv intervju glede ženskega duhovništva. Intervju sem prevedel in vam ga dajem v branje.

Odločitev angleške anglikanske sinode, da se za »škofe« lahko imenuje tudi ženske, je imelo velik odziv v medijih. O vprašanju, zakaj Cerkev v duhovnike posvečuje le moške, smo se pogovarjali z msgr. Antoniem Mirallesom, duhovnika gibanja Opus Dei, nosilca katedre zakramentalne teologije na Papeški univerzi Svetega Križa. Gre sicer za Španca iz Salamance, ki pa že 47 let živi in dela v Rimu. Miralles je tudi svetovalec pri Kongregaciji za duhovnike in, od leta 1990, pri Kongregaciji za nauk vere.

Msgr. Miralles, zakaj Cerkev ne dopušča, da bi bile ženske postavljene za duhovnice?

Ko je leta 1975 Canterburyjski nadškof Donald Coggan papeža Pavla VI. Obvestil, da so anglikanci na tem, da bodo za duhovnice postavili ženske, kar so nato tudi storili, mu je papež napisal pismo, da bi mu razložil, da se Katoliška Cerkev ne čuti pooblaščena, da bi napravila ta korak, ker je zavezana izbiri, ki jo je naredil Jezus Kristus, Gospod, da je namreč svoje apostole izbral med samimi moškimi, hkrati pa je papež tudi Kongregacijo za nauk vere prosil, naj izdela dokument, ki bi zagovarjal to stališče. Tako je nastala izjava Inter insigniores, izdana leta 1976. V njej so bolj na široko podani razlogi, ki jih je navedel Pavel VI. Maja 1994 je bilo to stališče dokončno ponovljeno z Apostolskim pismom Janeza Pavla II. Ordinatio sacerdotalis.

Vendar pa se tej Jezusovi izbiri oporeka. Ne bi utegnilo biti, da jo določata zgodovinski kontekst in mentaliteta tistega časa? Gre za ugovor brez pravih temeljev. Jezus je večkrat dokazal, kako je svoboden vseh pogojevanj družbe, v kateri se je rodil. In to je pokazal na primer, in ne le takrat, ko se je uprl navadam hebrejske družbe svojega časa, pa tudi grško-rimske družbe, ki je dopuščala odslovitev žene, ločitev v bistvu. Jezus, ki je med svojimi najzvestejšimi somišljeniki imel prav ženske, začenši z materjo, blaženo Devico Marijo – pod križem so stale razne žene in en sam učenec – je zavestno in svobodno za apostole izbral same moške. In ta izbira ne more ne biti obvezujoča za tisto, ki želi biti njegova Cerkev.

Toda, zakaj se je Jezus odločil tako? Na to vprašanje skušajo odgovoriti teologi, to je njihova službena dolžnost. Vendar pa so vse razlage, ki jih lahko podamo na to vprašanje, vedno drugotnega pomena in postranske glede na Jezusovo odločitev, ki jo mora Cerkev nadaljevati in je ne more spreminjati po svoji volji in po željah bolj ali manj širokih področjih javnega mnenja.

Toda, ali izključievanje žensk iz duhovništva ne rani njihovega dostojanstva? Dostojanstvo žensk v Cerkvi zagotovo ni pogojeno z dostopom do duhovništva. Zgodovina Cerkve, od blažene Device Marije do množice blaženih in svetih žena, nam to dokazuje.

Zakaj je cerkveno učiteljstvo čakalo vse do 1975 s slovesno razglasitvijo nedopustnosti žensk v duhovništvu? Enostavno zato, ker je bilo do tistega trenutka dejstvo, da je duhovništvo rezervirano samo moškim, neprekinjena in neoporečna praksa že skoraj dva tisoč let. Temu se ni oporekalo ne takrat, kadar se je Cerkev razširila v kulturna okolja, kjer so obstajale oblike ženskega »duhovništva«, tu mislim na grško-rimski svet, niti ob pomanjkanju duhovnih poklicev in primanjkljaja duhovnikov. Učiteljstvo praviloma ne dokončno intervenira, če je neka resnica mirno spoštovana in se ji ne oporeka.

Obstaja kakšna verjetnost, da bi katoliško učiteljstvo v prihodnosti, ob poglobitvi vprašanja, prišlo do drugačnih zaključkov in bi torej odprlo ženskam dostop do duhovništva? Ta možnost je izvzeta, ker je moško duhovništvo resničnost, ki je del nedotakljive dediščine vere, Tradicije z veliko začetnico. Na to je uradno opozorila Kongregacija za nauk vere z »Odgovorom na dvom glede nauka apostolskega pisma Ordinatio sacerdotalis«, objavljenim oktobra 1995 s soglasjem in določbo Janeza Pavla II. Nekateri katoliški avtorji so namreč namigovali, da je negativni odgovor ženskemu duhovništvu le začasen in, da se ne sme izključiti drugačnega odgovora v prihodnosti. Temu ni tako.

Msgr. Miralles, ali odločitev angleške anglikanske sinode, ki ženskam dopušča tudi možnost škofovstva, še povečije razdaljo s Katoliško Cerkvijo?Relativno. Dramatičen razkol se je namreč zgodil z anglikansko odločitvijo za žensko duhovništvo. To, da je ženskam dopuščeno tudi škofovstvo je samo po sebi drugotnega pomena, saj gre bolj za posledico prve odločitve, in ne more še bolj poslabšati položaja, ki je že tako ali tako slab.

Še zadnje, »dodatno« vprašanje«. Kakšen je »status quaestionis« glede ženskega diakonata? Glede tega se cerkveno učiteljstvo še ni izreklo, kakor se je, nasprotno, glede ženskega duhovništva. Vendar pa trenutno veljavne norme in cerkvena praksa pridržuje tudi diakonat samo moškim. Res je, da so pisna pričevanja iz prvih stoletij o »diakonisah«, vendar pa se predvideva, da to ni šlo za žensko različico »diakonov«. Zato je do danes tudi stalni diakonat rezerviran za moške, vendar pa je to vprašanje še predmet raziskav.