Mlada vera za mlada srca

Težaven odnos mladih do Cerkve (7)

Zanimaš me

Dandanes iščemo, ko govorimo o mladih, odgovore na vprašanja, vendar pa: »Položaja mladih danes pa ne moremo definirati zgolj kot vprašanje, gre že za pravi izziv« (Primož Erjavec). Pravilno zato v Italiji govorijo in so si postavili kot eno od osrednjih zadev ta 'vzgojni izziv' ('emergenza educativa'). Obstajajo namreč že precej jasne analize o tem, kako spremeniti naš tek gibanja v odnosu do mladih, a nazadnje gre pravzaprav za stavo, ki ne zagotavlja nekih rezultatov. Z rezultati, s številkami in podobnimi rečmi smo tako ali tako že preveč obremenjeni, zato bo treba spreobrniti, popolnoma, našo miselnost. Da moramo ugotoviti, kakšen njihov svet dejansko je, ne pa, kakšen naj bi bil, smo že govorili, je pa z ugotavljanjem te slike povezana tista enostavna formula, ki jo je uporabil tudi don Lorenzo Milani: 'I care'. 'Zanimaš me'. Pokazati moramo na vseh področjih, da nas mladi zanimajo: v družini, v šoli, v družbi, v svetu športa, v Cerkvi… »Cerkev mora BITI OB mladih. Pokazati, da jih njihovi problemi zanimajo in da jih je pripravljena poslušati ter tudi upoštevati njihove potrebe in predloge« (Marko Rijavec). Eden od prvih vzvodov, ki lahko mladega človeka potegne iz njegovega 'mlačnega' položaja je namreč to, da začuti, kako med njim in odraslim, zlasti njegovim vzgojiteljem, duhovnim očetom, obstaja neka vez. To pomeni, da nimamo odrasli v ozadju svojega dela z mladimi nekih lastnih, velikokrat zelo osebnih, interesov, ampak nas morajo zanimati mladi, njihove najgloblje želje in hrepenenja. Za nas ne smejo biti samo uporabni predmet, ampak morajo postati 'osebek', 'subjekt' našega razmišljanja. Tudi zato, ker so oni tisti 'subjekti prihodnosti' – torej bi tu morali obrniti tisto znano, oguljeno – zato pa tudi prazno – frazo, da 'na mladih svet stoji'. Gotovo, in jih stiska z vsemi zablodami, o katerih smo že spregovorili v prejšnjih 'epizodah'. Mora pa postati res nasprotno, da namreč 'mladi stojijo na svetu'. So osrednje osebnosti tega sveta, ne pa odvečni tujki, ki bi odžirali odraslim 'kruh' (povedali smo, kako s(m)o odrasli 'fouš' mladim, kajne?).

Cerkev je dom

Tu pride že prva zadeva, ki se mora med nami kristjani spremeniti: »Mladi SO Cerkev. Vedno razmišljamo da smo mi Cerkev in da mladim ponujamo. Beseda ponudba me zelo zelo moti. Mladim PREDLAGAMO Kristusa, Cerkev pa kot skupnost njegovih učenk in učencev« (Tomaž Kete). Svetova odraslih in mladih torej nista na nasprotnih bregovih, ampak smo, zlasti v Cerkvi kot skupnosti, vsi v istem čolnu, zbrani okrog Kristusa. Na to razsežnost Cerkve preveč radi pozabljamo tudi 'cerkveni možje', potem se pa čudimo, kako ljudje z besedo Cerkev mislijo samo na cerkveno hierarhijo. Obe razsežnosti se morata dopolnjevati med seboj, zlasti v tem zahtevnem odnosu, da mu res lahko rečemo odnos. Med člane 'uradne' Cerkve bi poleg škofov in duhovnikov veljalo uvrstiti še katehiste in ostale vzgojitelje, ki na raznih področjih delajo z mladimi, saj jih posvečeni premalo jemljemo kot svoje tesne sodelavce. Tudi formaciji staršev, ki so voditelji 'domače Cerkve', bo potrebno posvetiti posebno skrb v prihodnje. Jasno je, da je tu ključnega pomena tudi osebna formacija vseh teh ljudi, saj mladi srkajo z očmi. Tu velja tudi velika mera potrpljenja, ko mladi odhajajo. Treba je dom – kar naj postanejo naše krščanske skupnosti – vedno ohranjati gostoljuben. Ogenj v ognjišču pa ohranjamo z molitvijo in daritvami za mlade – pokojna teta Pepca bo že potrpela, če ne bomo darovali maš le zanjo.

Človeškost in spoštovanje

Truditi se bo treba tudi za to, da v Cerkvi postanemo bolj človeški, splošno, v vseh naših srečevanjih, ne le v odnosu do mladih. Zlasti zanje pa velja, da jih moramo spoštovati in jim odpuščati (jim dajati novih priložnosti. Naše krščanstvo mora tudi postati mlado, v smislu iskanja novih poti med ljudmi, zlasti med mladimi.

Isto oznanilo

Nima tudi nikakršnega smisla strogo ločevati kategorije med seboj, saj »gre pravzaprav za isto oznanilo« (Slavko Rebec). Ali se ne danes namreč večina odraslih naslanja na mlade v načinu oblačenja, obnašanja, govora? Lahko logično sklepamo, da bo oznanilo, ki bo nagovarjalo mlade, nagovarjalo tudi odrasle. To pomeni tudi, da bo moralo biti samo oznanilo precej bolj jasno.

Bogoslužje kot vir lepote

Na koncu bi se ustavil še pri bogoslužju – maši. Ta je postala precej razvrednotena tudi zato, ker smo bili v bližnji preteklosti malo preveč 'kreativni', namesto da bi se zavedali, kako je maša Božje delo in izročilo preteklih rodov. Mislili smo, kako se s tem mladim približujemo, v resnici pa smo tudi tu razdelili zadeve na kategorije: maša za otroke, maša za mlade, skavtska maša, maša za odrasle… Bogoslužje je (bi moralo biti) v Cerkvi eno. Pri maši je Bog tisti, ki stopa k nam, mi se mu moramo le odpreti, se mu predati. Tu lahko mladi spet najdejo tisti občutek za lepo in presežno, ki so ga večinoma izgubili: »Ne sanjajo več« (Niko Čuk). Potrebujejo pa tudi trdnost in gotovost, ki jo bogoslužje s svojim enakomernim in ponavljajočim se ritmom in svojim redom gotovo lahko ponudi. Ko se trudimo za lepo, sveto obhajanje maše, za edinost in pokorščino pri mašni daritvi, se trudimo tudi za mlade in nasploh za vse, ki iščejo Boga. Anselm Grün je pripovedoval, kako se je nek vzhodni Nemec spreobrnil, ko je prisostvoval njihovemu bogoslužju.

Božja milost

In seveda Božja milost je tista, ki je potrebna. Nanjo radi pozabimo, ker mislimo, da bomo našli sami vse rešitve. Tako se vsi zapiramo. Bog pa stoji pri vratih našega srca in trka ter čaka, da mu odpremo. Želi si vstopiti v zaupljiv odnos z nami. Odprto, čuteče in poslušno srce je bolj dojemljivo za ta klic.   

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!', tednika Novi glas

Pripravite njegovo pot

Ob Božji besedi 2. adventne nedelje mi je prišla na misel podoba letala, ki pristaja na stezo. Vedno, kadar mu uspe, je to resnično dobra novica ali dobro oznanilo, kar pomeni beseda evangelij (saj ste slišali, da smo prebrali: "Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega sina"). Lahko mu namreč tudi ne uspe, takrat pa to lahkjo postane ne samo slaba, ampak celo grozljiva novica, kakor se je to zgodilo pred tridesetimi leti na Korziki - dogodka smo se spominjali pred tremi dnevi. Človek tako res pomisli, kaj vse mora 'štimati', da lahko eno letalo pristane. Njegova pot mora vsekakor biti izredno dobro pripravljena v vseh ozirih - pristajalna steza ravna in čista, prav osvetljena, vremenske razmere ustrezne, pilot in kontrolor v stolpu natančno usklajena. Nobeno letalo tudi ne more pristati brez tistega kontrolorja, ki resnično lahko naredi ali tudi ne, da se gore na nek način zravnajo, ko letalo s svojimi navodili pelje mimo tovrstnih ovir oz. pove, kako se jim lahko izognemo. Z evangelijem res lahko rečemo, da so pravi angeli, kakor se glasniku reče po grško. V našem primeru je to Janez Krstnik, on je tisti, ki pripravlja Gospodov prihod, njegov pristanek. 

Prihaja pomembna oseba. Se še spomnite, kako so se morali potruditi na Brniku za to, da je lahko pristalo letalo ameriškega predsednika? No, ta, na katerega prihod se v adventu pripravljamo, je še veliko pomembnejša oseba, zato se je treba na njegov 'pristanek' še toliko bolj ustrezno pripraviti. Janez je natančno vedel, za kakšnega gosta gre. Kar poglejmo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom« (Mr 1,7-8). Janez je prerok, zadnji in - po Jezusovih besedah (Mt 11,11; Lk 7,28) - največji prerok Stare zaveze, ta ki prihaja pa je več, je močnejši od tega Božjega glasnika. 

Če se vrnemo na začetek odlomka in natančno sledimo zapisanim besedam, tudi nam lahko postane bolj jasno, koga nam želita predstaviti evangelist Marko in Janez Krstnik. Če bi bilo govora samo o nekem Jezusu, bi to najbrž nikogar ne zanimalo, saj je bilo to precej pogosto judovsko ime - celo v Svetem pismu imamo več različic le-tega: Jozue, Ozej, Izaija... Celo danes ga zasledimo v špansko ali portugalsko govorečih deželah. Tudi ne gre samo za 'Božjega maziljenca', kar pomeni Kristus oz. Mesíja - maziljeni so bili tudi véliki duhovniki (pomislimo na Arona recimo), preroki in kralji (Savel, David...). Prihaja Božji sin, pravi Gospod.

Njegov krst je drugačen, ker ne gre za še en obred očiščevanja in za še eno povabilo k bolj krepostnemu življenju, ampak udeležba pri Kristusovem krstu pomeni mnogo več. Dobesedno pomeni krstiti 'potopi se'. V našem primeru, potopiti se v Kristusovo smrt, v njegov križ, da bi lahko prejeli njegovo Božje življenje. K temu nas vabi Janez, da umremo sebi, da lahko v nas zaživi Kristus s svojo vstajenjsko močjo, ki lahko zares zravna vse poti, doline in hribe (kakor pravi Izaija v prvem berilu) - v naši notranjosti je tega veliko.

Jermen na obuvalu je nekoč v judovski družbi nekdo odvezal, da je pokazal, kako se intimno poveže z nekom - hlapec z gospodarjem, pa tudi žena z možem. Janez ve, da je ženin, ki prihaja tako mogočen, da on ni vreden storiti tega preprostega simbolnega dejanja. Vsak človek je nevreden, da se Bog 'poroči' z njim, in vendar Gospod sam to hoče in želi, ker želi, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju" (Jn 10,10). 

Dajmo, pripravimo njegovo pot!

In še nekaj za konec. Jezus ne more vstopiti v človeško zgodovino brez Janeza Krstnika. Tudi danes nihče ne more spoznati Kristusa brez nekoga, ki bi mu ga oznanil, mu ga predstavil. Kadar se torej enkrat zares srečamo s Kristusom, kadar zaživi v nas, postanemo tudi mi njegovi 'angeli', njegovi glasniki. Z našo pomočjo lahko pristane še na kakem letališču, da se dobra novica sliši tudi tam. 

Bomboni v obliki srca

Bliža se sv. Miklavž. Zame je to še vedno praznik, ker mi prikliče pred oči spomine iz otroštva, ko smo dobili od none v Prvačini zajetno vrečo bombonov, čeprav po vseh 'političnih' pravilih, tudi v naši družini, tega dne ne bi smeli praznovati, saj naša družina ni bila verna, zlasti nono v Prvačini pa je bil prepričan komunist, ampak tisti 'ruski', starega kova, čeprav ni bil slab človek – bil je pošten. Doma pač ni dovolil verskega udejstvovanja - zlasti svoji materi, pa čeprav je bila pobožna furlanska Slovenka. Naša nona pa tudi ni bila več versko dejavna, čeprav je bila doma iz Dornberka, pa najbrž ne le zgolj zaradi prej omenjenih oteževalnih okoliščin. 

Vendar očitno določene navade ostanejo. Skrite v nekem kotičku srca, nato privrejo na dan ob določenih dnevih skupaj z zaprašenimi, a lepimi spomini. Tisti bomboni so za nas seveda imeli posebno vrednost, ker so bili drugačni od naših – sklepam, da jih je prinesla teta iz Italije. Vedel sem le, da je te bombone prinesel Miklavž, same vsebine tega praznovanja pa seveda nisem poznal (krst sem ne nazadnje prejel pri skoraj osmih letih). Lepo je bilo, ko enkrat v letu nismo jedli običajnih, čeprav legendarnih, Mlinotestovih 'gu-gu' bombonov (tudi te je imela nona vedno na zalogi), ampak italijanske, ki so bili boljši že zato, ker so prihajali iz, vsaj za nas otroke, 'obljubljene dežele', od koder je kdaj prišlo tudi kako 'kinder' jajce, ki je popestrilo tudi naš čokoladni meni, na katerem je bila sicer le čokolada 'gorenjka', tudi zato, ker je bila cenejša od Kraševe čokolade. Seveda smo dobili 'le' pol tablice čokolade, kadar nam jo je mama dala. Kako so se nam iskrile oči, ko je šla s tem namenom proti tisti omari, ki je bila pri balkonskih vratih poleg hladilnika, v našem novogoriškem stanovanju. Tam je bila čokolada na prvi polici, poleg kruha, na vrhnji polici pa še zdravila in podobne reči. 

Že v naših časih je torej bilo precej manj izbire za sladkosnede malčke kot danes, da ne govorimo, kako malo teh dobrot so imeli naši starši, stari starši itd. Pa je prišla samostojna Slovenija, z gospodarsko rastjo pa se je večala tudi sladka ponudba. Danes je na policah na desetine znamk in vrst čokolade, bombonov in podobnih stvari, a zdi se mi, da je – nasprotno – vse manj srečnih otroških oči ob Miklavžu. Zdi se mi, da zlasti zato, ker je za Miklavževimi – pa tudi drugimi - darili vse manj srca. Otroci še vedno radi jedo bombone, a znajo tudi ugotoviti (vsaj dokler so še otroci), kaj se skriva za njimi. Takoj opazijo, če je na dlani, poleg bombonov, tudi darovalčevo srce.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas

Izšla je 7. številka priloge Bodi človek

Na strani primorskega tednika 'Novi glas', ki izhaja v Gorici, si lahko preberete, kar smo zapisali in povedali v že sedmi letošnji številki priloge omenjenega tednika 'Bodi človek'. V uvodniku Marko Rijavec (kot bloger Kaplan Marko) razmišlja o jesensko-zimskem depresivnem obdobju, o soncu, ki sije v tem času v primerjavi s tistim, ki sije v toplejših dneh. Na isti strani Aljoša Vodopivec (blog Mala miselna tržnica) piše o tem, kaj bi bilo mogoče storiti v odnosu do delavcev, kje iskati poti iz ekonomsko-finančno-delavske krize. 

Na drugi strani priloge teolog dr. Primož Krečič pove, zakaj je danes še vedno aktualen Marijin 'Magnificat', znamenita hvalnica. Pod tem člankom Marko Rijavec pove, kako je biti duhovni voditelj v dijaškem domu v Vipavi. Sam na isti strani zaključujem cikel razmišljanj o odnosu mladih do Cerkve (in obratno).

Celotno 3. stran zaseda intervju z Danilom Lisjakom, misijonarjem v Ugandi ob njegovem srebrnem misijonskem jubileju in 60-letnici rojstva. Danilo nam resnično odpre drugačen pogled na človeka in družbo, afriško in našo evropsko. 

Intervju se zaključi na 4. strani, kjer nam spregovori še pokojni belgijski humanist Léo Moulin kot prvi v ciklu 'Anonimni pričevalci 20. stoletja', kjer bo v prihodnje še kak velikan evropske kulture in misli. Na koncu priloge pa nam Jure Vončina predstavi serijo 'Simpsonovi'. 

Vabljeni k branju in odzivom.

http://www.noviglas.eu/index.php?option=com_content&task=view&id=3956&Itemid=1

Biti duhovnik ni lahko 20

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pot pre Tonija je bila trnova, še preden se je pravzaprav sploh začela: “Leta 1952, ko so bile vojne rane še odprte in nismo imeli nikakršnega dohodka ali poznanstev, si je samo neumnež lahko domišljal, da bo šel študirat. Od takrat je minilo že več kot petdeset let, ran vojne in revščine ni več, toda srčne rane, poniževanja, strahovi so še vedno prisotni. Skušal sem se znebiti tistih časov, a mi ni še povsem uspelo, čeprav se tistih let in dogodkov spominjam z določeno oddaljenostjo in ironijo. Veliko ljudi se nostalgično vrača v tista otroška leta in se spominja tistega “otročička”, ki je nekoč obstajal. Sam nimam te možnosti, da bi se zatekel v ta pravljični svet, da bi se odžejal z vodami čarobnih studencev. Ko gledam nazaj, vidim nasprotno, puščavo s tisoč izzivi in nasprotji, ki mi jo je uspelo premagati, ne da bi vedel, kako mi je to uspelo. Najbolj čudna stvar je, da nisem več trpel zaradi svojih družinskih ali osebnih razmer, ko sem enkrat vstopil v cerkveni svet, temveč je najbridkejše trpljenje prišlo zaradi struktur, ki sem si jih izbral ali jih moral prenašati, da bi vstopil v Gospodovo službo”.

Ob vstopu v semenišče ni našel ravno prijetnega okolja, v nasprotju z domačo hišo v Pušji vasi, ki je sicer res bila borna, a udobna: “7. oktobra sem vstopil v malo semenišče v Castelleriu, vasi v občini Pagnacco, v severnem predmestju Vidma, kjer je bila nižja gimnazija, medtem ko je bilo v Vidmu veliko semenišče z višjo gimnazijo, licejem in študijem teologije (gimnazija je bila v Italiji včasih sestavljena iz treh let nižje in dveh let višje, potem so sledila še tri leta liceja, op. prev.). To so bila leta velikega števila semeniščnikov in duhovnikov, kot vedno v obdobjih revščine in siromaštva. Castellerio je bil kraj desetkanja – tisti, ki jim je uspelo priti v Videm, so imeli dobre možnosti, da dosežejo cilj. 

Danes, po petdesetih letih, težko najdem primerjavo s tistim krajem in okoljem. Lahko bi, s hudobijo, pomislil na koncentracijska taborišča, kjer se je živelo pod silo natančnih in pogosto neumnih ter brezveznih povelij, ljudi pa so postopoma oropali za njihovo človeško dostojanstvo in razsodnost, da so postali zgolj številka. Ali pa lahko primerjam semenišče z zaporom, vojašnico, ali tudi z enim od tistih zavodov, ki so jih upravljali duhovniki ali redovniki, le da je bilo strožje. Castellerio je bil pravzaprav vsakega po malo od tega, kar sem naštel. Edina razlika z represivnimi strukturami je bila v nerelevantnem dejstvu, da te nihče ni silil k temu, da vstopiš. Lahko si svobodno vstopil, nisi bil pa več svoboden, ko si enkrat vstopil.

V smislu, da so v dobro organizirani strukturi skrbeli za vse vidike življenja: kdaj si moral vstati, katere molitve zmoliti, kdaj si umiti noge ali se 'tuširati', kdaj študirati ali se razgibati, kdaj iti spat – četudi nisi hotel -, kdaj govoriti in kdaj molčati, s kom biti v vrsti ali koga imeti zraven v šolski klopi. Bilo je praktično nemogoče, vsaj v prvih letih v Castelleriu, ne le prebrati knjige, ki je niso odobrili predstojniki, ampak nisi imel osebnega prostora, kjer bi lahko mislil, presojal, se zavestno in odgovorno odločal. Drugi so mislili namesto nas. Mi smo morali samo ubogati, ne da bi smeli kdaj podvomiti ali biti zadržani. Najslabša beseda, ki jo je lahko kdo izrekel v semenišču, je bila: “Zakaj”?

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.