Post in alkohol

Tudi v letošnjem postu je slovenska Karitas (SK) sprožila akcijo štiridesetdnevnega posta od alkohola, da bi z zdržkom od alkohola bili kristjani solidarni z vsemi tistimi, ki so sužnji te oblike zasvojenosti. Ker pa sem sam doma iz vinskih krajev, mi ta predlog nekako spet ni dal miru. Spodbudil me je k razmišljanju, morda malo širšemu, o postu samem in o zdržku od alkoholnih pijač.

Seveda je bilo v meni takoj več negativnih odzivov, a sem vseeno razmišljal dalje, da bi najprej lahko spregovoril o pozitivnih. Našel sem en precej tehten pozitivni razlog. SK je s to akcijo želela naš pogled odvrniti od samovšečnega pogleda na same sebe, da bi tako lahko ob sebi začutili trpljenje svojih bratov in sestra, ki so zapadli v suženjstvo alkohola. Tako bi lahko v njih našli trpečega Kristusa in mu pomagali, kajti karkoli storimo enemu od najmanjših izmed bratov in sestra, storimo Jezusu samemu, kot lahko zasledimo v evangeliju.

Pa vendar je stvar tudi problematična. V primerih zdržka od nečesa je vedno vprašanje, kateri cilj je v ozadju, kaj imamo s tem namen doseči. Danes se namreč spet pojavlja antično grško pojmovanje askeze kot vaje za lastno izpopolnitev, za krepostnost. Ta nevarnost je vedno prisotna, tudi v tem primeru. Lahko se namreč štirideset dni vzdržimo od pitja alkohola, da se izkažemo krepostne, močne, ne pa iz solidarnosti do zasvojenih. Na ta način spremembe pogleda, spreobrnjenja, ne dosežemo, ampak le povečamo svoj napuh in ne moremo začutiti drugega ob sebi. V tem primeru torej sploh ne moremo govoriti o postu, ampak o zdržku, ki je pa sam sebi namen.

Zdržek od jedi in pijače je v krščanskem pojmovanju, že od cerkvenih očetov dalje, namenjen temu, da spremenimo svoj pogled. Najprej, da smo sposobni iskati globlja nagnjenja in hrepenenja, ki se skrivajo v nas. Požrešnost in nečistost sta namreč (vsaj na krščanskem Vzhodu) najmanj pomembni grešni nagnjenji, sta posledica težav z drugimi nagnjenji, od katerih so na najvišjem mestu žalost (nad srečo drugih - na Zahodu je to nevoščljivost), pohlep in napuh. S pomočjo zdržka od hrane, se naša pozornost tako obrne k drugim nagnjenjem, da se ne ukvarjamo le s svojo požrešnostjo in nečistovanjem, ker tako nič ne rešimo.

S postom je nadalje tesno povezana molitev. Molitev, ki ni le prošnja, ampak predvsem zahvala, izročanje in slavljenje, je lahko dober pokazatelj, da se nekaj v nas spreminja, da se odpiramo drugemu in Drugemu, torej Bogu. V propagandi za to akcijo nisem zasledil goreče prošnje, naj za naše brate in sestre alkoholike molimo, zanje darujemo trpljenje, svete maše ipd. Nič. To je ena od stvari, ki so me zmotile.

Še ena stvar - z alkoholom in drugimi omamami imajo težave, in to velike, tudi naši mladi, pa ni nihče prosil, naj v postnem času leta mladih še posebej prosimo zanje. Torej je leto mladih spet ostalo bolj na papirju.

Naša krajevna Cerkev tudi še ni ugotovila, da je danes mentaliteta ljudi drugačna. Take akcije me spominjajo na začetek prejšnjega stoletja, ko je obstajalo veliko abstinenčnih društev, ki so vodila pravo ideološko gonjo in moralizirala ter pritiskala na župnike, da bi tudi oni počeli enako. To se je počelo v imenu moralnih vrednot, ki so bile postavljene najvišje, in so posvečevale sredstva. Paradoksalno je pa to, da je ravno vse to moralno nedopustno!

Cerkev najprej ne more voditi neke svete vojne proti alkoholu in drugim razvadam, ker to ni nikakršna vzgoja, ampak se na ta način le še priskuti več ljudem kot organizacija. V nekaterih preteklih objavah smo že rekli, da je treba vzgajati z osebnim zgledom, ne pa po farizejsko.

S tem v zvezi bi opozoril še na demoniziranje določenih stvari, kar tudi zasledimo v Cerkvi. Alkohol je po tem vzorcu 'a priori' slab in ni hrana. Malo manjka, da vina, piva ipd. ne razglasimo za hudičevo iznajdbo, ki jo je torej treba odstraniti brez vsake milosti. Skušamo ustvariti neko societas perfecta (popolno družbo), kjer ni nobenega zla, ljudje pa so krepostni. To je velika zmota, ki v skrajnosti lahko privede do zanikanja obstoja greha, a le pri sebi.

Če nekoliko pretiravam, bi lahko analogno predlagali neko drugo postno akcijo. Ker smo v letu mladih, bi lahko zakoncem, posebej mlajšim, predlagali, da se v postnem času vzdržijo od spolnih odnosov, iz solidarnosti do vseh mladih, ki imajo s tem težave. Se vam zdi to neverjetno? Vedite, da obstajajo ljudje, in ni jih tako malo, ki bi bili sposobni česa takega.

Ko človek noče pogledati globlje, iskati globljih vzrokov, priznati svoje grešnosti... pride do takšnih in podobnih ekscesov. Cerkev gleda, kakor smo na tej strani že večkrat rekli, na človeka kot celoto, kot ustvarjeno bitje, ki ga Stvarnik ljubi, ne pa trpinči na take načine. To bitje se mora svojemu Gospodu le odpreti, mu zaupati svoje težave in se prepustiti njegovemu usmiljenju. Tudi druge stvari so načeloma dobre, a, v primeru alkoholnih pijač (pa tudi česa drugega), v zmernih količinah. Zagotovo pa vino ni nekaj hudičevega, sicer ga Jezus ne bi izbral, da se pri maši spreminja v njegovo kri!

Zato se mi zdi ta postna akcija vsaj na trhlih temeljih, če že ne nesmiselna. Pravi način reševanja takih in podobnih težav je zagotovo vzgoja. Koliko sploh naredimo zanjo? Pravi in prvi kraj vzgoje je družina, če jo razbijemo, oziroma izničimo njeno neprecenljivo vrednost, potem se to kaj kmalu pozna tudi na širšem družbenem področju, ki nima več vrednot. Nazadnje se še vprašajmo, če sploh imamo pravo kulturo prehranjevanja in pitja. Smo še sladokusci, ki hrano uživajo počasi, jo okusijo in ob njej uživajo ter se Stvarniku za te dobrine zahvaljujejo? Si še znamo natočiti kozarček prav ohlajenega dobrega vina, ga povonjati, okusiti in z užitkom počasi spustiti po grlu? Mislim, da ne. Za to se ne dovolj trudimo, si ne vzamemo časa za prehranjevanje. Tu se začne, potem pa nam časa začne primanjkovati tudi za bližnjega in za Boga. Pa na zdravje!

Zveri in angeli

Jezusove skušnjave v Markovi izvedbi so predstavljene v skrčeni obliki, v sintezi, a zato nič manj pomembne in zanimive. Pokažejo nam bistvene koordinate življenja v veri, dva v nebo vpijoča elementa: puščavo in hudiča.

V življenju je puščava zagotovo nekaj nujnega, nekaj, da se človek nekoliko oddalji iz vsakdana sveta in odide v svojo globino, da se najde, da najde smisel, da najde Boga. Obenem pa nas v takem resnem in iskrenem prizadevanju, da bi sledili Gospodu, spremlja tudi druga resničnost - skušnjave.

Ko človek namreč naredi tako koristno odločitev, da bi namreč živel, mu gospodar smrti mora ugovarjati, mora se boriti za svojo zmago, za svojo korist. Zanimiv je zato kraj dogajanja, puščava, ki je kraj smrti, kjer ni vode, ki je življenje, pa je vseeno mogoče prav na takem kraju dobiti življenje, le zaupati je potrebno.

Bog namreč budno bdi nad nami, saj se nad trdo in sovražno pokrajino že razteza mavrica - poživljajoča moč Svetega Duha, ki prinaša upanje in življenje v smrt.

Kot sem že dejal, treba je zaupati... in verovati. Janezov glas je bil utišan, zdaj pa nas kliče k spreobrnjenju Jezus sam. Prinaša nam življenje v evangeliju, edino, kar zahteva je le, da verujemo vanj.

Zveni sicer zelo enostavno, a danes temu niti ni tako. Namesto da bi se odločili slediti ljubečemu Božjemu glasu, ki nas kliče v življenje, in nam le-tega celo prinaša s pomočjo Besede in zakramentov, se raje odločimo poslušati glas sveta. Ta glas nam sicer sedaj godi, nam prinaša ugodje, užitek, ne zagotavlja pa nam Življenja, da, z veliko začetnico. Če prisluhnemo temu glasu, se ne le ustavimo na naši poti čez puščavo, ampak je celo nevarno, da to pot povsem izgubimo, tako pa izgubimo tudi življenje.

Pa še nekaj je nevarno. Obstaja še skušnjava, da se osredotočimo le na 'zveri', da se torej ustrašimo in oziramo nazaj, kar počasi v nas vnaša dvom in nam jemlje pogum. Tako ne moremo videti 'angelov', ki nam prinašajo upanje in nam vlivajo pogum, nočemo več verjeti v Svetega Duha, ki si želi živega sveta.

Post je pomlad stvarstva, je preporod, ki ga vse človeštvo vedno znova potrebuje. Sveti Duh nas vabi, da skupaj z njim obnovimo svet. On je svež veter v puščavi, živa voda. Ustavimo se, se okrepčajmo, in pogumno stopimo naprej!

Kaj, post je že?

Kar ne morem verjeti, a dejansko se je že začel postni čas. Nič posebnega se ni zgodilo, da bi ga napovedovalo, nobenega medijskega pompa, nobene propagande, nič ... kar začel se je. Pri meni je bila reakcija ta, da sem se zdrznil, ker čas beži mimo mene in se tega marsikdaj sploh ne zavedam.

Kaj bi bilo sploh življenje brez svojih alarmnih zvoncev? Bi se sploh kdaj zamislili nad seboj? Najbrž ne in življenje bi normalno, brez večjih pretresov teklo dalje. Toda jaz sem se ustrašil prav te 'normalnosti', ki kaže na neko pasivnost, apatičnost, skratka ima negativen prizvok. Ne vem, kako zveni vam, a meni moje življenje ni 'normalno'. To bi bilo vendar katastrofa. Zakaj? Naj skušam razložiti.

Najprej je samo eno in bilo nam je podarjeno. Vsak tak dar, ki je enkraten, je tudi neizmerno vreden, je nekaj fenomenalnega, neprecenljivega, ne pa nekaj normalnega. Kdor nam je pa ta dar posredoval, ne more ostati samo pri tem, ampak mora nekaj dobiti nazaj za to, vsaj dolžno zahvalo. Moja najmanjša zahvala je ta, da skušam ta dar, kolikor je le mogoče, izkoristiti. To pomeni, da je treba življenje živeti. Ni pa nepomembno, kako ga živimo.

Treba ga je živeti tako, da imajo od tega našega daru nekaj tudi drugi, pa seveda tudi za Boga ga mora biti nekaj namenjenega. Če bi ga namreč le 'šparali' zase, potem ga po mojem ne bi tudi resnično živeli. Na tem mestu bi rad uporabil prispodobo don Tonina Bella (pokojnega italijanskega škofa z juga). Ta pravi, da življenje lahko ovrednotimo, če ga primerjamo s kovčkom; v nasprotju s tem je namreč življenje toliko bolj lahko, kolikor bolj ga napolnimo.

Naše življenje torej ne sme biti normalno, ampak čimbolj bogato, zaklad. Od tod lahko črpamo mi sami, pa tudi drugi, pa še Bogu je v slavo. Postni čas se nam torej ponuja kot priložnost, da se vprašamo, če je naše življenje morda normalno (povprečno). Obljuba večnega življenja namreč ni kar tako! Je nekaj tako nezaslišanega, da zahteva od nas nore stvari. Vse se pa začne pri spremembi pogleda. Ne morem si predstavljati, da bi pred Bogom ob vprašanju, kakšno je bilo moje življenje rekel: 'Ah, normalno.' Ne, če verjamemo v nekaj več, potem moramo tudi od sebe več zahtevati!

Želim vam fenomenalen postni čas!

En sam kvadratni meter

Učitelj zena je za meditacijo vsakemu od svojih učencev odkazal en sam kvadratni meter prostora, kjer bi meditiral. Nekoč je eden izmed učencev dal pripombo, da je ta prostor premajhen in da se počuti utesnjen. Učitelj pa mu je odgovoril: "Obstaja skrivnost za razrešitev tega in drugih problemov: kolikor bolj se boš naredil majhnega, toliko bolj bo prostor postal velik; če pa se boš naredil neskončno majhnega, bo prostor postal neskončno velik".

APOLOG JAPONSKE ZEN TRADICIJE

Kadar egoizem razširi svoje kolo Jaza, da bi se bahal, skuša zasesti kar največ možnega prostora ter tako izloči vse, kar ni jaz sam ali kar jazu ne koristi. To, kar uči japonska zen tradicija in kar je navedeno zgoraj v apologu, je lep zgled tega: postati preprosti, majhni in ponižni je pot, da lahko naša duša zadiha in da pustimo prosto obzorje tudi bližnjemu in Bogu. Ljubezen je prav to: narediti vse, da bi drugi imel svoj prostor, da se lahko v polnosti izrazi in zažari. Kristus ni zastonj prelomil z družbeno tradicijo svojega časa in za zgled postavil otroka, ki skoraj ni imel svojega prostora v tedanjem svetu, kjer je prevladoval "mogočni".

Seveda ta "pomanjšanost" zahteva veliko truda, ker je skušnjava razširitve znak uspeha: primerjajmo samo, če ostanemo pri podobi kvadratnega metra, na tiste, ki posedujejo palače in vile in ki v njih izmenjaje živijo le po kak dan, kar pa jim dopušča izkazovanje svoje "mogočnosti". To dejanje "poenostavitve" nas stane veliko truda tudi zato, ker se je povečalo število nepotrebnih potreb, stvari, ki jih je treba imeti, zahteve, ki jih je treba doseči: te dušijo čistost srca, svobodo duha, srečo življenja. Prav zato smo napeti, pod stresom in skorajda ujeti od nas samih.

- Gianfranco Ravasi, Le parole e i giorni, Nuovo breviario laico, Mondadori, Milano 2008.

O eksodusu in fojbah

Včeraj je bil v Italiji dan spomina na optante (ezule) iz Istre in Dalmacije ter na žrtve »fojb«. Z zanimanjem sem prisluhnil predvsem tistim besedam, ki jih do sedaj ni bilo mogoče slišati, da so namreč v času fašizma Italijani izvajali nasilje nad Slovenci (izgleda, da ga nad Hrvati niso…), in to iz ust samega predsednika Republike Italije Giorgia Napolitana. Zanimivo, saj do sedaj kaj takega ni bilo mogoče slišati.

So pa te besede kar zvodenele ob naslednjem poudarku, da zgodovine ne smemo potvarjati in politično motivirati… Pa smo spet tam! Italijanski komunist, ki se vleče iz kaše, v katero so ga pahnili novi (stari) podatki, ki so izšli v knjigi Olinta Mileta 'Italijanska vzhodna meja 1797-2007'. V tej knjigi je namreč znašlo število 34000 emigrantov slovenskega rodu, 12000 hrvaškega rodu ter 4300 albanskega in romunskega rodu. Tako namreč Italijani vsaj ne morejo zanikati, da je šlo za zgolj italijanski eksodus, če je za eksodus sploh šlo. Pravim, zanimivo, saj italijanski komunisti nočejo, še vedno nočejo na svoje rame prevzeti svojega dela krivde pri raznih zadevah, tudi pri pobojih. Ne vem, če jim bo na tak način sploh kdaj uspelo!

Najbolje pa bo, če mi preidemo na pregled določenih dejstev. Za določene dogodke in dejanja je namreč potrebno poiskati neke vzroke, nek povod. 'Fojbe' niso kar padle z neba, čeprav bi jih nekateri radi tako prikazali. Italijani jemljejo stvar ven iz konteksta, saj vse presojajo v luči povojnih dogodkov, torej po 1.5.1945, ko je bil Trst 'osvobojen'. Tudi na prve valove eksodusa med vojno. Za premik meje po drugi svetovni vojni je kriva Italija sama, saj je v vojno prostovoljno vstopila. Pariška mirovna konferenca je tako posledica vojne, ki jo je začela Italija. Oni pa se fašizma in druge svetovne vojne ne spominjajo, kaj šele, da bi se spominjali vsega hudega, kar so storili že pred nastopom fašizma, v štirih letih po prvi svetovni vojni (spomnimo se, kako je moral slovenski škof Andrej Karlin, kasnejši lavantinski škof, oditi iz Trsta že leta 1919!). Tudi Nemčija je imela svoje begunce, med 12 in 14 milijonov, a jih je sprejela kot del posledic poraza v vojni.

Italijani govorijo o 300 tisoč italijanskih beguncih, vendar pa je teh bilo po številkah iz prej omenjene knjige 'le' 188000 (le je v narekovajih, ker vseeno gre za ekstremno veliko število). Pa še ti se v knjigi ne imenujejo Italijani, temveč 'avtohtoni venetofoni romani', ki so torej govorili 'beneško', torej italijansko narečje iz Dalmacije in Istre. Že ti najbrž niso bili po koreninah vsi italijani. Ostalih skoraj 60000 Italijanov ne moremo šteti v isto kategorijo, ker so se na ozemlja, ki so jih kasneje zapustili, preselili med obema vojnama, od teh je bilo tudi 24000 italijanskih vojakov. Kot sem že prej povedal, pa zraven spada še več kot petdeset tisoč Slovencev, Hrvatov, Albancev in Romunov. Kar se teh ljudi tiče, zagotovo drži, da so šli s svojih domov, vsaj za tistih 240000 to lahko trdimo, pa tudi ostali so si v tolikih letih že nekako ustvarili svoj dom. Zagotovo je bilo za te ljudi vse skupaj zelo tragično in čustveno, a je treba po drugi strani tudi priznati, da je italijanska država za ta eksodus ne le kriva, to je jasno, ampak ga je tudi sama na nek način sprožila. To je naredila s pomočjo protijugoslovanske propagande na podlagi etničnih predsodkov (ščuvanje ljudi, da jih bodo vse pobili – ker so komunisti pobijali svoje nasprotnike, so se ljudje seveda bali, italijanska država pa je ta strah še podpihovala) ter z zagotavljanjem stanovanj in delovnih mest po podjetjih v Trstu in okolici, pa tudi v videmski pokrajini in še kje po Italiji. Krivda Italije pa je še nekje drugje. Prvi eksodus se je namreč zgodil že prej, ko je okoli 100000 Slovencev in Hrvatov emigriralo s svojih domov na Primorskem bodisi v Jugoslavijo bodisi v druge države. Vse skupaj se je torej začelo že leta 1918.

Tako pridemo do 'fojb', kot se v tržaškem narečju reče kraškim jamam. Te moramo imeti za del množičnih grobišč, ki jih je po Sloveniji posejanih nič koliko. Tudi tu Italijani pretiravajo z 20000 žrtvami fojb. Več različnih zgodovinarjev je prišlo do številke 2000 do največ 2200 pobitih na celotnem območju današnje Furlanije-Julijske krajine in Istre. Za uboj seveda ni opravičila, a je le nekaj drugega, če govorimo o 2000 ali 20000 žrtvah. Žrtve fojb so bile ob koncu vojne zajete kot sovražna vojska, vemo pa, kaj so s sovražno vojsko naredili komunisti.

Ko pa govorimo o komunistih, bi Italijani morali tudi pomesti pred svojim pragom, saj je govora o velikem številu pobitih v okolici Bologne in Milana, med 20 in 30 tisoč žrtvami. Nihče noče na glas govoriti o poskusu komunistične revolucije v Italiji, ki pa je zavezniki niso dopustili, ker je bilo to ozemlje pod njihovo kontrolo, razen tistih zgodovinarjev, ki niso nacionalno in politično obremenjeni.

Na koncu pa še beseda o bazovski fojbi, ki so jo Italijani spremenili v spominski park. Vanjo naj bi titini (titovi partizani, ker je treba po mnenju Italijanov to strogo ločiti) zmetali 2500 pobitih Italijanov. Italijanske oblasti jarka, ki je od leta 1959 zapečaten, nočejo ponovno raziskati. Pred kratkim so bili objavljeni dokumenti treh angloameriških raziskav Bazovske fojbe. V jami so našli 13 nemških in eno žensko truplo. Večina izkopanega gradiva je predstavljalo kamenje in konjske kosti.

VIRI:

- Francesco Dal Mas, Foibe. Istria, l’esodo dei trecentomila, Avvenire 10.2.2009.

- Tino Mamić, Hrvaška kriči, Slovenija molči, Primorske novice 15.2.2007.