Ubožec je klical...

Misel za 30. nedeljo med letom

Še naprej nas Gospod uči, kako prav moliti. Če je zadnjič bil poudarek na vztrajnosti, pa je tokrat poudarek na tisti vrlini, ki je vstopno mesto vsake molitve, to pa je ponižnost. Slednje se učimo iz znane prilike o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Še enkrat bi rad poudaril, kako je v vsakem od nas vsaj malo farizeja, tega se ne moremo kar tako znebiti, tudi zaradi našega ponosa in napuha. Mar nismo tudi mi velikokrat takšni, da sami sebe presojamo kot »pravične«, pač v tem človeškem pomenu, marsikoga drugega pa imamo za ne kaj dosti vrednega? Kaj je pravzaprav za Sveto pismo resnična pravičnost? Gospod učence opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20). Že iz tega lahko sklepamo, kako ne gre za neko medaljo ali okrasek, ki si ga nekdo lahko pripne, kot da bi recimo imel vojaški čin. Nikakor – pravičnost vselej pomeni biti v tesnem odnosu z Bogom, imeti odprto zanj svoje srce. Že samo, če pogledamo sam evangelij, najdemo več takšnih resničnih pravičnih, kot recimo Zaharija in Elizabeta, Jožef, starček Simeon… 

Iz vsega tega ni težko ugotoviti, če se sedaj malo poigramo z besedami, kako neprimerno je primerjati se z drugimi ljudmi, veliko bolj pa se je treba primerjati z Bogom in njegovimi svetniki. Farizej se je namreč primerjal z drugimi ljudmi, cestninar pa z Bogom. Tega nas v molitvi uči tudi sv. Janez Vianej, da se namreč pred Bogom sprašujemo: »Kdo sem jaz, kdo si pa ti?« V tem oziru se je dobro primerjati tudi s tistimi, kot smo dejali, ki so bili v svetopisemskem pomenu pravični – to pa so svetniki. Pred časom je bil zanimiv katoliški »meme«, kjer je deček v sobi kazal svoje mišice, ki jih ni imel, pred posterjem Arnolda Schwarzeneggerja, ki jih je bil seveda poln. Spodaj je pisalo nekako takole: »Takšni smo mi v primerjavi s svetniki.« Kolikokrat stavimo v ospredje sami sebe, ne zavedajoč se, da sami po sebi nismo nič, če nismo v Bogu. 

Iz grškega izvirnika se razbere, kako je farizej ne samo molil, kakor so delali pač Judje, temveč je delal vse, da bi ga ljudje opazili. Tudi mi danes bi bili radi opaženi s strani ljudi, zlasti pa se danes vidi tisto tendenco, da bi radi ljudem ugajali, da bi bili všečni. To postane sestavni del našega življenja, tako da, četudi bi molili ali šli v cerkev, se ne znebimo tega početja, saj je to kar nekakšna naša dušna bolezen. V nas ni hvaležnosti, ker četudi se zdi, glede na farizeja, da se za svoje kvalitete zahvaljujemo, v resnici tega ne počnemo, ampak je vse, karkoli že smo in imamo, samo po sebi umevno. Bogu ne dolgujemo nič. In vendar nihče od nas ničesar ne bi imel, če bi nam ne bilo dano od zgoraj, kakor je glede oblasti Gospod Jezus lepo dejal Pilatu (Jn 19,11). 

Ko smo tako farizejski, nismo nobeni dolžniki našemu Bogu, zato pa se hvalimo in ne hvalimo njega. Iščemo svojo in ne njegovo slavo. Tako delimo ljudi v dva razreda, s tem, da v prvem ostanemo sami, vse ostale pa pahnemo v drugega. Sveti Pavel pa nas uči, da ni izhoda, saj smo grešniki prav vsi in potrebujemo Božjo milost (Rim 3,23). Skratka, na zunaj smo lahko vsi še tako dobri, lepi, všečni, tudi pobožni, vprašanje pa je, kakšno je naše srce. Podobno, kot farizej, lahko tudi danes zasledimo številne t.i. »filantrope«, ki na veliki zvon obešajo svojo miloščino, a kaj, ko niso dali v miloščino svojega srca. V resnici je lik farizeja v evangeliju za nas nedosegljiva fatamorgana v svoji ponižni in skriti odprtosti za Boga. Lahko pa začnemo že danes s treningom, da mu bomo vsaj malo podobni, saj Bog »ponižnega in skesanega srca ne zametuje« (Ps 51 (50), 19).

Objavljeno v tedniku Novi glas

Vztrajanje v molitvi

Misel za 29. nedeljo med letom

V mesecu oktobru še posebej razmišljamo o molitvi, upam, da tudi sicer kaj bolj molimo kot navadno. Rožni venec, ki je osrednji junak tega meseca, bi lahko označili kot poglavitno moitev v katoliški Cerkvi, ni pa to samo ustna, temveč je kar premišljevalna molitev, le pravilno jo je treba moliti. Sv. Ludvik Grignon de Montfort nam pravi, da zlasti delamo dve napaki v tej smeri – najprej, da molimo to molitev brez namena, kot drugo pa, da že takoj mislimo samo na to, kdaj je bo konec. Potrebno je torej svojo molitev nameniti, zlasti za ljudi, ki so del našega življenja, potem pa pač moliti, ne glede na to, kdaj je bo konec. 

 

Tudi sv. p. Pij je govoril, da napravimo toliko molitev, kolikor izrazimo namenov (če npr. izrazimo

100 namenov, pa zmolimo le en rožni venec, je tako, kot da bi jih zmolili 100). Ko pa je nekoč imel videnje nekih duhovnikov, ki so površno darovali sveto mašo, je vzkliknil, da so mesarji. P. Serafino Tognetti, ki je doma iz Bologne, je v mladosti delal v klavnici. Tam so zaposleni sicer delali z mesom, a so to počeli avtomatsko, medtem pa so med sabo na veliko kvantali, torej niso bili pri stvari. Po njegovem mnenju, je lahko to eden od pomenov, ki jih je imel v mislih sv. p. Pij. Ko p. Tognetti govori o molitvi, pravi, da nam Gospod Jezus nikdar ni dejal, da bi morali malo moliti, temveč, da moramo dobro moliti. Če bi pa radi dobro molili, je potrebno veliko trenirati. Iz tokratnega odlomka o vztrajni vdovi in krivičnem sodniku bi lahko sklepali tudi prav nasprotno tisti prvi za lase privlečeni trditvi mnogih, saj lahko brez težav razberemo, da je potrebno veliko moliti, če naj bi to postalo sčasoma naš način življenja.

 

Že res, da ni smisel molitve v njeni dolžini, kakor nam lepo pravi sv. Avguštin, kolikor bolj v naši vztrajnosti v molitvi. Sveta Cerkev nam je zato vedno dajala tudi izredno kratke molitve, pravzaprav vzklike, ki jim je dodala še odpustke. Še vedno lahko tako pogosto molimo s pomočjo teh zelo kratkih vzklikov, ki jih res imamo veliko. Konec koncev vzhodni kristjani svoj »rožni venec«, ki mu pravijo »brojanica«, molijo prav na ta način – ponavljajo znani vzklik: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnega!« 

 

Katoliška vera vendarle ne izhaja, kakor je lepo nekoč pri postnem misijonu dejal p. Rupnik, iz nekakšnega sledenja navodilom iz knjige receptom, ki bi naj nekega dne padla z neba, temveč gre za odnos. Cerkev nam pravi, da je molitev pobožni pogovor z Bogom in njegovimi svetniki, kjer so seveda mišljeni zraven tudi sveti angeli. Slednje, kakor nam pravi ameriški duhovnik in eksorcist Ripperger, bolj malo vključujemo v svoje duhovno življenje, se bolj malo obračamo nanje, da bi nam res pomagali na naši poti. Skratka, če želimo dobro živeti, potrebujemo molitev. Kakor nas namreč uči sveta Cerkev, nas seldnja: »Krepi v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« V svetu, polnem šibkih in labilnih ter nestanovitnih ali mlahavih ljudi, se zdijo te kvalitete pravzaprav nujne. Moliti pa je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Izjemnost krščanstva (2)

Skozi drugačno prizmo (18)

Nadaljujemo z izjavo spreobrnjenca iz islama: »Spoznal sem, da Bog obstaja, da moram vanj verovati in ga častiti, vendar pa mi moj muslimanski koncept ni dopuščal, da bi ga izkusil.« In nadaljuje: »Izraelov Bog se ni v polnosti pokazal vse do učlovečenja Božje Besede, torej Jezusa Kristusa, ki je pomenil največji, ogromni in najgloblji korak naprej vsega človeštva.« Zlasti prvi stavek lepo povzema to, kar uhaja današnjemu zahodnemu krščanskemu svetu, da namreč način verovanja vpliva na našo usmerjenost proti Bogu, posledično pa tudi to, da imamo z njim odnos ali ne. Islam pomeni popolno navpičnost, je popolna Božja presežnost. Je kakor gora, ki se pne pred nami, katere vznožje vidimo, a je nikakor ne moremo preplezati. Krščanstvo je, verujoč v Boga, ki se je učlovečil v drugi osebi, Jezusu Kristusu, Bogu dalo obraz, in sicer zgodovinski obraz, ki nam je dovolil to, da smo Boga spoznali. 

Verovati v Jezusa Kristusa kot drugo osebo Božje Trojice pomeni, da verujemo v to, da je mogoče spoznati Boga in da slednji sodeluje v naši človeški zgodbi. Seveda pa to še ni vse, ker imamo tu še tretjo osebo, Svetega Duha. Kakor smo lepo poučeni po svetnikih, je cilj kristjana imeti v sebi Svetega Duha. Četudi slednji nikdar ne zapusti Sv. Trojice, pa se vendarle razliva na vse stvarstvo kot Božja moč. Ta moč deluje v stvarstvu na skrivnostni način, po redni poti pa na kristjane deluje po svetih zakramentih. Seveda to pomeni, da če presežna moč vpliva na človeško dušo, slednja ne more ostati takšna, kakršna je bila, če je seveda v njej količkaj rodovitne zemlje. Bolj ko torej človek sodeluje s to Božjo močjo, bolj ga slednja spreminja, ga dviga iz žalostnega stanja in navezanosti na samo zemeljske dobrine, da bi bil človek vse bolj nebeški. Ker pa je enota telesa in duše, vse to blagodejno vpliva tudi na njegovo telo in na njegovo telesno zdravje. 

Sodelovanje s to Božjo skupnostjo povezuje ljudi med seboj ter jih rešuje individualizma in egoizma. »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja,« je treba razumevati natančno tako, da ta tretja Oseba enega Boga s svojo močjo, ki jo ima obenem z ostalima dvema Osebama, spreminja stvarstvo in tistega človeka, ki ga sprejme. Ker »prenavlja obličje zemlje«, je seveda naš cilj, da Božjega Svetega Duha sprejmemo, saj nas končno spet naredi Bogu podobne, posledično pa prejmemo tisti mir, ki presega vsako človeško vrsto miru. V enem Bogu krščanskega razodetja tako imamo Očeta kot najvišjo presežnost ali navpičnost, imamo Sina, ki je Božja prepoznavnost in imamo Svetega Duha, ki je »okušanje« Boga, ki je dostopno človeku. Nasprotno pa islam pomeni nazadovanje, kakor lahko brez težav vidimo v besedah vsakega, ki ga je zapustil, tu pa smo videli en primer (lahko si preberemo knjigo »Cena, ki sem jo plačal«, založba Emanuel). 

Žal danes velik del kristjanov raje gleda drugam, ker se noče potruditi, da bi se poglobil v polnost krščanskega razodetja, čigar vsebine ta ista večina pravzaprav niti ne pozna. Islam je tako lep in zanimiv, a naš nekdanji musliman lepo pove: »Mohamed je prišel kakih šest stoletij kasneje in premaknil uro nazaj, da tako rečemo, odklonil je učlovečenje in odrešenjsko delo Gospoda Jezusa Kristusa. S tem je pravzaprav človeštvo spet pripeljal pod Postavo in tiste, ki so mu sledili, okradel resnice o Bogu, ki smo jo prejeli po njegovem edinorojenem Sinu in Svetem Duhu«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Celostno ozdravljenje

Misel za 28. nedeljo med letom

Pripoved o deseterih ozdravljenih gobavcih našo pozornost usmeri v vprašanje bolezni in zdravja oz. v to, kako povprečni človek oboje razume. Ker je vedno v začetku pogleda na življenje, z vsemi njegovimi vprašanji, neka miselnost, lahko ugotovimo, da je danes močno razširjena neka miselnost, ki jo v Svetem pismu kljub vsemu težje zasledimo. Po sodobnem pojmovanju je namreč bolezen predvsem telesna zadeva, če se pa tega ne da rešiti sedaj, se bo zagotovo dalo v prihodnosti, skratka, stvari naj bi človeštvo enkrat, mnogi so prepričani da kmalu, prišlo do dna. Tudi zlo kot tako postane le nekaj fizičnega, četudi bi ga delali ljudje. Torej ni moralnega in nadnaravnega vidika zla, kakor tudi bolezni, ki pa ju seveda imamo v Svetem pismu in v krščanskem pojmovanju.

Sirec Naaman sicer kaže sprva neko vzvišeno držo, vendar bolj v tej smeri, da nekako želi Bogu

povedati, kateri je pravi način ozdravitve, saj je od preroka predlagani očitno premalo pompozen. Naposled se vda Božjemu načinu in je ozdravljen, a ne le telesno, temveč v vseh pogledih. Očitno se je zelo jasno zavedal, kako pravo ozdravljenje prihaja od zgoraj, da je to milostni dar, ki je sicer zastonjski, a vendarle kliče po človeškem odgovoru. V sodobnem svetu, človeštvo vse zmore samo, zato pa je zamenjalo tiste duhovnike, h katerim se obrača po pomoč, to pa so tisti v beli halji, najsi bodo to zdravniki, znanstveniki ali kateri drugi strokovnjaki. Žal je tako, da smo po prvem človekovem padcu zaznamovani z boleznijo in trpljenjem, na koncu pa s smrtjo. Rešitev od vsega tega pa ne pride po vseh teh sodobnih zdravnikih, ki iščejo le fizično in kemično ter čustveno rešitev za vse težave, temveč jo lahko ponudi samo Božji zdravnik, odrešenik Jezus Kristus.

Slednji tudi danes zahteva, da »se gremo pokazat duhovnikom«, saj to pomeni našo vdanost, našo poslušnost, pokorščino, nenazadnje pa tudi vero. Tako Naaman kot vsi gobavci so bili namreč ozdravljeni zaradi svoje vere in pokorščine. Kot nam pravi sv. Ciril Aleksandrijski, so bili gobavci poslani, da bi za svoje ozdravljenje darovali daritev oz. žrtev. Težava je v tem, da niso prepoznali, kdo je Jezus, da je po njem postala Božja zdravilna moč »meso«, da se torej po novem Bog v Kristusu človeka dotakne prav po čutih. Mar niso zakramenti vidna znamenja nevidne Božje milosti? Vse skupaj nas torej uči, kako pomemben dar je dar strahu Božjega, torej priznanje vse oblasti in moči Bogu. Božji Sin nam kaže, da je gospodar in vladar vsega, saj ima oblast nad boleznimi. Tu se torej kaže njegova kraljevska oblast, s katero je ozdravljal in izganjal demone, konec koncev pa tudi učil in oznanjal.

Vendar pa imamo potem še drugi dar, ki je pa dar pobožnosti. V Troedinem Bogu je odnos popolne hvaležnosti, katere pa vase zagledani človek pogosto ni sposoben. Po njegovem prepričanju, je vse dobro samoumevno, potemtakem tudi zdravje. Nasprotno pa nas Sveto pismo uči, da je vse dobro, tudi zdravje, Božja milost, pa si je človek, niti v fizičnem oziru, ne more sam zagotoviti. Kakor nam pravi sv. Avguštin, je treba priznati svojega Odrešenika, česar nehvaležni ozdravljeni gobavci niso storili, saj so veliko bolj mislili na svojo bolezen, kot pa na tistega, ki jih je rešil. Tako Naaman kot hvaležni gobavec sta zaradi svoje hvaležnosti prejela mnogo več. Onadva sta bila namreč popolnoma ozdravljena, nehvaležni pa niso prepoznali še notranjega ozdravljenja, zato pa Odrešenika niso spustili v svojo notranjost.

Mi pa moramo v svoji pobožnosti sodelovati s Sv. Duhom in izraziti svojo hvalo in zahvalo Bogu, v molitvi, zlasti pa v svetih zakramentih, posebej pri sveti maši. To je namreč, poleg prošnje in spravne, tudi hvalna ali slavilna ter zahvalna daritev, kar beseda »evharistija« pravzaprav pomeni. Zato se v prihodnje zavestno udeležujmo svete maše s slavo in zahvalo v srcu za vse dobro, tudi za naše zdravje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Moč od zgoraj

Misel za 27. nedeljo med letom

Nedelja, ki jo obhajamo, je rožnovenska nedelja, ves mesec oktober pa je mesec rožnega venca. Zelo tesna je povezava med prošnjo apostolov po pomnožitvi vere in s stalnim pravilom zahodne misli, da mora človek spoznati samega sebe. Apostoli se v ponižnosti in v realnem pogledu nase zavedajo, da sami po sebi niso dovolj močni, temveč so šibki. Ni samo vera tista,ki je šibka (še trše so Kristusove besede v Mt 17,20), temveč vse naše vrline. Zato pa potrebujemo pomoč od zgoraj, da bi bili močnejši od tistega, kar že smo po naravi. Sam Gospod nam tako govori, da potrebujemo njegovo milost, kakor nam poroča blaženi apostol Pavel (2 Kor 12,9). Človek, ki se tako v ponižnosti in realnem pogledu zaveda svoje šibkosti, pa se potem vseeno zaveda, kako je v sodelovanju z Božjo milostjo neverjetno močan in krepak (2 Kor 12,10). 

Eksorcist Ripperger pravi, da se hudobnež vedno boji duhovnika, ker je tako, kakor bi za njim stal

neke vrste »King Kong«, da je torej v resnici ravno nasprotno od tistega, kar vidimo v filmu »Eksorcist«, kjer je izganjalec ves plašen. Podobno velja za vsakega kristjana, ki se v zavesti svoje šibkosti navezuje na Gospoda, na Devico Marijo, angele in svetnike, da je v tej navezi neverjetno močan. Naša nebeška Mati Marija nima zastonj naziva »Pomoč kristjanov«, ker prihaja na pomoč svojim otrokom, kar lepo govorijo tudi njej namenjene molitve (Pod tvoje varstvo, Spomni se, Pozdravljena, Kraljica...). Učenci se torej še kako zavedajo, kako življenje po Gospodovih zapovedih presega njihove človeške sposobnosti, zato pokažejo, kako potrebna je človeku vera. 

Slednjo res ima vsak človek že kot neko človeško vrlino, kot naravno vero, vendar pa potrebujemo še nadnaravno, presežno vero. V samo človeški veri namreč gre bolj za neke vrste medsebojno zaupanje, nadnaravna vera, ki je pa Božja milost, je zmožna še ogromno več, kakor Jezus lepo pove v svojem odgovoru učencem. Tudi Kristusov učenec v sodelovanju s tem milostnim darom, ki mu ga vlije Božji Sveti Duh, zmore marsikaj, zato pa Gospod po preroku Izaiju pravi, naj si izprosimo znamenj od njega. Ahab v lažni ponižnosti tega ni želel, v resnici pa je bil poln svojega napuha in ponosa, kakor marsikateri človek, prepričan kot je, da bo kar sam, s svojimi lastnimi močmi prišel do rešitve problema. Evangelij nas uči ravno obratno, da moramo v molitvi prositi. 

Zato ni dovolj samo naravna vzgoja, kakor nekateri predlagajo po tečajih za krst, temveč mora biti vzgoja še toliko bolj nadnaravna. Človeška narava je žal padla narava. V resnici ji ni lastno to, da greši, dela zlo in podobno, a vendar jo ravno to zaznamuje od tistega usodnega padca naprej. Molitveno in zakramentalno življenje je zato za nas nujno potrebno. Vzgoja zato ni v učenju bontona, temveč v učenju odnosa s presežnim svetom, v tem, kako prejemati Božjo milost, kjer v končni meri prejemamo Boga samega, sami pa postajamo njemu podobni, če velja, da smo tisto, s čimer se hranimo. Zato se ni dovolj naučiti na hitro zmoliti »Sveti angel«, ostalega pa nič, temveč je ključno, da vselej iščemo to Božjo milost, ki je samo Božje življenje, da bi na tem svetu ne samo bivali, temveč res dejansko živeli, živeli v polnosti in bili jasno namenjeni proti Jeruzalemu, tistemu nebeškemu. Lahko seveda prepustimo, da nas vzgajajo drugi, pa naj bodo to mediji, država in še kdo, vendar nas gotovo ne bodo vzgojili v krepke ljudi, temveč v slabiče, saj nas učijo, da smo dobri, kakršni smo, da ne potrebujemo Boga za uresničenje, da bomo srečnejši, če bomo živeli nasprotno z evangelijem. Zato smo povabljeni, da se hranimo z molitvijo, Božjo besedo in seveda s svetimi zakramenti, ko Bog sam pride k nam. Tako bomo res živeli v polnosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas