Od zaspane do polne vere

Desetero gobavcev sprašuje vest današnjemu kristjanu, vseh deset, ne le hvaležni Samarijan. Slednji je zgled polne vere, ki je ne zasledimo oz. ne še zasledimo pri ostalih devetih ozdravljenih. Ostaja namreč vselej skušnjava, da bi se poistovetili samo z enim nastopajočim v evangeljskem odlomku, medtem ko po drugi strani morda nismo niti na ravni ostalih, navzočih v pripovedi. Kot smo najbrž že večkrat dejali, Jezus očita svojim učencem malovernost, ne nevernost, je pa vprašanje najprej, če smo najprej mi najprej sploh Jezusovi učenci, drugo vprašanje pa je potem, če smo vsaj maloverni, ali smo raje bliže nevernosti, ko pač sledimo sodobnemu času, v katerem smo, pa je tudi vera nekaj tržnega, porabniškega, mi pa smo, tudi na tem področju, zahtevni porabniki ali potrošniki. S pomočjo ozdravljenih gobavcev si torej pobliže poglejmo zadeve. 

Gobavci so gotovo bili obupani, ko pa so slišali za velika dejanja, ki jih je Jezus delal naokrog, tudi ozdravljenja, so začutili svojo priložnost, da bi jim morda le bilo bolje v njihovi težki bolezni. Ne pozabimo, da so bili takšni bolniki vselej izločeni iz skupnosti, morebitna ozdravitev pa je pomenila ponovno vključitev v skupnost. Tu se lahko najdejo številni, ki se zatečejo k molitvi in k zakramentom, zlasti k sveti maši, precej redkeje k sveti spovedi, šele tedaj, ko so v veliki stiski, ko so zadeve resne. Danes je veliko tega. Sedanji papež je dejal, da gre za kristjane "a la carte", torej "po potrebi". To pomeni, da se živi zakramentalno in moli le takrat, kadar se nam zdi, kadar nam "paše". V skladu s tem, kar živimo tudi v medsebojnih odnosih, ko velja isto. Vsi mogoči izgovori so prisotni, kakor tudi tisto, da sedaj nekaj časa ne gremo, ker "ne čutimo Boga" in podobne zanimive rečenice. Tu se postavlja vprašanje, če Boga sploh potrebujemo, ali pa se nam morda zdi res obratno, da morda raje on ne potrebuje nas? Številni sodobni kristjani tako niso niti na prvi stopnji teh gobavcev, ki so se na Gospoda obrnili z dejanjem zaupljivosti, ki seveda še ni polna vera, ker so vsaj vedeli, da je močan. Skratka, zavedali so se, da Boga potrebujejo, pa čeprav morda šele tedaj, ko so bili v stiski. Vernikov, ki so se na Boga obrnili šele v stiski in potrebi, je torej vedno bilo lepo število, današnja težava pa je, da se pogosto ne doseže niti te stopnje, ki je pa lahko dobra začetna stopnja. 

Jezus nato gobavcem naroči, naj se gredo pokazat duhovnikom. Tu je pa že druga stopnja. Samo polnejša vera je dovolila gobavcem, da so sledili temu ukazu, saj,  ne pozabimo, še niso bili ozdravljeni, ampak se je to zgodilo šele med potjo proti Jeruzalemu. Čeprav je tako morda njihova vera še bila majhna kot plamenček, pa je bila živa, taka vera pa pozna tudi ubogljivost. Prvi nauk za nas je tu ta, da moramo v molitvi in pri udeležbi pri zakramentih vselej biti verni, torej prepričani, da bo naša molitev, naša prošnja uslišana, da bo naša zahvala Bogu všeč. Druga stvar je tu ubogljivost. Če je, potem kaže, da je tudi določena ponižnost. V prvem berilu imamo Naamana, ki se je moral ponižati, da se je okopal v Jordanu, ki je v Stari zavezi, dokler ga Jezus ni očistil, predstavljal nečisto reko, saj je izviral v "poganski Galileji". Ubogljivi moramo biti tudi mi oz. se vsaj truditi za to. Pomeni, da smo redni v molitvi in zakramentih. Postavimo si red in bomo videli, kako nam to pomaga. Redna jutranja in večerna molitev, redna vsaj kratka molitev pri obrokih, ali da se vsaj pokrižamo, morda pobožni vzdihi čez dan, pa seveda redna udeležba pri nedeljski sveti maši in redna spoved, da smo pri sveti maši lahko v polnosti, da torej tudi vredno prejmemo sveto obhajilo. To seveda ne velja le individualno, temveč za celotno skupnost, torej za družino. 

Predlagam, da se zberemo k molitvi vsak večer (če smo sami, pa sami), pa tam pregledamo skozi svoj dan. Podobno pa je prav, da bi v soboto zvečer bila zadeva še malo bolj temeljita in slovesna, ker je to priprava za nedeljo, ki se v soboto zvečer pravzaprav že začne. Naredimo takole: najprej preglejmo, kaj je bilo čez dan dobrega in lepega, kateri dobri ljudje so bili del našega dne, pa si to podelimo, potem pa se zahvalimo; nato pomislimo, kaj je bilo čez dan težkega ali bolečega, ob čem smo bili morda ranjeni ali prizadeti, pa si to podelimo; zatem pomislimo, kaj smo naredili narobe, kaj smo zagrešili, kaj nismo dovolj dobro naredili, kaj smo opustili - tu velja, da povemo družini tisto, kar mislimo, da je prav, zlasti pa tisto, kar smo zagrešili članom svoje družine, pa se določenemu članu tudi opravičimo za storjeno, slabo storjeno oz. nestorjeno in opuščeno. Nazadnje izrazimo še svoje prošnje in naredimo en trden sklep za prihodnji dan. Ob sobotah zvečer velja seveda prvo trojno za teden nazaj, prošnje in trden sklep pa za teden, ki je pred nami. Vsak dan je nov začetek, še zlasti pa nedelja, dan vstajenja. Vse skupaj zaokrožimo z znanimi večernimi molitvami, zelo priporočljivo pa je moliti rožni venec, vsaj kako desetko. Tako bomo tudi otrokom dali zgled in jih naučili nečesa dobrega, pa tudi nadvse potrebnega za življenje. 

To je namreč naš dar, ki ga polagamo na oltar. Kristus na križu pri maši daruje svoje življenje, mi pa mu damo svoje. Ker pa imamo spremenjenje, se naši darovi tudi spremenijo, se poveličajo, dobimo potem takšne nazaj. Zelo dobro je, če jih dobimo dejansko, ko lahko prejmemo Gospoda v svetem obhajilu, ne le duhovno, čeprav tudi slednjega ne gre kar tako stran metati. Kdor dela tak reden pregled, si dejansko redno tudi sprašuje vest, zato je tudi vselej pripravljen pristopiti k zakramentu svete pokore, Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki je spoved, na ta način pa v sebi zares napravi prostor za Gospoda. O tem smo več govorili zadnjič. "Pojdite k duhovnikom" za nas torej pomeni imeti red v duhovnem življenju, nekak "institucionalizirati" molitev in zakramente, narediti neko redno prakso in navado. To je zato, da ne bomo samo šli k maši, skoraj kot bi to bila neka prisila, ampak bo to precej več od tega. Konec koncev je maša štirivrstna žrtevin daritev, je namreč zahvalna, hvalna in slavilna, prosilna, pa seveda spravna žrtev in daritev.

Na ta način bomo lahko prišli do stopnje vere Samarijana. On je namreč tisti, ki živi v Božji navzočnosti, ki se popolnoma prepušča Bogu, ki se popolnoma zaveda, kako vsak dober dar, vse, kar je dobrega in lepega, vsak človek, prihaja od Gospoda. Vse je zanj čudež, ker je, ko lahko tudi ne bi bilo, tudi zdravje. V evangeliju sicer ne piše, a lahko predvidevamo, da je tudi svojo bolezen pravilno pojmoval, da jo je torej sprejel in jo vzel kot priložnost večje bližine z Bogom, ne le kot nekaj zlega. Takšna vera je seveda velik dar, a vendar lahko tudi sami veliko pripomoremo k temu, da bi ta dar dejansko dobili. Če je namreč Gospod dober in nas ljubi, zakaj nam ne bi naklonil tega, če bo videl v nas pripravljen teren, rodovitno zemljo? Takšna zemlja lahko postane vsak izmed nas, seveda pa to ne pride kar tako, ampak je treba pridno delati. Naj nam pri tem sveti zgled vernega samarijanskega gobavca in nas spremlja Božji blagoslov ter Marijino varstvo in priprošnja.

Da bi bila naša vera pomnožena

Kot že kar nekajkrat, imamo tudi tokrat Božjo besedo, v kateri premišljujemo povezavo med vero in ponižnostjo. Ponovno lahko ugotavljamo zlasti, kako brez druge ne more biti prve, saj za vero v srcu človeka ni prostora, če ta ni vsaj malo ponižen. Zlasti pri evangeljskem odlomku namreč lahko ugotovimo, s kakšnim srcem so apostoli izrazili Jezusu sicer lepo prožnjo, da naj jim pomnoži vero. Sobesedilo je namreč obračunavanje s farizeji, apostoli pa bi radi očitno imeli neko vero, "da bi gore prestavljali" (1 Kor 13,2), in sicer zato, da se pokažejo zlasti pred farizeji, pa tudi pred drugimi. V takem primeru tako sicer lepa prošnja ni več tako lepa, predvsem pa kaže na to, kako ljudje vero napačno razumemo od vedno. Ne gre namreč za zadevo, s katero bi se ponašali in ne gre za to, da je nekdo, ki živi po veri ali iz vere ali na podlagi vere, kakor pač že prevajamo tisti izrek preroka, ki smo ga slišali v prvem berilu, pravičen tako, da ga drugi zaradi tega hvalijo, češ: "Ta pa je nekdo!" Gre za to, da tisti, ki je veren, pravzaprav živi v pravičnosti, ki pa ni njegova, temveč Gospodova, da v končni meri živi v Bogu in je del velike družine, ki je občestvo svetih.

To so sicer zadeve, ki jih ne razumemo zlahka, a recimo takole, da mora biti z vsakim od nas tako,

kakor je s posodo za hrano, ki mora imeti dva pogoja za to, da opravlja funkcijo, za katero je bila narejena in za katero je bila postavljena - biti mora v svoji notranjosti čista in biti mora prazna, da lahko vanjo nekaj damo, pa naj bo to hrana ali pijača. Ko tako začenjamo mesec rožnega venca, ki je mesec oktober, bi rad priklical lepi vzklik iz litanij Božje Matere: "Posoda duhovna". Sveta Marija je zelo lepo označena kot duhovna posoda, za kristjana torej nekdo, ki ga občuduje in slavi, kakor tudi posnema, ker je to nekdo, ki je sebe v duhovnem smislu popolnoma izpraznil, da bi vanj prišel prebivat sam Bog. Zato, kadar apostoli prosijo in kadar mi prosimo, da bi bila pomnožena naša vera, prosimo, da bi bili resnično čim bolj duhovne posode, ki bi bile kolikor je le mogoče čiste in prazne, da bi lahko v nas prebival Gospod in nas preoblikoval.

Učencem in nam je sicer večkrat povedano prek evangelija, da nismo neverni, temveč zlasti "maloverni", takih mest je nič koliko. Toda, kdo od nas bi se z lepimi kakovostmi in lastnosti zadovoljil, če bi jih imel le malo? Si ne bi nečesa, kar je dobro, lepo, koristno želeli imeti čim več? Tako je tudi prav, da imamo vere več, kot je imamo trenutno, vendar pa je po drugi strani za to kakovost tudi značilno, da je nimaš veliko ravno tedaj, kadar si domišljaš, kako veliko je imaš. Celo tako, da navadno sploh ni nujno, da je človek resnično veren, če drugi tako pravijo. Zato tisto o nevrednih služabnikih. Sveti Hieronim, ki je pred kratkim godoval, je imel čudovit vzklik v tem oziru: "Zahvaljujem se Gospodu, da sem vreden biti od sveta preziran." Bolj ko nas namreč ta svet hvali, bolj je to znamenje, da smo sprejeli logiko tega sveta. Kdor pa sprejme logiko tega sveta, v njem ni prostora za Božjo logiko, da bi torej na svet in ljudi ter življenje gledal z Jezusovimi očmi, kar naj bi vendarle bil naš cilj.

Biti moramo zato nevredni služabniki, da bi imeli pravo vero v sebi, ki je v resnici Božje življenje, ki prihaja iz studenca večnosti. Ni namreč važno toliko, kaj smo po svojih človeških kakovostih, niti koliko imamo in veljamo, ker gre vse to nekoč z nami v grob. Prav tako nič ne velja pravzaprav, če imamo še tako super družino in morje prijateljev, ker smrt tudi to izbriše. Bolj kot vse to je važen dar vere, dar Božjega življenja, tudi zato, ker smo s tem darom bolj vse tisto, kar na zemlji smo - bolj ljudje, bolj kristjani, bolj očetje in matere, možje in žene, učenci, športniki... Zato pa vprašanje, če smo izpraznili in očistili svojo notranjost oz. če za to skrbimo. Ali smo torej nevredni služabniki storili svojo dolžnost, da nam gospodar kaj da ali ne? Kaj pričakuješ in prosiš, če nisi napravil tistega, kar bi moral? Zato se je včasih zahtevalo pri izpraševanju vesti, da pogledamo, če smo izpolnili svoje stanovske dolžnosti. Težava pa je, da mi vse druge stanovske dolžnosti postavljamo pred tisto, ki je najpomembnejša, da smo namreč kristjani. Ker pa slabo naredimo svoje krščanske dolžnosti, smo slabši tudi v drugih stanovskih dolžnostih, smo pa tudi šibki v veri. 

Prostor za Gospoda v nas namreč zagotavljamo z zakramenti in molitvijo, kakor tudi z duhovnim branjem in premišljevanjem. Ne pozabimo niti na intelektualno delo, ki ga naj bi vsak kristjan napravil tako, da prebira, se uči, poglablja verske resnice, katoliški nauk. Velikokrat pravimo, kako ni časa, zanimivo je pa to, da slednjega zmanjka prav za Gospoda, torej za vse tisto, kar smo pravkar malo našteli. Vendar pa je treba poudariti, da je čas za Boga najboljši čas zase, pa tudi, da kdor ne pripravlja prostora Gospodu, se v njem izgublja tudi prostor za bližnjega. V času, ko se toliko poudarja pomen odnosov, paradoksalno pozabljamo na osebo, z veliko in malo začetnico. Napravimo si red in dajmo najprej na urnik najpomembnejše stvari, ki so tiste duhovne. Če pa kdo pravi, da nam vera ne da jesti, da ne skuha obrokov za našo družino, potem o krščanski veri ni razumel nič. Če take zadeve držijo, potem je zanimivo, kako so naši siromašni predniki sploh preživeli, ko jim je praktično v življenju ostala le vera, drugega praktično ni bilo. Razmišljajmo o tem in napravimo, najbolje že kar v tem tednu, en korak k izboljšanju.

Na katero stran bomo stopili?

Vsa berila današnje nedelje, še zlasti evangelij, nam spregovorijo o pomembnosti gledanja na naše zemeljsko bivanje. Evangelij nam za to ponuja znano priliko o bogatašu in ubogem Lazarju. Poanta te prilike je ravno v tem, da se ne bi ustavili le pri zemeljskem, temveč šli naprej, to pa je tudi največja možna napaka, ki jo lahko storimo pri premišljevanju te prilike, ker je to velika napaka, ki jo delamo tudi sicer v življenju. Ne gre namreč le za nasprotje revni-bogati, temveč za veliko več. Gre za različna, popolnoma različna pogleda na življenje in njegove resničnosti, ki ju imata osrednja junaka. Poglejmo ju podrobneje.

V slovenskem prevodu je rečeno, da je tisti mož navaden "bogataš", tradicionalno pa gre za moža, ki vrši točno določeno službo, je namreč "epulon". To je recimo izraženo v italijanskem prevodu. Epulon je bil v rimski antiki tisti, ki je poskrbel za slovesno pojedino na dan posvetitve templja Jupitra na kapitolinskem griču. Vemo, kako to niso bile le pojedine, temveč uživaške zabave, kjer se je žrlo in upijanjalo, da o vsem drugem niti ne govorimo, kar je spadalo zraven. Kot pa velja za športnike, da morajo trenirati, je tudi epulon moral trenirati s tem, da je podobne zabave pripravljal čez celo leto, seveda pa je dal od sebe največ na omenjeni dan. Tudi iz evangelija se zdi, da je bilo njegovo početje prav v tem, da je praktično vsak dan prirejal zabave. Možak je torej užival, podobno pa so počeli tudi njegovi prijatelji. Vse njegovo življenje in moči so bile usmerjene v to, da zadovoljuje svoje telesne čute, dokler hodi po tem svetu. 

Omenjen pa je, celo z imenom, kar je nekaj edinstvenega za prilike, ubogi Lazar. To je okrajšava pogostega in zelo priljubljenega imena Eleazar, ki pa je pomenljivo - "Gospod pomaga". Sporočilo je, da je to ime pomembno, ker kaže, kako v nasprotju je pogled tega reveža s pogledom onega bogataša. Tudi Lazar bi seveda lahko imel napačen pogled in bi preklinjal bogataša, njegove prijatelje, Boga in še koga, ker sam živi v materialnem pomanjkanju, a tega ni počel. Živel je v skladu s svojim imenom, da je zaupal v Gospoda in njegovo pravičnost, ki se bo ob pravem času razodela. 

Vidimo tako, da ne gre le za materialno stanje dveh oseb, kakršnega bi lahko našli na vsakem koraku, temveč gre za duhovno stanje. Lahko veliko govorimo o takšnih in drugačnih krizah, ki pridejo, a navadno ostanemo pri tem, da so to gospodarske, ekonomske in ne vem, kakšne še krize. Ko pride do krize med ljudmi, so to krize čustvene narave - do tam še pridemo. Težava pa je, da je vedno temelj duhovna kriza. Gre za tvoj duhovni pogled na življenje, kako ti pojmuješ svoje bivanje na tem svetu. Lazar gleda na življenje skozi večnost, s t.i. "večnostnim pogledom", bogataš ne. Za enega je bilo življenje že prej, pa ni bil kar tako vržen na to zemljo, potem pa se zadeva ne konča, temveč se nadaljuje, na podlagi ocene, kako si živel ta čas, ki ti je bil dan na zemlji. To je edina priložnost, ki jo človek ima, druge ni. Bogataš nima vere v večnost, ne v dobro ne v slabo. Ob smrti je vsega konec, ostane nič. Potem seveda ni važno, kako se živi na tej zemlji, ker je kruta usoda pač taka, da je treba žal tu živeti, potem pa je enkrat tega konec, zato je bolje poskrbeti, da človek uživa in se ima fajn, dokler le gre. Dandanes itak slišimo skoraj vedno ob pozdravu: "Uživaj!" Kar tako, brezveze rečemo tisto, ko ne vemo, kaj drugega bi rekli. 

Težava tega je, da si prizadevamo za reči, ki nas sicer navidez napolnjujejo, a se potem zbujamo razbiti in razrvani, predvsem pa prazni. Lahko tudi imamo lepe medčloveške odnose in lepe ljudi ob sebi, a jih potem, kot se rado sliši na govorih po pogrebih, "kruta usoda" vzame od nas, pa spet prazen nič. Lahko pa je seveda prej in potem Gospod, "v njem živimo, se gibljemo in smo", od njega izhajamo, k njemu gremo. Pomeni, da Gospod ves čas bdi nad nami kot dobri oče, mi pa pravzaprav živimo zaradi njegove ljubezni in dobrote, sicer nas sploh ne bi bilo. Vprašanje je samo to, ali imam odprto srce, torej svojo duhovno resničnost, odprto zanj, ali ne. Sem v njegovi navzočnosti ali ne? To je sodba, ki se vsakokrat izreka, če sem imel svoje srce odprto za Gospoda ali ne. Če namreč ni odprto za Gospoda, potem ne opazim niti svojega bližnjega, pa čeprav mi sedi praktično pred nosom, pa res ni treba, kot je lepo zapisal prijatelj, na drugi konec sveta, da bi imel ubogega pred sabo. Saj vendar uboštvo ni, kot smo dejali, le v materialnih dobrinah - tisto je še najmanj, kot nam lahko potrdijo naši siromašni predniki. 

Bizantinski srednjeveški duhovni pisatelj in razlagalec Nikolas Kabasilas pravi takole: "To je način, kako živimo v Bogu, da svoje bivanje iz tega vidnega sveta prenesemo v tisti nevidni svet, ne tako, da gremo drugam, temveč da spremenimo obnašanje in življenje ... Nismo mi šli k Bogu ali se dvignili k njemu, temveč je on, ki je prišel in se spustil k nam. Mi nismo iskali, temveč smo bili poiskani: ovca ni poiskala pastirja, drahma ni poiskala družinskega očeta; on se je sklonil na zemljo in našel svojo podobo in je šel v kraje, kjer se je izgubljala ovca, da bi jo vzel in ne bi več blodila. Ni nas vzel odtod, temveč nas je pustil na zemlji in nas napravil tudi nebeške - v nas je vlil Božje življenje, ne da bi nas peljal v nebesa, temveč tako, da je nebesa sklonil in spustil vse do nas. Kot pravi prerok, Sklonil je nebesa in se spustil."

Zato imamo "Mojzesa in preroke", da bi vztrajali v Bogu, v njegovem življenju, ker sicer tudi bližnjega ne bomo opazili, "četudi bi kdo vstal od mrtvih". Mojzes in preroki pomenijo Sveto pismo in Izročilo. Pomenijo Bogoslužno, molitveno in moralno življenje po naukih svete Cerkve. To nam je v pomoč, da bi v tem vztrajali, saj bomo ob koncu časov sojeni, sv. Janez od Križa uči, po ljubezni - do Boga in bližnjega. V bistvu pa sodba že poteka, ker se, ne le s svojimi dejanji, temveč s svojo naravnanostjo, sproti odločamo, če bomo v Bogu ali ne. S Svetim pismom se vsakokrat odločamo med "blagoslovom in prekletstvom", med nebesi in peklom. Nekega dne pride dokončna sodba in torej večnost, ki pa je laho tako dobra, kot tudi slaba, večno veselje ali večno trpljenje. Če se tudi ne bi hoteli odločiti za nič, živeti versko indiferentno, kot bi Boga ne bilo, je pa tudi jasno, na katero stran smo stopili. Bolj kot toliko omenjani praktični ateizem, je danes v modi praktični agnosticizem, ko v bistvu sploh ni važno, če Bog je ali ga ni, mi živimo po svoje. Tu je razlika med bogatašem in Lazarjem. Na katero stran bomo stopili? 

Ž kot ŽUPNIJA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (25a)

V zadnjem času je postalo precej popularno branje med duhovniki knjiga ‘Prenovitev’, ki sta jo skupaj napisala ameriški župnik in njegov župnijski laiški asistent. Knjiga je zanimiva, tudi sam sem jo prebral, in zagotovo bi veljalo kakšen nasvet upoštevati. Prinaša pa ta knjiga neko težavo, ki se vse bolj kaže tudi pri nas, morda pa pristop, ki ga ima g. Michael White, še bolj izpostavi to nujno težavo, ki bi ji lahko s skupnim imenovalcem dejali ‘istovetnost’ ali ‘identiteta’, če želite s tujko. Sv. Janez Pavel II. je napisal zanimivo knjigo, ki se imenuje ‘Spomin in istovetnost’, ravno v teh dveh zadevah pa imamo v naši zahodni družbi, torej tudi v katoliški Cerkvi težavo. Omenjali smo že zablodo historicizma, ki jo obravnava Hadjadj, pa tam seveda ni mišljena arhitekturna in umetniška smer, temveč bolj filozofsko to označuje prav izgubo spomina in istovetnosti, ki ju pa kot nujna pogoja postavlja omenjeni papež v svoji knjigi. Kar je novo, je nujno boljše, staro je vse za staro šaro, obenem pa to pomeni tudi bolj ali manj nekritično sprejemanje logike sveta. Prav to pomanjkanje katoliške istovetnosti in odpoved lastnemu kulturnemu in še kakšnemu izročilu pa je največja težava, ki jo zasledimo pri ameriškem župniku in njegovih pomočnikih v župniji Gospodovega rojstva v Timoniumu v Marylandu, predmestju velemesta Baltimore. 

Nočem reči, da se ne bi mogli posluževati tudi kakih rešitev, ki jih najdemo pri protestantskih

skupnostih in njihovih pastorjih, vendar bi postavil poudarek na TUDI. Ko namreč prebiramo knjigo Prenovitev in pogledamo posnetke ter še kaj drugega, opazimo veliko podobnost z neko finančno-ekonomsko poslovno strategijo, ki je hkrati tista, ki jo opazimo pri evangeljskih megacerkvah (“megachurches”), ki naj bi bila prava tudi za katoliške župnije. Velik poudarek je na rasti in uspehu, rezultatu torej, kar veliko tudi na tem, kako iztržiti čim več denarja. Zdi se nujno dobiti neko tako strategijo, glede na to, da naj bi bil svet vse bolj natrpan, tudi religijski trg, kjer se posamezne religije in verstva borijo, da bi se v njihovo mrežo ujelo čim več ljudi. 

To je zanimivo, glede na to, da smo današnji verniki, sami tako pravijo, pa to drži, vse bolj zahtevni porabniki. Zdi se, da je treba tudi v katoliški župniji uspeh meriti preko rasti števila “obiskovalcev” in tega, koliko darujejo, v smislu denarnih prispevkov, za svojo župnijo. Sicer je že pred časom sociolog religije Introvigne raziskal in zapisal, kako tudi večja finančna zahtevnost pomeni večjo obstojnost neke religijske skupnosti ali denominacije, ki v ZDA rastejo kot gobe po dežju, a je izpostavil tudi siceršnjo zahtevnost, ki bi morala vselej, vsaj po našem skromnem mnenju, biti pred finančno. Ne vem, ker znani italijanski profesor pastoralke Amedeo Cencini stalno pravi, da bi se morali veliko manj ukvarjati s številkami, kot se, ker to ni tisto najbolj pomembno. 

Ves čas se tudi zdi, da je poudarek na ponudbi – ljudje bodo hodili v našo cerkev, če bo zelo dobra ponudba oz. če se jim bo zdela takšna. Hodili bodo tudi tja, če se v župniji dovolj dobro počutijo oz. se jim bo tako zdelo. Tu ne pravimo, da se ni potrebno potruditi tudi za to, da bi bilo bogoslužje kvalitetno, tudi glasbeno, kar poudarjajo v knjigi Prenovitev, vendar ta kvaliteta ne bi smela biti subjektivno ali subjektivistično pogojena, temveč čim bolj objektivno pogojena, zato tudi imamo določena katoliška določila, smernice, norme, pa tudi izročilo. Tisto, kar je najmanj razumljivo, pa je nekritično sprejemanje “metode Prenovitev” kot katoliške metode po čedalje več katoliških župnijah in celo škofijah kar kot nekakšne uradne metode, pa čeprav je zadeva stara le kako leto dni, škofije in župnije ter kontinenti pa so si tudi med seboj različni, močno, da ne rečemo korenito.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Prizadevanje za Gospodov pogled

Slišali smo besede, ki so za naša ušesa, tako vajena spravljivih in politično korektnih besed, kar trde, v bistvu pa so še te polepšane. Izvirnik namreč ne govori o zavračanju, temveč o sovraštvu: “Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere…” se je glasil ta odlomek nekoč. Zakaj tako? Eno je to, da judje ne poznajo primerjalnika, da bi torej rekli, da imaš nečesa več ali nečesa manj, da imaš torej v našem primeru nekoga rajši. Toda hkrati moramo dejati, da bi delali krivico jeziku, zlasti pa sporočilu evangelija, če bi zadevo kar prevedli v naš jezik oz. naše izražanje in bi dejali: “Če ima kdo rajši svojega očeta in mater kot mene…” Drugod namreč Jezus pravi, da naj bo naša govorica zelo jasna: “Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega” (Mt 5,37). Evangeljski jezik in njegovo sporočilo je torej nekaj zelo jasnega in radikalnega, za razliko od tistega med nami, ko radi pogostokrat nekaj mečkamo in mencamo, namesto da bi jasno povedali, v čem je stvar. Neke zadeve pač morajo biti jasne, kristalno jasne, zlasti to mora veljati za življenjske zadeve in odločitve. 

Joseph Fadelle

Če je tako človek iskren in neposreden, je to že lep začetek k spremembi življenja, k spreobrnjenju, h kateremu nas vabi evangelij. To je prav radikalna sprememba svojega življenja, začenši z mišljenjem, torej gledanjem na stvari in svet. Če se odločimo, da bomo na zadeve gledali tako kot naš Gospod Jezus Kristus, torej po Božje, potem je treba vse druge in drugačne načine zavrniti in jih pravzaprav res sovražiti. Če bo naš pogled Jezusov ali evangeljski, se bo velikokrat sooočil s težavami, ker bo močno drugačen od tistega pogleda, ki ga ima svet okrog nas, zelo možno, da celo lastni starši ali domači ali prijatelji, s katerimi smo še do včeraj delili iste misli in pogled. Kako se je recimo radikalno obrnil sv. Avguštin, če beremo njegove Izpovedi, ali pa tudi tisti Iračan Joseph Fadelle, ki svoje življenje opisuje v knjigi “Cena, ki sem jo plačal”… Pa najbrž niti ni treba v književnost po pričevanja, saj lahko že v življenju vidimo, kakšne močne razlike lahko vladajo v razmišljanju ljudi. V resnici velja, da je treba biti v svojem mišljenju in izražanju zelo jasen, da bi lahko prišlo do soočenja z drugimi. 

Kako pa do tega Božjega pogleda na svet lahko pridemo? Na to lahko naobrnemo tisto priliko o človeku, ki se usede in izračuna, če in kako bo lahko sezidal stolp. Nekaj je namreč treba ukreniti, posebno na duhovnem in miselnem področju, če hočemo, da bo naša miselnost bolj skladna s tisto, ki jo od nas zahteva naš Gospod. Zlasti je torej pomembno tu tisto, čemur pravimo duhovno življenje, ki pa ni nekaj slučajnega ali samemu sebi prepuščenega, temveč zahteva neki določen red. Kot je treba za izpite na fakulteti pošteno študirati, za uspešno tekmovanje pošteno trenirati, tako je treba delati tudi za spreobrnjenje, ki mora biti najprej seveda lastno. Postaviti je treba neke osnove vsakdanjega molitvenega in rednega zakramentalnega življenja, kakor se je tudi treba odločiti, da se bomo izobraževali v naši veri. 

Treba je namreč vedeti, najprej, kdo je tisti, ki ga je treba ljubiti, potem pa tudi, kaj je tisto, kar je treba ljubiti. Krščanstvo je namreč najprej Oseba, in sicer Gospod Jezus Kristus, ki je resnično navzoč in delujoč, potem pa tudi vsebina. Niso neke prazne marnje, saj je vselej treba vedeti, kogain kaj zagovarjamo, kakor tudi, koga in kaj zavračamo, komu in čemu nasprotujemo. Apostol Peter govori, da mora verni biti vselej sposoben dati drugemu “razlog svojega upanja”, če ga kdo vpraša (1 Pt 3,15). Pomeni, da vera ne sme biti samo prazen ovoj, temveč živa zadeva, ki jo krepimo tako duhovno kot tudi intelektualno, kot tudi seveda, da ne pozabimo, praktično, z deli usmiljenja, duhovnimi in telesnimi. Nekdo, ki ne moli, ki ni redno udeležen pri svetih zakramentih in se z njimi hrani, seveda ne more imeti čedalje bolj Gospodovega, torej Božjega pogleda. Prav tako nekdo ne more imeti takšnega pogleda, če ne pozna pogleda Cerkve, Kristusove neveste. Ta pogled je katoliški nauk, ki je zlasti povzet v katoliških katekizmih. To je vsebina tistega, kar verujemo, je tudi Jezusov pogled, ker je pogled Cerkve prav takšen kot njegov, saj je to tisti nauk, ki ji ga je izročil po apostolih in njihovih naslednikih. Ker ga je izročil, je to izročilo ali tradicija. 

Tu je torej naše delovno področje za naše duhovno zdravje, tu se tudi krešejo kopja. Sem pripravljen zavzeti stališče Gospoda in njegove Cerkve, namesto stališča tega sveta? Gre za odločilno vprašanje, ker se vsakdo odloča bodisi za minljive bodisi za neminljive osebe in reči. Zgled nam je lahko tisti par v kraju Acquasanta Terme, ki se je lepo poročil v domači cerkvi na dogovorjeni datum, četudi cerkve pravzaprav ni bilo več, saj jo je porušil potres. Kakšno veliko sporočilo, ne le za sokrajane, temveč za vse – neke stvari potres, torej naravno zlo, lahko poruši, so pa druge stvari, ki so večne in jim nobeno zlo nič ne more. Kdor je namreč v Kristusu in njegovi Cerkvi, mu nobena smrt, ne prva ne druga, nič ne moreta, temveč bo z njim kraljeval na veke, pravi knjiga Razodetja (Raz 20,6). Odločitev je pa seveda na vsakem od nas.