Muslimani 2

Judovsko-krščansko Sveto pismo je preživelo napad racionalistične kritike. Vprašanje je, kaj bo v tem pogledu s Koranom, kaj se bo namreč zgodilo, ko ga bodo po dolgem in počez secirali »strokovnjaki«, z vso zagnanostjo, ki jo je določena akademska raziskava namenila Svetemu pismu. Vsekakor bo to soočenje Islama z vsemi našimi strupenimi kislinami, po vsej verjetnosti, dolg in dramatičen proces, katerega konca mi najbrž sploh ne bomo videli.

Na Islam kristjani pogosto gledamo z našimi kategorijami in pogledi, postavljamo ga v naše okvire, kot je na primer misijonska razsežnost. Poglejmo, kako je s to v Islamu.

V resnici muslimani nikdar niso imeli organiziranega apostolata, misijonskih struktur, kakršne je imelo in jih ima krščanstvo. Nasprotno, niso priporočali spreobrnjenja h Koranu. Zgodovinarji so skoraj enotnega mnenja, da je Mohamed umrl, ne da bi lahko predvidel takšno širitev vere, ki jo je oznanjal, mislil je namreč, da je oznanilo namenjeno le prebivalcem Arabskega polotoka. Tem je namreč želel dati monoteistično verovanje, da bi jih tako odvrnil od poganskega vraževerja, želel je tudi ustanoviti skupnost po vzoru že obstoječih judovske in krščanske skupnosti.

Neverjetna in nepredvidena arabska širitev, ki se je zgodila po Prerokovi smrti nikakor ni potekala po »ljudskih predstavah«, po načinu »veruj ali umri!«. To dokazujejo krščanske in judovske manjšine, ki obstajajo še danes, po več kot tisočletju islamske prevlade. Muslimani namreč niso šli v vojsko, da bi spreobrnili ljudi v njihovo vero, temveč, da bi podvrgli svoji oblasti osvojena ozemlja (pri verstvih smo se učili, da je Islam vera podrejanja). Po začetnih pokolih so namreč s premaganimi sklenili pravo »varovalno pogodbo«, po kateri so plačevali davek in sprejeli javno ponižanje s tem, da so priznali privilegije gospodarjev. Teh dokumentov je še veliko ohranjenih po državah, ki so jih zasedli Arabci, ponekod še vedno veljajo.

Med dolžnostmi, ki so jih morali podjarmljeni spoštovati, je bila prepoved uporabe zvonov, prepoved kazanja krščanskih in judovskih simbolov v javnosti (križ, Davidova zvezda…), prepoved gradnje novih cerkva in samostanov, gradnje večjih in višjih hiš od muslimanskih in nazadnje obveza, zastonj prenočiti romarje v Meko. Tem pa se pridružujeta še dve zanimivi prepovedi: namreč prepoved branja Korana in prepoved, da bi v njem poučevali otroke. V večini primerov je bilo judom in kristjanom jasno naloženo, da morajo ohraniti svojo vero, za tistega, ki bi svojo vero zapustil, je veljala smrtna kazen.

V ozadju vseh teh prijemov, ki jih kristjan težko razume, so predvsem razlogi ekonomske narave. Muslimansko »varovanje« je imelo svojo ceno, in to precej visoko, »varovanci« so kdaj pa kdaj morali plačati tja do treh četrtin lastnih prihodkov. Seveda so davke plačevali le podjarmljeni, muslimani pa so živeli od njih. Od tod tudi izhaja prepoved nearabcem, da bi lahko postali člani »kaste« privilegirancev s tem, da bi izpovedali vero v edinega Boga in njegovega Preroka. Vsak spreobrnjenec več, je pomenil tudi enega prisiljenega »davkoplačevalca« manj.

Muslimani 1

Medtem ko se v Kölnu krešejo mnenja glede džamije, se v Ljubljani, kljub splošnemu konsenzu glede potrebnosti gradnje muslimanskega svetišča, še ni zgodilo nič. V Nemčiji je »Prerokovih sinov«, predvsem Turkov, seveda veliko več, tako da se trenutno gradi ali pa je v načrtu kar dvesto džamij. Navkljub dejstvu, da je gradnja cerkva v Nemčiji povsem zastala, pa pri Džamiji v Kölnu težav ne dela Cerkev, temveč nekateri proti islamski skrajneži, ki bi z muslimani radi poračunali kar tako, kakor je Hitler z Judi.

Bi pa sedaj prešel na splošno razmišljanje. Včasih se je Cerkev borila s komunisti, ki pa jih danes na tak način ni več. Od držav so ostale le še Kitajska, Kuba in Severna Koreja, nekaj sledi komunističnega mišljenja pa najdemo še v novih demokracijah, ki so prej bile pod rdečim jarmom (med njimi sveda tudi Slovenija).

Kot vse kaže se je sedaj v središču znašel islamizem (ideološki sistem na podlagi islamske vere), o katerem vse do druge polovice dvajsetega stoletja, to je do dekolonizacije, sploh ni bilo ne duha ne sluha. Včasih je bil Islam v očeh Zahoda neke vrste fosil nerazvitih dežel, ki se ga je našlo le okrog tropov, danes prehajamo v drugo skrajnost, ko marsikdo napoveduje, kako bo ta vera zagospodovala celemu svetu.

V bistvu se je tako razmišljalo že glede komunizma, ki pa ni trajal prav dolgo, čeprav v nekaterih pogledih dovolj dolgo. Je mogoče, da se podobno v razvitem svetu zgodi tudi z Islamom? Ob svojem širjenju po Zahodu, se bo moral soočiti z vsemi našimi strupi, racionalizmi, sekularizmi, laicizmi. Islam ima šeststo let manj od Krščanstva in mora še skozi vse faze Reforme, Renesanse, Razsvetljenstva, Scientizma, ki jih je vera v Kristusa dala skozi in ostala živa, čeprav seveda ni šlo brez izgub in kriz.

Kaj postajate tukaj?

Ko sem razmišljal ob tem evangeljskem odlomku, so mi najbolj v mislih odzvanjale te besede: "Kaj postajate tukaj naokrog brez dela"? Te besede so tudi meni zelo blizu. Nisem zrasel na kmetih in nisem bil vzgojen za delo na polju ali v vinogradu, čeprav je res, da smo šli kdaj stricu pomagat trgat. In takrat, ko smo šli, nas je poklical stric. Če ne bi poklical, mu ne bi šli pomagat, mislim, da je razumljivo. Človek, ki ni vzgojen tako, da poprime za vsako delo, dela pač ne vidi, če mu ga kdo ne ponudi. V življenju sem bil tudi zaradi tega velikokrat označen za lenuha, vendar pa ta oznaka drži le deloma.

Najlažje je nekoga označiti za lenuha. Če bi me kdaj kdo povabil h kakemu delu, prosil za pomoč, bi mu ustregel, ne rečem da vedno rade volje, a ustregel bi mu in mu pomagal. Sčasoma bi se morda celo toliko poboljšal, da bi videl, kako je treba kako stvar postoriti, ne da bi potreboval povabilo.

V tej priliki Bog nikogar vnaprej ne odpiše, nikogar vnaprej ne označi za nepobolšljivega lenuha. Ima obilo dela in ve, da potrebuje veliko delavcev, vendar pa ne ve, koliko so ti delavci učinkoviti. Jutranji delavci se sicer takoj odzovejo povabilu na delo, vendar pa so očitno, ker točno vedo, koliko bodo dobili, precej preračunljivi in, vsaj po mojem, ne delajo s tako učinkovitostjo kot bi morali. Gospodar je tako primoran čez dan poklicati še druge delavce. Očitno je tudi dela ogromno, gospodar pa bi grozdje do večera rad pobral (danes bi ga bilo recimo zvečer treba peljati v zadrugo). Vse do ene ure pred koncem dneva pa grozdje še vedno ni pobrano in poklicati mora še nekaj delavcev. Komaj s temi delavci je grozdje končno pobrano, izkoriščene pa so vse roke, ki so bile na razpolago.

Nekaj pa me je pri vsem tem presunilo: Bog ne plačuje na uro! Ne dela razlik med enimi in drugimi in ni preračunljiv. Zanj je važnih več stvari, najvažnejša pa je ta, da zanj dela čimvečje število delavcev, ki so sicer blodili naokrog brez dela. Nagrada je za vse enaka - Nebeško kraljestvo. Bog gleda na človeka v celoti in ve, zakaj je postajal brez dela. Vsakdo ima za to svoje razloge, Bog pa zanje ve. Zadnjemu pravi: "Vem, zakaj si blodil naokrog in se obešal na prazne stvari. Zdaj pa te vabim k pravemu delu, ki ima smisel in kar ti obljubljam zanj kot plačilo, je polno, je Življenje".

Prvi pa ne vidijo vsega, kar je v ozadju pri njihovih tovariših, ki so prišli na delo kasneje. Ne gledajo namreč z očmi ljubezni. Če bi namreč gledali z očmi ljubezni, bi bili veseli, da je delo narejeno in, da je bilo pri njem udeleženih kar največ delavcev. Potrebujejo pouk o pravi ljubezni, ki jo ima lahko le Bog.

Na koncu bi se rad vrnil k začetnemu razmišljanju. V delu za Božje kraljestvo je predvsem važno, da pastoralni delavci (Božji upravitelji na zemlji) k delu za zveličanje pritegnemo kar največ ljudi. Vsak kamenček v tem mozaiku je pomemben, sicer delo ni opravljeno kot bi moralo biti. Čudovita pa je Božja previdnost, ki tudi preračunljivost zna izkoristiti, in sicer tako, da vedno ostane dovolj dela tudi za zadnje.

Čemu trpeti?

To vprašanje je še kako aktualno, ni pa več aktualen simbol trpljenja, križ. V tolikih stoletjih krščanstva se je namreč ta simbol globoko vpletel in ukoreninil v življenje naših prednikov. S pomočjo znamenja križa, ki je bil vedno na vidnem mestu v vsakem domu, so premagovali težave življenja. V težkih trenutkih so se kakor Izraelci v puščavi na kačo, ozrli na Križanega, da bi tako lažje prenašali svoje breme.

Od tedaj se je spremenilo marsikaj. Revolucionarne spremembe so od nas pregnale lakoto in nalezljive bolezni, vendar pa so hkrati pregnale iz našega življenja tudi Boga, na njegovo mesto pa postavile razne sodobne malike. Skupaj z Bogom je iz našega življenja izginilo še marsikaj. O izginotju greha sem že pisal v članku z naslovom Prilika o pšenici, potem bi lahko rekli, da so osebne odnose nadomestili neosebni, če jim sploh lahko rečemo odnosi. Izginilo pa je tudi trpljenje.

No, ni ravno izginilo, le potisnili smo ga tja, kamor smo potisnili Boga, v zasebnost. Trpljenje bližnjega se nas tako več ne tiče, ker je njegova stvar, mi imamo tako ali tako že dovolj lastnih problemov. Toda tu je že prva resnica - križ je lažje nositi v dvoje. To je seveda prvi vedel Bog, zato pa dal v smrt svojega sina. Ta Sin nam pomaga nositi križ, sam je namreč izkusil, kaj je to trpljenje in, kaj je to smrt.

Vendar pa nam je Kristus lahko zgled še v nečem. Danes je namreč moderno v težavah usesti se in jokati nad samim seboj in svojo nesrečo. Kristus nam je pa zgled, kako se je treba križu zazreti v oči, ga objeti in voljno nositi do konca. Tudi mi se moramo svojim težavam zazreti v oči, kot so se Izraelci zazrli v bronasto kačo. Težave moramo prepoznati in jih priznati, pot do rešitve potem niti ni več tako oddaljena.

Najprej si je težave in križe treba priznati samemu sebi. Vendar pa, kot smo že rekli, je križ lažje nositi v dvoje. Vsakdo mora imeti nekoga, da mu svoje težave zaupa, da mu pomaga iz stiske. Če sam rešitev težko vidim, jo bo zaupna oseba najbrž videla prej.

Ne smemo pa pozabiti na Kristusa. Njegov križ ni konec, ampak že kaže naprej, na velikonočno jutro, ko je bila smrt za vedno premagana. Križ je torej naš kažipot v nebo in zagotovilo, da za vsakim dežjem resnično posije sonce. V težavah torej ne obupujmo, ampak se zazrimo v Križanega. On nam bo dal moči, da se bomo s svojimi težavami lahko spoprijeli, da bomo radovoljno objeli svoj križ, si ga zadeli na rame in hodili za Njim, Življenju naproti.

Sodobna govorica

Danes je v komunikaciji, predvsem z otroki, treba iskati novih in novih vstopnih mest. Pri tem pomaga govorica, ki jo otroci razumejo. Dal bom dva lepa primera, ki ju boste lahko s pridom uporabili tudi vi.

Ko govorimo o zakramentih, ne moremo mimo pojma simbol, pojma, ki ga še sami ne prav dobro razumemo, pa bi želeli, da bi ga razumeli otroci, recimo petošolci. Ta izraz se da lepo izraziti z ikono na ekranu računalnika. Ikona nam je pred očmi in je recimo simbol za program Word, ko nanjo kliknemo pa šele vidimo, kaj vse se skriva za simbolom tega programa, za majhno in preprosto ikono. Pomeni, da se za simbolom skriva neka veliko večja resničnost, ki pa je na prvi pogled nevidna.

Drugi problem, v katerem se je znašel nek duhovnik je bila razlaga Božjega načrta. Duhovnik je otrokom začel razlagati, kako ima Bog za nas predpisano določeno pot, na nas pa je, ali bomo šli po tej poti ali pa bomo izbrali drugo. Bog pa je vztrajen in nam da spet možnost, da se vrnemo na pravo pot, da bi tako prišli do pravega cilja, nebes. Otroci so takoj kot iz topa izstrelili, da je Božji načrt kakor GPS. Kdo bi temu oporekal?

Res zanimiva je ta sodobna govorica, da pa bi se je naučili, se moramo kdaj pa kdaj v vlogo učencev spustiti mi sami, otroci pa nas bodo morda naučili kaj koristnega. Pri nalogi učitelja in kateheta mora biti človek zares ponižen, sicer se ne bo sam naučil nič oz. zelo malo, pa še otrokom se bo zdel zastarel in zatežen. Pa še nekaj, tudi star človek je lahko mlad, če je mlado njegovo srce.