Izgubljeno s prevodom

Tak je bil naslov filma izpred nekaj let, isti naslov pa sem si izbral tudi za tokratno objavo. Ponovno sem bil nekoliko začuden nad prevodom, ki so ga napravili v Sloveniji za to pastoralno leto, v katerega smo vstopili. Prevedli so ga v 'Leto duhovništva', kar je, po mojem mnenju in po mnenju mojega profesorja latinščine s ŠGV, napačen prevod. Poglejmo zakaj in poglejmo, kaj s tem prevodom izgubimo.

V latinščini bi se naziv leta slišal 'Annus sacerdotalis', kar se nanaša na duhovnika ('sacerdos'), torej bi bilo v slovenščini 'Duhovniško leto' ali lahko tudi 'Leto duhovnikov'. Pri označbi leta so se torej v cerkvenem vrhu naslonili na osebo duhovnika. Žal je bilo pri nas drugače.

Pri nas so leto poimenovali po službi, duhovništvu. V latinščini bi se to slišalo 'Annus sacerdotii'. To ime pa ni več vezano na osebo duhovnika, ampak na njegovo službo.

Ne vem, kdo je ta prevod, ki je napačen, napravil, in me ne zanima. Lahko pa vidim v ozadju številne stvari. Najprej ideologijo, po kateri so laiki vedno in povsod preveč obrobni akterji v Cerkvi, zato jih je treba vključiti tudi v tisto leto, ki bi naj bilo prav leto duhovnikov, njihovo lastno leto. Treba je poudariti, kako smo vsi duhovniki v moči svetega krsta, ne pa, da so nekateri še posebej duhovniki v moči zakramenta svetega reda. Ne bi rad o tem razpravljal na dolgo in široko, ampak bi rad na tem mestu samo spomnil na 'Sklepni dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem', kjer so vprašanje duhovnikov enostavno preskočili, povsod pa so laiki, ki naj bi vodili nič koliko odborov. O tem, koliko je to izvedljivo v praksi, se lahko vsakdo prepriča sam.

'Leto duhovništva' je, kot sem že dejal, neoseben, splošen pojem, ki ne zaobsega vsega, kar duhovniki so. Duhovnik je čudovito kompleksna sestava vsemogočih resničnosti, je oseba, posebna oseba, ki v sebi vključuje tudi duhovništvo, vendar ne samo duhovništvo. Duhovništvo je milostni dar, že kako tisočletje pa velja znani rek, da milost naravo predpostavlja in izpopolnjuje. Treba je torej računati tudi z naravo, ne pa je s prevodom izključevati. Duhovnik v sebi torej vključuje tako naravo (posameznika) kakor tudi duhovništvo (posameznika - dano je vsakemu posebej), duhovništvo pač ne.

Veliko se pridiga o tem, kako mora biti krščanstvo osebno, kako mora biti pričevanjsko, kako je treba osebno nagovarjati, a očitno pri nas ostaja zgolj pri besedah, pa še te, kot kaže, ne držijo več. Z grenkim priokusom lahko le ugotovim, da je 'Leto duhovnikov', še preden se je sploh dobro začelo, izgubljeno s prevodom.

Vera je zaščita proti mladostnim težavam

Dvajset let preučevanj po številnih raziskovalnih centrih v ZDA in Evropi so prinesle nekaj, kar počasi zavzema okvire gotovosti: mladi in mladi odrasli, ki so verni in se redno in iz notranjega nagiba udeležujejo religioznih dogodkov, so zelo zaščiteni pred mnogimi tveganji, zlasti pred tistim, da bi zapadli v drogo, postali odvisni od alkohola ali sužnji tobaka. To so potrdilo poročilo 'Buffering effect of religiosity for adolescent substance use', ki ga je objavil Albert Einstein College of Medicine univerze Jeshiva iz New Yorka. Vera namreč pomaga pri blaženju (kar pomeni bufferingeffect) neljubih in bolečih dogodkov življenja, ki mlade močno prizadenejo in jih lahko privedejo do tega, da se po pomoč zatečejo k umetnim 'rajem'.

»Moja mama je umrla, moj oče je brezposeln, na koga naj se obrnem? S svojimi sošolci sem že začel kaditi marihuano. Potem pa sem spoznal starejšega duhovnika, črnca kot sem jaz sam, ki me je spet pripeljal pod okrilje župnije ob nedeljah,« pripoveduje ameriški srednješolec, potem ko je že izpolnil anketo.

Vas zanimajo rezultati? Pri tistih, ki se udeležujejo verskih dogodkov, so zaznali 25 odstotni padec smrtnosti zaradi stresa, ki so ga sprožili pri mladih neljubi življenjski dogodki in adolescenčna kriza. Tistemu, ki gre vsaj enkrat tedensko v cerkev, se življenjska doba podaljša za kar sedem let glede na ostale ljudi.

Kako pa je z vernimi odraslimi? Tudi pri njih je mogoče zaznati buffering effect, vendar so pri njih stresni vzroki predvsem finančne narave. Vernost ima pozitiven učinek na invalidne osebe, na obolele za rakom, na tiste, ki so izgubili samozaupanje in samonadzor, ki imajo znake depresije, celo na dementne. Iz istih vzrokov se ponekod zmanjšuje število ločitev zakona. Vera namreč spodbuja dobro počutje v zakonu in pomaga premagovati krize, kadar mož in žena skupaj molita.

Toda, kaj je tisti odločilni vzrok, ki so ga skušali najti ameriški znanstveniki? Cantelmi, velik italijanski psiholog, meni, da »osrednji vzrok za psiho-fizično zdravje je upanje. Pomanjkanje upanja in to, da ne pustimo, da bi nam drugi pomagali, je povezano s samomorom, manjšo odpornostjo za bolezni, povečanjem smrtnosti«. Vera obrne obup v upanje in zapuščenost v gotovost, da nam bo nekdo pomagal.

Luigi Dell'Aglio, Fede, argine contro il disagio giovanile, Avvenire, 25.6.2009.

Kaj se bojiš?

Kako zelo je prisoten strah v človeku. Gre za neko čustvo tako zelo lastno človeškemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.

Tej se je danes že marsikdo odpovedal, misleč da je tako močan, da bo že sam 'zvozil' preko morja življenja. Dejansko to ni težko, kadar je to morje mirno, kadar je dovolj že lahno, 'turistično' veslanje. Težave pa nastopijo ob viharju, ki se nemalokrat pojavi kar od nekod.

V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.

Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.

Bogu se moramo odpreti, a odpre nas lahko samo vera. Ta je tista trdna skala, v katero se valovi lahko zaganjajo kolikor hočejo, a je ne zganejo z mesta. Želim povedati, da ta ne sme biti samo zadnji izhod v sili. Vera mora biti nekaj vsakdanjega, biti mora naš vsakdanji kruh.

Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!

Sveto Rešnje telo

V četrtek smo praznovali zapovedani praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Ker sem imel še zadnje izpite, se nisem oglašal na blogu, zato pa danes objavljam del papeževe pridige, ki se mi zdi najbolj aktualen.

"Vera v sveto Rešnje Telo ni nekaj samo po sebi umevnega! Danes obstaja nevarnost potuhnjene sekularizacije tudi znotraj Cerkve, ki se lahko odraža v evharističnem bogočastju, ki je le formalno in prazno, v bogoslužjih, kjer ni tistega sodelovanja srca, ki se odraža češčenju in spoštovanju do bogoslužja. Vedno je zelo močna skušnjava, da bi molitev zreducirali na površne in z naglico zaznamovane trenutke, tako da nas premagajo aktivizem in zemeljske skrbi. Pri molitvi Oče naš izrečemo prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, pri tem pa seveda pomislimo na vsakdanji kruh za nas in vse ljudi. Vendar pa je ta prošnja globlja. Grška beseda epioúsios, ki jo prevajamo kot vsakdanji, se lahko nanaša tudi na »nad-bistven«, na kruh »prihodnjega sveta«. Nekateri cerkveni očetje so v teh besedah videli nanašanje na Evharistijo, na kruh večnega življenja, novega sveta, ki nam je dan že danes pri sveti maši, da bi že od sedaj v nas začel rasti prihodnji svet. Z Evharistijo torej nebesa pridejo na zemljo, božji jutri se spusti v sedanjost in čas je kot obdan z božjo večnostjo."

O pravem moškem

Wolverine iz filma »Možje X na začetku: Wolverine«, Avstralec Hugh Jackman, je pred dobrim mesecem dni za italijansko modno revijo povedal nekaj svojih opažanj, ki so zelo zanimiva. Med drugim je povedal nekaj zanimivega o tem, kako si moški izbirajo danes sopotnice: »Danes je sporočilo naslednje: vzemi si žensko, ki jo želiš. Kakor da bi hodil po nakupovalnem centru z listkom s seznamom nakupov. Veliki joški, ok. Dobra rit, ok. Ne teži – perfektna. Vprašanje, ki bi si ga pa morali zastaviti, ni »kaj želim?«, ampak »kaj ji imam ponuditi?«.

Hugh Jackman je srečno poročen in pravi, da je njegova poroka največja dogodivščina njegovega življenja, boljša od katere koli stripovske zgodbe.

Obregne pa se tudi ob moške današnjega časa: »Žal so moški izgubili zavest o svojem poslanstvu. Se depilirajo, na polički v kopalnici pa imajo več krem kot jih imajo ženske. So plašni, pogosto jočejo…«. »Morate sicer razumeti, da sem doma iz Avstralije, kjer se moški pozdravljajo tako, da povišajo glas, seveda se tudi sam kdaj raznežim, vendar pa mi je današnji koncept moškosti popolnoma tuj.« »Nekoč je bilo upodabljanje moškosti povsem drugačno – v slikarstvu in kiparstvu so bili moški veliki in mišičast, z velikimi trebuhi, da bi se lahko iz srca smejali. Njihova zunanjost je kazala na notranjo trdnost. Danes na naslovnicah modnih revij najdemo same anoreksične, blede moške, ozke v pleča. Zdi se, kot bi bili vedno zaprti, kadar pa govorijo, se zdi, da vreščijo. Gre za zunanji znak njihove šibkosti, poženščili so se.«

Gre resnično za zanimiva razmišljanja o vidikih, ki se jih danes morda premalo zavedamo oz. jih premalo poudarjamo. Moški je izgubil svojo istovetnost, kakor jo je tudi ženska. Prihaja do zamenjave vlog. Morda je v tem primeru tradicija oz. tradicionalno pojmovanje odnosa med moškim in žensko ter njune istovetnosti spet postalo nekaj aktualnega. Morda je prav to potrebno, da tudi družina spet pridobi na vrednosti svoje neodtujljive vloge. Povejte, kaj mislite vi.