Povzdigniti oči k nebu

Teden dni pred binkoštnim praznikom poslušamo del Jezusove dolge molitve (t.i. »velikoduhovniška molitev«), ki jo je molil, preden je zapustil z učenci dvorano zadnje večerje, torej pred svojim trpljenjem in smrtjo. Še enkrat več nas Gospod uči, kako je pred pomembnimi koraki, pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, potrebna molitev. Vemo, kako se je večkrat umikal na samo ravno za to, da bi molil, tudi preden je, denimo, izbral svoje apostole.

Imamo zelo pomemben stavek, saj je rečeno, kako je Jezus »povzdignil oči k nebu«. To ni kar tako navrženo, temveč nam pove, kako gre pri molitvi zlasti za notranjo naravnanost, ne pa samo in zgolj za neko avtomatiko. Podobno povabilo k notranji naravnanosti najdemo tudi vsakokrat pri maši, preden se začne osrednji del, ko duhovnik povabi: »Kvišku srca!« Kako pogosto gre ta poziv mimo nas, bi nam pa moral predstavljati zadnje povabilo, da se končno res otresemo vsega zunanjega, svoja srca pa naravnamo k nebeškim rečem, k Gospodu.

Velikokrat prihajamo zlasti k sveti maši izjemno raztreseni, a žal ne poskrbimo, da bi, kakor Gospod Jezus, povzdignili oči k nebu, da bi se torej dvignili nekoliko iz sebe in svoj notranji glas, svoje srce in svoje misli povzdignili proti nebu, torej k Bogu. Psalmist lepo pravi, da svoje oči povzdiguje kvišku, ko išče pomoč, potem pa hitro ugotovi: »Naša pomoč je v Gospodu, ki je ustvaril nebo in zemljo« (Ps 121/120,1-2). Tako pogosto se pa mi raje kopamo v naših težavah in jih zadržujemo v sebi, namesto, da bi jih izročali Bogu ali nebeški Materi Mariji. To človek dela v molitvi, najbolj pa seveda pri tisti najvišji molitvi, ki je sveta maša, kjer je, kakor smo slišali tudi v evangeliju, Gospod Jezus od Očeta poveličan, ko se za nas daruje. Tudi vse tisto, kar mu znamo izročiti, je z njim poveličano, saj Bog vse to spremeni v duhovne darove, ki jih potem nesemo s seboj v življenje.

Spomnim se, kako smo bili pred nekaj leti na obisku pri duhovniku, ki je sicer tudi plodovit duhovni pisatelj, pa nam je dejal – takrat je služboval na eni od manjših Marijinih romarskih poti – kako danes ljudje ne znamo več Bogu in Mariji izročati svojih reči. Dejal je, kako so tudi nekdaj imeli ljudje velika bremena, vendar so poromali k Mariji in tam ta bremena tudi pustili, domov pa so se vrnili lažji. 

Zato naj velja to povabilo tudi za nas, da bi na tak način prihajali k sveti maši. Pridimo nekaj minut prej, se usedimo ali pokleknimo ter pomislimo, kaj bo tisto, kar bomo Bogu pri maši izročili. Ni nujno, da so to samo naše težave in stiske, temveč so to lahko tudi ljudje, za katere želimo posebej moliti, kakor so lahko tudi naše zahvale, pa tudi naši prestopki in žalitve – do Boga in bližnjega. Sveta maša je namreč hvalna, zahvalna, spravna in prosilna daritev. Pri njej torej Boga hvalimo in slavimo, skupaj z angeli in svetniki. Pri njej se Bogu zahvaljujemo za vse dobro, kar nam je storil. Maša se daruje v spravo in zadoščenje za naše grehe in maša je tudi prosilna daritev, kjer prosimo zase in za druge. V manjši meri lahko na podoben način tudi vsak večer premislimo, kako smo preživeli pretekli dan. Kaj je bilo takega, za kar bi se zahvalili, kaj obžalujemo, za kaj Boga prosimo. Vselej pa se trudimo, da bomo s svojim življenjem, s svojim zgledom torej, Boga hvalili in poveličevali.

Naš temelj je Nekdo

Božja beseda 6. velikonočne nedelje nas spodbuja k temu, da bi razmišljali o tem, kdo smo kristjani oz., kaj naj bi za kristjane kot take veljalo. Vprašanje po identiteti, torej. Vsak od nas se mora vprašati: »Kdo sem in kam grem?« Kjer ni dovolj le ustni odgovor: »Kristjan sem, namenjen proti nebesom.« temveč mora biti odgovor vsakega izmed nas zavestna odločitev in trud, da bi v življenju delali tisto, kar nam naroča slovesni velikonočni blagoslov: »Živite kot kristjani, da boste mogli biti združeni z njim [z Gospodom Jezusom Kristusom] v nebeški domovini.« Še enkrat več torej povabilo k temu, da ne bi bili kristjani le z usti ali na papirju, temveč da bi to bili z vsem svojim bitjem. Pa ne le kristjani, temveč vse tisto, kar velja za nas v življenju. Na vso moč se je treba truditi poglabljati svojo življenjsko poklicanost. Treba se je na vso moč tr5uditi, da bi poglabljali in izboljševali svoje starševstvo, materinstvo, očetovstvo, sinovstvo, hčerinstvo. Vsak dan bolj moramo biti dobri možje ali žene, duhovniki, redovniki ali redovnice, fantje ali dekleta, prijatelji ali prijateljice. Moto, ki sta si ga izbrala zakonca iz tolminske župnije za svoje skupno življenje, je pomenljiv: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.«

Gospodove besede: »Ne bom vas zapustil sirot (Jn 14,18),« so izredno pomembne, ključne pravzaprav. Nihče od nas ne more biti sirota in to tudi ni. Sirota se namreč nima na koga nasloniti, izhaja iz »niča«, za nas pa to seveda ne more veljati. Zdi pa se, da se imamo pogosto za sirote, saj pravimo, kako čakamo, da Bog, Kristus, Marija posežejo v naše življenje. Čakamo, da spregovorijo, da nam dajo napotke za naprej. Do sedaj torej ni bilo še ničesar, do sedaj se še nič ni zgodilo, do sedaj še niso spregovorili. Pa to seveda ne drži. Gospod Bog, Gospod Jezus Kristus, nebeška Mati Marija so naredili in povedali že marsikaj, tako v zgodovini človeštva, v zgodovini krščanstva, kakor tudi v življenju vsakega posameznika. Težava je v tem, da mi tega ne opazimo oz. se ne dovolj potrudimo, da bi vse to poiskali. Da bi te »velike reči, ki nam jih je Gospod storil«, če rečemo z Marijo, opazili, se je treba pogosto umiriti in pogledati v zgodovino svojega življenja, kakor tudi v zgodovino človeštva in Cerkve. Ogromno Božjih dejanj in besed najdemo v samem Svetem pismu, potem pa tudi v nauku in izročilu Cerkve. Tako da bi bilo za začetek zelo dobro, da bi se začeli kaj bolj poglabljati v Sveto pismo, v luči tega, kaj želi Gospod po njem sporočiti meni osebno, kjerkoli že v življenju sem in karkoli delam. Na podoben način bi se morali kaj bolj poglobiti v krščanski nauk. Dobro se je v tem oziru denimo poglobiti v katero izmed besedil svetega očeta, sedanjega, kakor tudi prejšnjih, kakor se je tudi dobro kaj poglobiti v kak katekizem. Pred tremi leti je izšel zelo prikladen katekizem za mlade »Youcat«, kjer dobimo strnjen ta nauk Cerkve, ki seveda ni le za mlade, temveč za vse kristjane – kristjani naj bi vsi bili po srcu mladi, mar ne?

Naslednja zadeva, ki se je precej malo poslužujemo, je pregled našega preteklega življenja v luči vsega dobrega in lepega, kar se nam je zgodilo. Začne se z vsakodnevno večerno molitvijo, kjer lahko pogledamo, kaj dobrega in lepega smo bili deležni čez dan, pa se lahko Gospodu za to zahvalimo. Prav tako lahko vsake toliko časa pregledamo naše preteklo življenje, ker sicer mislimo, da je vse samo črno in slabo.

Na ta način bomo lahko počasi namreč prišli do tega, da vidimo, kako je v začetku našega bivanja nekdo, oseba, na katero se lahko v življenju naslonimo. Papež Benedikt to takole ubesedi v okrožnici »Bog je ljubezen«, njegove besede pa nam ponovno ponudi papež Frančišek v uvodu v apostolski spodbudi »Veselje evangelija«: »Krščanstvo ne temelji na neki etični odločitvi ali na neki veliki ideji, temveč na nekem dogodku, na eni Osebi, ki daje življenju novo obzorje, s tem pa tudi jasno usmeritev« (Bog je ljubezen 1). Na vprašanje, zakaj se je odločil za krščanstvo, lahko tako spet odgovorimo z besedami iz istega dela iste okrožnice: »Verjel sem v Božjo ljubezen.« Kristjan sem torej ne zato, ker bi to bila neka plemenita ideja, lep nauk, visok etični kodeks, temveč zato, ker me ima Bog rad. To dokazuje tako, da mi je v življenju storil in še dela, verjamem pa, da tudi še bo v prihodnosti delal, »velike reči«. Če ne drugega, je zame osebno poslal na svet in žrtvoval svojega edinega Sina Jezusa Kristusa, slednji pa me je rešil greha, bolečin in smrti ter mi odprl vrata v nebesa.  

Naša smer in naša pot

Po beli nedelji nam spet priskoči na pomoč apostol Tomaž, ki se mu tokrat pridružuje še apostol Filip. Brez Tomaževe negotovosti in spraševanja: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” (Jn 14,5), bi ne dobili tistega tako pomembnega Gospodovega izreka, ki si ga lahko večkrat sami pri sebi ponovimo, kakor ga lahko ponovimo vsem tistim, ki dvomijo: “Jaz sem pot, resnica in življenje” (Jn 14,6). Našo smer, ki so nebesa, kdaj pa kdaj izgubimo. Pa ne, da tako pogosto prav zablodimo, temveč gre bolj za to, da nam gre ta smer iz glave, kakor nam gre iz naše glave, iz našega obzorja tudi tisti, ki je pot, Gospod Jezus Kristus.

Danes je tako, da imamo velikokrat tisti dve skrajnosti – prevelika gotovost vase, po drugi strani pa

popolna negotovost in neodločnost, tudi strah. Nobena od obeh skrajnosti ni dobra, vsekakor pa za obe drži še nekaj – obe računata le na človeka. Lahko rečemo, da v nobeni od obeh skrajnosti ni prostora za Boga, saj napuh, samozaverovanost, kakor tudi skrajni dvom, mlahavost in neodločnost ne puščajo prostora. Res je, treba je narediti v življenju tisto, kar smo sposobni, a se je treba tudi hkrati zavedati, da je, kot bi rekel Pascal, neverjetno veliko število stvari, ki nas ljudi presegajo. Samo na ta način bomo šli v smeri čudovitega življenjskega pravila sv. Benedikta, ki se, kot je najbrž znano, glasi: “Moli in delaj!”

Na tisto prvo namreč ljudje izjemno radi v današnjem svetu pozabimo. Toda na ta način izgubimo smer in ne vemo več za pot. Kristus je tisti vogelni kamen, ki drži, kakor nas opozarja apostol Peter, skupaj našo zgradbo. Tu lahko vidimo zadevo v luči posameznika in njegovega življenja, kakor tudi širše, kot družbo in kot Cerkev. Pravi temelj je Kristus, mi vsi pa se vzidavamo v to zgradbo. To pomeni, da nas je treba primerno obdelati, da bomo lahko del “hiše Gospodovega Očeta”. S krstom se to obdelovanje prične, traja pa vse do smrti. Kamen, ki pa se ne pusti obdelati, zgradbi ne koristi in bo zavržen. Samo toliko časa, kolikor živimo, imamo čas, da se pustimo Gospodu obdelovati, s tem, da če je nekaj, kar ne vemo, to, koliko časa bomo še živeli na tej zemlji.

Oblikovanje pa se vrši po udeležbi in prejemanju svetih zakramentov, po poslušanju in izpolnjevanju Božje besede, po molitvi, kakor tudi po poglabljanju v vsebino krščanske vere in trudu, da to vero živimo. Tistega, ki si domišlja, da bo vse rešil sam, Gospod opozarja, še enkrat: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”    

Vztrajanje na poti in jasna dejstva

Pot za ločene in ponovno poročene (3)

Prišli smo tako do skorajšnjega konca (končamo prihodnjič) predlaganih poti v Cerkvi za ločene in ponovno poročene, kakor nam jih priporoča p. Domenico Marafioti. Zelo pomembno je vsekakor, da se odpremo, kakor smo videli, konkretnemu altruizmu in delom usmiljenja do bližnjega, da imamo konkretno upanje na odpuščanje, vendar pa to še vedno ne dovoljuje tistim, ki so se civilno ločili in se, prav tako civilno, ponovno poročili ali živijo v nezakonski skupnosti (torej, kakor bi bili poročeni, tu raje ne uporabljamo “korektne” besedne zveze “izvenzakonska skupnost”, ki ne odslikava resničnosti), da bi tudi dejansko prejemali Sveto Rešnje Telo pri svetih mašah. 

Prepogosto gledamo na zakramente Cerkve skozi oči “pravic”, čeprav do zakramentov nismo nikdar upravičeni, ker so to Božji milostni darovi. Na te milostne darove moramo biti ustrezno pripravljeni, zanje odprti. Vernik se mora truditi za to, da je v stanju posvečujoče milosti, to stanje pa obnovimo ravno pri zakramentu sprave in odpuščanja, sveti spovedi. Evharistija je vidni zakrament nevidnega občestva z Bogom in Cerkvijo … Cerkev ne more priznavati občestva in edinosti med človekom in Bogom, kadar ni skladnosti med človeškim ravnanjem in Božjo voljo, ki je izražena v zapovedih in evangeliju. Zato ne more dajati zakramentalnega obhajila tistim, ki živijo v resničnem neskladju z Božjo voljo. Ker je obhajilo zakramentalno zedinjenje (kar lepo izraža izraz “communio”) med človekom in Bogom, mora izražati in jasno kazati na resnično edinost in občestvo. Če pa vlada popolno nasprotje, ne le neskladje, med tistim, kar Bog pravi, človek pa dela (takšnemu ravnanju pa pravimo greh), potem obhajila ne moremo prejemati, ker sporočilo, ki ga dajemo, ni v skladu z resničnostjo, znamenje ni v skladu z resničnostjo. 

Upanje v odpuščanje ni enako kot prejeto odpuščanje, upanje v spravo ne pomeni, da je do resnične sprave tudi zares prišlo. Upanje odpira prostor zaupljivemu pričakovanju, ne pripelje pa nas v prostor obnovljenega prijateljstva med človekom in Bogom, ker s človeške strani ni prišlo do dejanske odpovedi grehu, kar bi pomenilo, da bi se kdo osvobodil svoje grešne vezi – če kdo živi nezakonsko, pač živi v grehu. To je objektivno dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati. To je torej tista razlika med gotovostjo vere, ki jo dobimo po zakramentu sprave, in odpuščanje v trdnosti upanja, ki ga imamo v zaupljivi molitvi. Ko prejmemo zakrament, presoja Cerkev, v molitvi je edini razsodnik vest, ki pa ne more zahtevati cerkvenega priznanja, glede na to, da ni resničnih objektivnih temeljev za tovrstno priznanje. Duhovniki ne moremo spregledati objektivnega neskladja, ki preprečuje, da bi dobili zakramentalno odvezo, kakor si pred njim ne moremo zatiskati oči, tega pa ne more razveljaviti niti osebna presoja, ki je plod subjektivne, torej posameznikove, vesti. 

Gotovost vere ve, da je do odpuščanja prišlo, trdnost v upanju pa odpuščanje pričakuje. Zato se grešnik, ki se zaveda svojega grešnega stanja, prostovoljno odpoveduje prejemanju zakramentov, hkrati pa zaupljivo pričakuje trenutek, ko mu bo Bog izkazal svoje usmiljenje, onkraj vsake posameznikove želje in njegovih zaslug. Treba je vztrajati na zaupljivi poti in se posvečevati, kolikor je le mogoče – milostni trenutek bo prišel, četudi le ob koncu zemeljskega življenja. Vera v Božje usmiljenje je konec koncev tisto, ki podpira naše vztrajanje na poti upanja, ki so tiste božanske kreposti, ki nas hranijo v zemeljskem življenju. Vsakdo, ki se je civilno ločil in ponovno poročil, je poklican k temu upanju v Božje usmiljenje, zato je še toliko bolj poklican k molitvi in cerkvenemu življenju, četudi ne more prejeti zakramentalne odveze in obhajila, to mora početi v “skesanem in ponižnem duhu”, ki ga “Bog ne zametuje” (Ps 51/50), da bi, kolikor je le v njegovih močeh, zadostil storjenemu zlu. Da se je zlo zgodilo, je objektivno dejstvo, saj se je razbila družina. Pred tem si ne moremo zatiskati oči ali valiti krivdo le na druge ljudi ali dejavnike – vsakdo ima pri tem del krivde, za katero je treba zadostiti, ljudje pa vemo le do določene mere, kolikšen je ta posameznikov delež.

/ dalje prihodnjič

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Dobra paša je ob pravi poti

4. velikonočna nedelja je »nedelja Dobrega Pastirja«, kot takšen je namreč predstavljen Jezus po evangelistu Janezu. ta podoba nam lahko takoj da razumeti, kako Gospod Jezus gleda na nas, potem pa tudi, kako nebeški Oče gleda na nas, ker pravi Jezus, da kdor vidi njega, vidi Očeta (Jn 14,9). Jezus torej ni kar neki pastir, temveč je dobri pastir, ki se z vso vestnostjo in ljubeznijo razdaja za svojo čredo. Podobno kot on se za svoje otroke, za svojo družino trudijo razdajati starši. Kjer je ta dobri pastir, se čreda varno in lepo pase, paša pa je obilna, hrane ne zmanjka. Tudi psalm o Dobrem Pastirju imamo, ki pravi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja« (Ps 23/22,1-3). Zlasti ta zadnja trditev nam pove, da pri vsem skupaj ne gre za telesno in materialno hrano, kolikor bolj gre za »dušno hrano«, čeprav tistemu, ki se zna kolikor je le mogoče izročati v Božje roke, zares »nič ne manjka«, ker Gospod za nas poskrbi v takšnem in drugačnem smislu, če mu le dovolj zaupamo, kakor to velja tudi za Božjo Mater Marijo, kateri je posvečen mesec maj. 

Drugod pri apostolu Janezu je rečeno, da bo tisti, ki bo jedel od kruha, ki nam ga daje Gospod Jezus, živel

vekomaj. Ta Dobri Pastir nas torej vodi k nebeškim pašnikom, daje nam »hrano iz nebes«, da bi hrepeneli po nebesih, po večnem življenju in se tudi trudili tja priti. Tja pridemo, če imamo nekatere dobre lastnosti, ki jih imajo ovce, ki pa danes niso več tako moderne, to pa so: “poslušnost”, “pokorščina” in “ubogljivost”. Psalm namreč pravi, da nas Gospod, ki je Dobri Pastir »vodi po pravi poti« (Ps 23/22,3). Pomeni, da mora biti naša vera otroška v smislu zaupljivosti. Otrok zaupa svojim staršem, da mu hočejo dobro, da ga hočejo naučiti lepih in koristnih stvari, da ga vodijo po pravi poti. Enako mora zaupati kristjan svojemu Gospodu in se vsak dan v molitvi truditi, da se zgodi, kakor molimo v molitvi »Oče naš«, Božja in ne kristjanova volja. Če malo parafraziramo junaka našega otroštva, Kekca, potem velja: »Božja volja je najbolja.«

Jezus je edini pravi Pastir, ki pa nam je zapustil naslednike pastirje, škofe in duhovnike, da bi nas vodili po njegovi poti in nam dajali tudi danes hrano večnega življenja. Seveda se moramo današnji pastirji vsak dan truditi, da se upodabljamo po enem in edinem Dobrem Pastirju, saj nam je zaupan Jezusov pašnik. Ni težko ugotoviti, da je ta Jezusov pašnik Cerkev, kjer se krščanska čredica lepo, mirno in veselo pase. Hrana, ki jo dobiva, je, kot smo že dejali, nebeška. Ta posebna hrana so zakramenti, ki so milostni darovi za vse nas. Za res polno in dobro življenje potrebujemo to hrano, zlasti sveto evharistijo, sveto obhajilo, ker se nam v njem daje v hrano Gospod Jezus sam. Jasno nas namreč opozarja, kako brez njega ne moremo storiti v življenju ničesar (Jn 15,5). Samo Gospod namreč zida takšno hišo, katere temelji so trdni pred vsake vrste neprijetnostmi, zlasti pred napadi hudobnega duha, ljudje sami takšne hiše nismo sposobni zgraditi (Ps 127/126,1) – kar mi postavimo je le začasna zadeva, podobna šotoru (2 Kor 5,1).

Vidimo, kako lahko iščemo kjerkoli po svetu, pa svoje sreče in zadovoljstva, prave hrane, ne bomo našli drugod, kot le na Jezusovem pašniku, ki je Cerkev. Tu imamo vse tisto, kar potrebujemo za to, da živimo tako, kot Jezus in Marija želita od nas. Če poslušamo glas Jezusa in Cerkve ter se hranimo z nebeškim kruhom in zakramenti, hodimo po pravi poti, ki vodi v nebesa. Tja si vsi moramo želeti priti, ker tam ne bo več žalosti, bolečine, kakor tudi ne smrti. Tam nas Jezus pričakuje, da bomo z njim srečni za vedno.