Pridige 2

Ko smo spregovorili o prvem pravilu poenostavljanja, je treba stvar dopolniti, da ne bi padli v »razsvetljensko« past, kjer mora biti vse vsem razumljivo. Verujoči mora spoštovati tudi razsežnost Skrivnosti, ki spremlja človeško življenje, in vera je, kljub vsem »razlagam« in »osvetlitvam«, poklicana k temu, da jo sprejme. Poenostavljanje torej živi tesno skupaj z nerazložljivim in s simbolno govorico, s katero se je mogoče na te resničnosti nanašati.

Človeška beseda lahko stori veliko, ne more pa storiti vsega. Tega so se zelo dobro zavedale nekatere naše religiozne družbe (kot recimo Srednji vek), ki so zelo dobro poznale in udejstvovale govorico simbolov. Jezik, ki so ga bili sposobni razvozlati tudi nepismeni (spomnimo se na t.i. »biblia pauperum«, Sveto pismo ubogih na vitrajih in stenah), nam je danes velikokrat nerazumljiv oz. smo izgubili ključ do njegovega razumevanja, vsem našim diplomam in specializacijam navkljub.

Ta et-et, enota razuma in skrivnosti, jezika in simbola, razumljivih in nerazumljivih besed, bi moralo biti tisto, kar razlikuje našo liturgijo. Tako bi moralo biti, pa največkrat temu ni tako. Če je liturgija nekoč preveč stremela k »skrivnostnemu«, je danes morda preveč usmerjena k »razumskemu«. Beseda mora seveda biti razumljiva, hkrati pa mora tudi skrivnostno imeti svoje mesto. Vsakdanja govorica ne sme vsega narediti za posvetno. Vsakdanja dialektika vere zahteva, da posvetno sobiva s svetim, da je zraven razuma tudi skrivnostno, ki se izraža z drugim jezikom od tistega v časopisih in učbenikih.

Pascal pravi, da vera trdi mnogo stvari, ki si na videz nasprotujejo. Govori namreč o tistem zelo tveganem ravnovesju tistega, kar se zdi nasprotujoče si med seboj, brez česar pa krščanstvo lahko zaide v krivoverstvo ali nepomembnost.

V isti liniji to pomeni, da morajo v Cerkvi obstajati tako ljudje komunikacije ali pastorale, ki so »oznanjevalci« v polnem pomenu, kakor morajo obstajati tudi tisti, ki mislijo in obdelujejo tiste zahtevne stvari, brez katerih bi ne bilo nič tistega, kar bi bilo treba oznaniti. Mora torej obstajati krog »visoke« kulture, katere določeni koncepti in têrmini ne morejo biti takoj razumljivi komurkoli. »Krščanska« stoletja so zelo globoko čutila potrebo po tem, da se obrnejo na ljudstvo, da vsem posredujejo »veselo oznanilo«, tako da so celo ustvarile redovne družine, specializirane prav v pridiganju. Tista stoletja pa so poznala tudi univerze velikih učiteljev, avtorjev zapletenih teoloških del v latinščini učenih. Vedno pa se je pazilo, da bi med dvema ravnema bila stalna povezanost, da bi preprostost pridiganja ne zašla v preprostaštvo, ampak bi jo hranilo razmišljanje učenih. Hkrati pa so budno pazili, da bi se učenjaki ne zapirali v svoje knjižnice in druge študijske prostore ter tako izgubili stik z resničnostjo in posledično z ljudmi.

Še druga dva glagola, poosebiti in dramatizirati tako prideta na vrsto v naslednjem prispevku.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Pridige 1

Začenjam zanimiv cikel pisanja. Tokratna tema bo pridiganje oz. komuniciranje, saj veljajo podobna pravila za vse vrste dobrega posredovanja svojega sporočila. Za to sem se odločil, ko sem se vprašal, čemu tako dolge pridige, čemu brez repa in glave, čemu deset tematik in problemov... Zanimivo je tu razmišljanje Vittoria Messorija, ki ga podajam v širokem povzetku.

Nekoč je znani francoski pisec in spreobrnjenec André Frossard dejal: »Po Koncilu je Cerkev, da bi bila bolj razumljiva navadnemu človeku, prešla od latinščine k grščini…«. Veliko je namreč danes številnih grških izrazov, začenši prav s homilijo in homiletiko, kot da bi današnji človek bolje razumel grško kot latinsko. Vsekakor drži, da je to jasen pokazatelj tiste vrnitve h koreninam, začetkom. Težava pa nastane, ko se ti visoko teološki izrazi pojavijo tudi v pridigah in tudi na splošno v govorih, namenjenih »običajnim« ljudem, ki jim je visoka teologija tuja.

Seveda je najlažje kritizirati, saj je pridiganje res težko. Vendar pa se za pridigo velja zelo potruditi, da bi napravili oznanilo slišno, zaželeno, da bi spodbudili v ljudeh razmislek. Saj tu ne gre le za pridige pri maši, ampak za vsakovrstno prepričevanje, v govorjenju in v pisanju. Govorimo recimo o tem, da nekoga spodbudimo, prepričamo k branju neke knjige ali le, da gre naprej, nadaljuje svojo pot. Tu ne želimo nikomur soliti pameti, radi bi le pregledali določena pravile in trike, ki veljajo za vsako vrsto komunikacije, in so se razvile skozi stoletja in tisočletja komunikacije med človeškimi bitji.

Osnovno zlato pravilo govori o treh glagolih, če želimo učinkovito prenesti svoje sporočilo poslušalcem ali bralcem: poenostaviti, poosebiti, dramatizirati.

Začnimo pri prvem izmed treh.

Poenostaviti

Najprej to pomeni, da moramo zelo jasno, kristalno jasno, vedeti, kaj je tisto, kar želimo povedati. Potem je treba najti srčiko in se usmeriti nanjo brez balasta, ovinkarjenja, oddaljitev od rdeče niti (razni ekskurzi, zgodbice, ki nam pridejo na misel…). V tem smislu pomeni poenostavljanje omejitev na eno samo idejo, novico, provokacijo, spodbudo, ki jo tistikrat želimo posredovati.

To velja za članke, a tudi za pridige, ki postanejo neučinkovite, kadar želimo obravnavati več vprašanj. Ne, samo eno. Namesto da se trudimo iskati umetne povezave med berili, je bolje osredotočiti se na en sam verz, na eno samo temo in pritrditi kakor risalni žebljiček, okrog katerega naj kroži celotna pridiga.

Ko jasno pridemo do sporočila, ki ga želimo tisto nedeljo posredovati, in se ga trdno oprimemo, pridemo do samega jezika. Tu bi moralo biti pravilo, da mislimo le na najmanj učenega med poslušalci ali bralci in odmislimo možnost ne ugajanja najbolj kultiviranim, ki cenijo preprostost, če so zares kultivirani. V primeru, da želi napraviti »lep vtis« pred intelektualci, se pridigarju pogosto dogaja, da je nerazumljiv preprostim, pred učenimi pa se osmeši.

Med tema skupinama ljudi so tisti »srednji«, ki niso ne učeni ne ignoranti. Treba pa je vedeti, da povprečni »državljan« razume pravi pomen samo dva tisoč besed, morda tudi manj, slovarji pa jih imajo vsaj dvajset do tridesetkrat toliko. Četudi poznamo več kot tistih dva tisoč besed, so za nas prepovedane, sploh pa se da ugotoviti, da ima skoraj vsak zapleten izraz preprosto, lahko razumljivo sopomenko.

Na tem mestu nam bo zelo v pomoč zgled sv. Janeza Bosca, ki je kot mlad duhovnik nekoč pisal pridigo o sv. Petru in jo dal prebrati svoji materi Marjeti. Ta ga je vprašala, kaj pomeni, da je bil Peter »clavigero« (po slovensko bi to bilo nekako »ključonosec«). Don Bosco ji je odgovoril, da je to »tisti, ki nosi ključe«. Žena ga je tako začudena vprašala: »Zakaj pa potem nisi tako povedal«? Od tistega dne dalje je dal vse pridige najprej pregledati materi in če česa ni razumela, je popravil. Treba je povedati, da je imela Marjeta Bosco samo dva razreda osnovne šole. Na ta način je svetnik postal pravi genij komunikacije in ljudske kulture, njegove knjige pa so šle za med, zelo so bili tudi razširjeni pridigarski osnutki, ki jih je pripravil.

Tudi Bog se je poslužil amaterskih piscev, da bi razširil svoje oznanilo. Če je tisti dialekt evangelistov bil učinkovit, je to zato, ker je sporočal besede galilejskega obrtnika. Ko se je Bog odločil govoriti, je storil na preprost način, ne s profesorskim jezikom, niti z jezikom določenih teologov in pridigarjev.

Ko gledamo strukturo in skladnjo evangelijev, pridemo še do enega pomembnega pravila pri poenostavljanju. Upoštevajo namreč to, da se mora vsaka poved končati v času enega izdiha. Na koncu le-te mora biti pika, da lahko vdahnemo. Kolikor mogoče se je torej treba izogibati podrednim povedim. Ko pridemo namreč po navadi do njihovega konca, že pozabimo na jedro sporočila povedi.

Kdor poenostavlja, torej ni nek preprostež, ampak to počne zato, da bi bilo njegovo sporočilo karseda razumljivo. Toliko torej o prvem glagolu zlatega pravila sporočanja, tako ustnega kakor pisnega. V naslednjih dveh objavah bomo obravnavali še druga dva.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Ritem je prirojen

Mama poje uspavanko svojemu otroku, preden se je rodil in se, upoštevajoč zdravnikova navodila, ziba v nežnem ritmičnem zaporedju. Ko se bo otrok rodil, bo prepoznal note in ritem tiste pesmice, ker jo je v materinem telesu lahko jasno slišal. V četrtem mesecu in pol razvoja je namreč njegov slušni organ začel počasi delovati in v šestem mesecu je lahko prvič v življenju jasno zaslišal nek glas – utrip abdominalne (trebušne) aorte svoje matere. »Glasbene sekvence, ki se jih posluša med znotraj materničnim življenjem, se nikakor ne izgubijo«, trdi Cristina Cano, docentka Glasbene semiotike na Univerzi v Bologni. Zaznavanje ritma je temelj ne le za komunikacijo, ampak za samo človeško življenje. Zato se ta sposobnost začne že v zarodku.

Zdaj prihaja tudi znanstveni dokaz, da dojenček ne le, da lahko zaznava zvoke, ampak je sposoben zaznavati tudi ritmične strukture glasbe in zaznavati spremembe le-teh. Ta sposobnost pa je prirojena, je zaznala ekipa raziskovalcev z Madžarske akademije znanosti, pod vodstvom Istvana Winklerja. Njihova študija, pri kateri so sodelovali tudi znanstveniki z Univerze v Amsterdamu, je bila objavljena v ugledni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (Pnas) v ZDA. Raziskovalci so 14im novorojenčkom (starimi dva ali tri dni) predvajali rockovske ritme s pomočjo posebno udobnih slušalk (zraven so bile seveda tudi matere). Istočasno so posebne elektrode, naslonjene na glavice otrok, zaznavale električni odziv njihovih možganov ob poslušanju glasbe.

Vse je temeljilo na posebnem 'triku': vsakih deset udarcev je bil eden izpuščen, da bi videli, če bi dojenčki to zaznali. Rezultat je bil presenetljiv. »Kadar je bil udarec izpuščen, so sledi elektroencefalograma brž zaznali tipične znake, ki se jih zazna, kadar niso izpolnjena pričakovanja subjekta«, razlaga profesor Winkler. »Možgani dojenčkov so se slabo odzvali, brž ko je glasba izgubila ritem; ni prišlo do udarca, ki so ga pričakovali«. Enako se je dogajalo tudi 14im odraslim, ki so sodelovali pri vzporednem projektu. Na tej tematiki zdaj delajo mnoge ekipe po svetu. Nekateri menijo, da če se glasbena in ritmična zaznavnost otrok začne že v materinem telesu, potem je glasba resnično nekaj osnovnega v človekovem razvoju.

Zaznavanje melodije in ritma so značilna človeška lastnost, pravijo znanstveniki. Laurel Trainor z univerze McMaster v Kanadi se je prepričal, da najboljši odziv doseže tista mati, ki med enakomernim zibanjem v naročju, poje svojemu otroku ritmično pesmico (tudi jazz je na mestu). Ta raziskava je namreč dognala, da gibanje omogoča lektričnim sistemom možganov, da si pridobijo in izboljšajo sposobnost ritmičnega dojemanja. V preteklosti so mislili, da je treba vložiti v glasbeno senzibilnost le veliko časa in vaje. Ni res. Seveda glasba vseeno zahteva veliko truda in odpovedi. Poleg tega nimajo vsi otroci sposobnosti zgodnjega dojemanja ritma. Študija, objavljena v Pnas, pa je vseeno za znanost pomembna tudi zato, ker bi zmanjšana ali odsotna zaznavnost ritmičnih struktur lahko že pomenila motnje pri dojenčkovem izražanju (čigar ritem zaznamujejo kadence samoglasnikov) in sluha. Da ne govorimo o možnostih na psihološkem in psihiatričnem področju. Močna glasbena senzibilnost lahko sproži čute, povezane z nezavednim.

(Luigi Dell'Aglio, Il senso del ritmo? È innato, Avvenire, 27.4.2009)

Sporna gledanost

Nekega dne pred kratkim, sem gledal na Berlusconijevi televiziji oddajo 'Le iene' (Hijene), ki se ukvarja tudi z razkrivanjem določenih spornih zadev. Dobro, najprej je seveda sporno že to, da se pripadniki dveh TV hiš, torej Mediaset in Rai, ki je nacionalna, sploh spopadajo v popotresnih dneh, to ni v čast ne enemu ne drugemu. Vendar pa me je zbodlo v oči to, da so se pri TV dnevniku na Rai 1, ki je osrednji italijanski TV dnevnik kar nekaj minut na začetku hvalili z gledanostjo njihovih potresnih oddaj, seveda najbolj z dnevnikom. To so hijene iz tiste oddaje na Mediaset razkrile.

Problem je v tem, da se zgodovina tega hvalisanja ponavlja. Najprej smo mu bili priča med zalivsko vojno, leta 1991, potem pa vedno, ko je bilo kaj takega. Ne spomnim se, če je temu bilo tako tudi po potresu v pokrajini Molise, a to niti ni pomembno. Razumem, da je takrat med zalivsko vojno šlo za ponudbo na povpraševanje, da je resnična vojna v pravljični puščavi boljša od tiste v akcijskih filmih, ki so med ljudmi še vedno najbolj priljubljeni. Nekaj, kar težko razumem pa je to, da se neka Tv v takšnih časih, ko njihovi bratje Italijani trpijo, hvali z gledanostjo njihovih oddaj, namesto da bi korektno in pravočasno poročali, kaj se dogaja v delih, prizadetih s potresom.

Vsi pravijo, kako je treba ljudem tako in drugače pomagati, ker so prizadeti. Mislim, da dodatno prizadejavanje ljudi ni na mestu, da je moralno zelo sporno. Morda bi moral potres stresti hiše teh ljudi, ki jih zanima le gledanost njihovih oddaj, posledično pa biznis in denar. Tudi, kot sem dejal že na začetku, naj bo sram obe TV hiši, da se spopadata v takih časih, ker je to pravzaprav spopad za publiko, za biznis in za denar.

Nejeverni Tomaži

Evangelij bele nedelje nam nudi številna zanimiva izhodišča za razmišljanje. Zagotovo je lepo razmišljati ob Jezusu, kakšna bodo naša poveličana telesa, ko bomo vstali z njim. Kako tudi za nas ne bodo veljale enake kategorije časa in prostora, kako nas ne bodo zadrževala zaklenjena zemeljska vrata, kako bo izginil iz nas strah, ki je tako lasten krhekmu človeškemu bitju.

Vseeno pa je za nas zelo aktualno tudi Tomaževo obnašanje. Kako zlahka se v številnih življenjskih okoliščinah lahko poistovetimo s tem apostolom. Postavi se nam nekaj vprašanj, povezanih z vero, ki so zelo morila tudi Tomaža, a se je odzval podobno kot se danes mnogi, ko se znajdejo v dvomih. Poglejmo si tri od teh.

Prvo vprašanje: Kdo je za nas Jezus? Za Tomaža je bil učitelj, prijatelj, čudodelnik, prerok, ne pa tudi Gospod, ni verjel, da je Božji sin, da je Bog. S smrtjo na križu je bilo konec vsega, vseh upov, hrepenenj... Podobno je tudi z nami, kadar za vero v Kristusa pričakujemo razne čudeže znamenja, ob najmanjši preizkušnji ali tudi ob smrti bližnjih pa vanj več ne verujemo. Ponavadi za to krivimo Boga, namesto da bi krivili sebe in svoje napačne predstave o njem. Ko bomo v življenju zelo gotovi, da verujemo vanj, in da nič na svetu te vere ne more omajati, se vprašajmo, če bomo tega sposobni tudi v času preizkušenj. Podobno se lahko vprašamo tudi, ko se bomo pripravljali na zakon ali na duhovništvo, redovništvo ali kakršno koli drugo pomembno poslanstvo. Odgovor na to vprašanje je bistven.

Drugo vprašanje: Ali verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih? Če ne, je prazna naša vera, kakor pravi apostol Pavel. Tomaž je preslišal besede o vstajenju, kakor je podobno preslišal že besede o trpljenju in smrti. Nima torej smisla, saj je vsega konec, ostajajo samo lepe besede. Vse bo tako, kot je bilo, nobene rešitve težav, Bog je na nas pozabil, nima smisla biti v njegovi skupnosti, v Cerkvi. Koliko kristjanov sploh veruje, da je Kristus vstal od mrtvih? Marsikdo veruje, da je obstajal, da je bil pameten in dober učitelj, da je imel lepe nauke (ne sicer vseh)... Skratka, bil je dober etični učitelj, kakor Konfucij, Aristotel in podobni, je pa tudi on umrl, s tem pa se tudi konča. Taka vera je lepa, neobvezujoča, lahka... Toda, ali niso take tudi druge in ali ni res takšna vera prazna? Lepe besede so premalo ob dramatičnih življenjskih situacijah in ne odrešujejo človeka od greha in smrti. Ne more biti, kot je bilo - Kristus je moral vstati! Ko pa je vstal, je moral to nekomu sporočiti, svoji skupnosti. Ta je tudi danes krhka, zmotljiva, prestrašena, vendar je hkrati tudi priča Gospodovega vstajenja.

Tretjič: Ali verjamemo Kristusovi Besedi? Tomaž je bil priča temu, kako je Kristusova Beseda spreminjala ljudi in njihova stanja, telesna, duševna in duhovna. Ni pa sprevidel, da to ni običajen svet človek, morda prerok, po katerem govori Bog, temveč, da to je Bog, da govori z oblastjo, da ga te besede kot takega razodevajo. Ni videl z očmi vere, ampak je gledal s človeškimi očmi, z očmi razuma, ne pa tudi z očmi srca. Vsega tega manjka tudi nam. Tomaž je nato videl s človeškimi očmi Vstalega in je veroval, Kristus mu je odprl oči vere, oči srca. Vendar pa Kristus blagruje tiste, ki ga niso videli, ampak so vanj verovali. Verjeti je treba njegovi besedi, sicer ta nima učinka, ne more nas spremeniti. Če bomo tej besedi verjeli, nas bo spremenila, verovali bomo v vstalega Kristusa in videli njegova dela. To vero bomo tudi naprej širili in slavili Gospoda, ne le trpečega in umrlega, ampak seveda tudi vstalega!