Mi pa smo mislili

Misel na 3. velikonočno nedeljo

Poslušamo odlomek, ki ga tradicionalno poslušamo na velikonočni ponedeljek, ko »gremo v Emavs«, kar pomeni obisk sorodnikov, da bi jim voščili. Letos je bil ta obisk v precejšnji meri okrnjen. Vredno je morda poudariti prav to, kako prazniki, pa seveda še prej nedelje, ne smejo biti samo neka čustva in samo neko skupno zbiranje, ker sicer od vsega skupaj ne ostane nič, ko nam je to druženje odvzeto. Pa četudi ne bi bilo te virusne krize in kar spada zraven, vseeno tovrstno pojmovanje in tolmačenje vere nasploh, ne samo našega bogoslužja, praznovanja, nedelj in praznikov, nima prav nič kaj povedati ali ponuditi. Pride huda preizkušnja in ostanemo prazni ter nemi. 

Znanost se sicer ponuja kot tista, ki ima odgovor prav na vse, a so si potem znanstveniki kontradiktorni, protislovni in še ne vem kaj, napovedujejo prihodnost, pa se potem še zdaleč ne zgodi tisto, kar napovedujejo. Tiste presežne odgovore bi naj nam dala vera, ampak temu dandanes ni tako, ker je znanost resnična, vera pa je namenjena dobremu počutju. 

Tako smo podobni učencema, ki ob hudem pripetljaju ostaneta popolnoma razočarana, na robu obupa, če že ne silita preko tega roba, saj ta Jezus iz Nazareta po človeški plati ni izpolnil tistega, kar sta pričakovala onadva in kar so vsi pričakovali – končno osvoboditev iz jarma suženjstva, v tem primeru rimske nadvlade. Morda se je nekaterim ta nevojaška Jezusova rešitev, ki jo je ponujal še boljša v tej smeri, ki jo opažamo tudi danes, da od tistih, ki so mu sledili, ne bi zahtevala nobenega posebnega truda. Konec koncev je s čudeži ta veliki človek celo dokazal, da bi lahko samo tlesknil in bi se zgodilo podobno kot nekoč z Egipčani. A se to ni zgodilo. 

In tako se vrši življenje sodobnega katoliškega vernika, po možnosti nedeljnika. Če se pride k sveti maši samo zato, da se imamo tam »fajn«, sicer pa se ne dogaja nič drugega kot neke vrste razlaganje pisem in lomljenje kruha, se seveda ni nič zgodilo, zlasti v njegovi notranjosti. Bilo je neko druženje, neko človeško opravilo, malo »mi se imamo radi«, potem pa se vrnemo v svoj sivi in žalostni vsakdan. Morda smo šli celo k sveti maši samo zato, da malo bežimo od tega. Ampak potemtakem niti ni tako pomembno, kam bežimo. Zato bo moj faran peljal ženo k maši, sam pa šel v sosednjo vas po kruh in v bar na kavico, ker itak ni važno, če gre k maši ali ne. Pravijo, da je tako ali tako dober mož, četudi ne mara za sveto mašo, molitev in tako naprej, v garaži pa ima oltarček posvečen določenemu predsedniku, umrlem pred 40-imi leti. 

Učenca sta sicer bežala od Jeruzalema, kar delamo tudi mi, da bežimo od vsega, kar je težko in boleče, a kaj ko je Jeruzalem z vso svojo krvavo dramo prišel za njima v kakih 11 kilometrov oddaljeni trg Emavs. Tako tudi nas preganjajo vse te reči, ker še niso poveličane, še niso odrešene. Pa tega ne more rešiti noben človeški terapevt ali zdravnik, ker je to na koncu bolezen duše, to lahko reši samo Božji zdravnik Jezus Kristus, a tega ne more storiti brez naše privolitve, brez našega odgovora. Ta naš odgovor pa je v žrtvi samega sebe, v darovanju svojega življenja tistemu, ki je daroval za vse nas svoje življenje, pa čeprav mu ni bilo treba. Ljubezen je v požrtvovalnosti in odpovedi samemu sebi in svoji volji, v žrtvovanju te svoje volje v korist drugega, a zaradi Jezusa. Brez njega namreč ta žrtev nima smisla, je prazna. 

In zato vse naše skakanje, kolovratenje, kričanje in še ne vem kaj, kar se dandanes dela pri svetih mašah ne bo pomagalo prav nič, dokler ne bomo spoznali, da sveta maša ni samo razlaga pisma in lomljenje kruha, temveč je to vzpon s križem na Kalvarijo, z vsemi udarci, zasramovanjem in trpljenjem, smrt na Kalvariji, ki je odrešenje in poveličanje, ter sestop s te gore, a napolnjeni in odrešeni. Ne gre za virtualno žrtev svojega življenja, ampak za dejansko in ne gre samo za telesno žrtev, temveč za duhovno žrtev, saj nima nihče večje ljubezni kot ta, ki da svojo dušo za svoje, kakor nam v izvirniku pove Gospod Jezus po evangelistu Janezu. Zato virtualnih maš nimamo samo prek takšnih in drugačnih ekranov, ampak jih imamo pogosto po župnijah, kakor imamo tudi virtualne naše medsebojne odnose. Prav to je opozoril tudi sveti oče.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Veruj in to povej svetu!

Misel na Belo nedeljo

Na Veliko noč samo smo se ozrli na zakrknjenost srca, ki pušča preveč prostora svojim lastnim razumarskim fantazijam, zato pa je mnogim tako težko verovati. Ugotovimo, da tista ovira ni Bog, temveč je človek sam sebi največja ovira, in sicer prav tedaj, ko se ne zaveda svoje majhnosti in krhkosti, ko se torej ne opira na neskončno večje in trdnejše temelje. Tako pride kak izredni dogodek in človeka takoj premaga strah, medtem ko je še malo prej bil najvažnejši in najpogumnejši na svetu, nekako tako so se znašli apostoli, brez Tomaža, ki so se zaklenili v strahu pred Judi, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ob vseh dogodkih bi namreč, po njihovem prepričanju, kaj lahko prišlo do preganjanja. 

Ker pa naključij ni, so apostoli podobni nam danes, ki se prav tako bojimo in se zapiramo v nekem

strahu – če pustimo, da nam je v določeni meri to tudi ukazano in naročeno, pa pač ubogamo, a bolj ciljamo na drugačne vrste zapiranje, na tisto, ko se človek zapre vase, v svoj svet, ki si ga zgradi iz nekih paranoičnih strašnih predstav in fantazij. Določene tovrstne predstave so se sicer vrtele v glavi tudi Gospodovim učenkam, vendar je treba tudi reči, da se one niso razbežale, temveč so mu sledile vse do križa in še naprej do pokopa. 

Skratka, v dvorani zadnje večerje se zgodi izredni poseg Božjega veličastva in milosti in kakor je malo prej Božja moč odvalila kamen z groba, tako sedaj ne prodre samo skozi zaprta vrata dvorane, temveč tudi skozi zaprta vrata človekovega srca, če tako hoče. Kot rečeno, pa je to izredni poseg, redno tega Bog ne počne, vendar pa tu potrebuje priče za največji čudež, ki je vstajenje. Učenci se seveda razveselijo oz. se vzradostijo, saj edino Božja navzočnost v naša srca prinaša pravo veselje, ki ni samo človeško čutenje in lepa čustva. Gospod jih sicer pozdravi z običajnim judovskim pozdravom, vendar pa ima sedaj vse skupaj čisto drugačen pomen, saj je on, Božji Sin, tisti, ki prinaša vselej pravi mir v naša srca, zato je sprožena ta radost, o kateri smo pravkar govorili. Gospod želi, da se učenci, vsi po vrsti, dotaknejo njegovih ran, tako da ni nič čudnega, če je to hotel tudi apostol Tomaž, ki ga tam ni bilo, saj je to bilo nekaj potrebnega za njihovo trdno prepričanje in nazadnje vero, kar je Gospod vedel. 

Prikazal se je torej še enkrat, ker je on začetek in konec oz. še bolj vir in vrhunec vsega, zato pride prvi in osmi dan, da pokaže, kako iz njega vse izvira in se vanj vse izteka. Tudi nam sporoča, kako je on Gospodar zgodovine in našega časa, nobena kruta usoda ali zlo mu nič ne moreta, ker on lahko še tako veliko tragiko obrne v dobro, obrne v še večjo Božjo slavo. Ko pa človek spozna ta dejstva, ko se mu razodene Božje veličastvo in v njem več ni ovir za priznanje vsega tega, ostane brez pravih besed, lahko samo zavzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« 

To je torej vsa velikonočna drama, ki smo ji priča vsakokrat pri sveti maši, kjer se izvrši prav Kristusova krvava žrtev, nato pa se nam ob povzdigovanju prikaže kakor učencem, s poveličanimi ranami svojega trpljenja in smrti – če smo seveda tam, pa ne le fizično, ampak res v celoti. Zato nismo Tomaži samo tedaj, ko nismo fizično prisotni pri (nedeljski) sveti maši, ker je to samo vrh ledene gore, temveč je ta »biti z njim« vprašanje vsega kristjanovega življenja. Kot smo namreč videli, vstalega Kristusa štiri stene, mišljeno tako in drugače, ne ujamejo. Žal pa je današnji kristjan zmotno prepričan ravno v to, da je Kristus ujet in omejen samo med zidove cerkve in da ga ne pošilja, da bi sveto mašo, torej celotno velikonočno skrivnost, po kateri se tema čudežno spremeni v največjo svetlobo, ponesel v svet. Samo pripravljeno srce pri sveti maši in drugače razume tamkajšnje sporočilo velikega četrtka, ki je v tem, da je treba Kristusovo žrtev ponesti v svet, začenši pri vseh, ki so del našega življenja. Četudi učenci sami fizično tako niso bili navzoči pod Kristusovim križem, kjer je bilo njihovo mesto, tako Gospod v svoji vsemogočnosti poskrbi, da to lahko še vedno storijo. Prav to pa omogoča tudi vsem nam, ko se nam daje v svetih zakramentih, posebej v sveti pokori in sveti maši.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kamni na naših grobovih

Misel na Veliko noč

Na Veliko noč beremo Janezov evangelij velikonočnega jutra, ki nam predstavi to, kar so izkusili številni Gospodovi učenci, začenši pa z ženami. Čeprav namreč Janez govori le o Mariji Magdaleni, pa samo še dopolnjuje tisto, kar so ostali evangelisti že povedali, glede na to pa, da so pod Jezusovim križem stale številne žene, ki so tam naštete, so slednje tudi prve priče vstajenja. Podobno velja tudi za apostola Janeza, da je prvi prišel h grobu, vendar pa zaradi spoštovanja Petrove avtoritete ni vstopil. 

Že igra teme in svetlobe nam pa pove nekaj zelo pomembnega, saj je Marija Magdalena šla h grobu še v temi, prišla pa je ob zori – svetloba premaga temo. Po poti tja so se žene spraševale, kakor nam pove evangelist Marko, kdo jim bo odvalil kamen od vhoda v grob (Mr 16,3), saj so nesle tja dišave, da bi Gospodovo truplo mazilile. Po Marku je bil kamen odvaljen, kar nam pravi tudi evangelist Janez, a sporoča nam, da Magdaleni še na kraj pameti ni prišlo, da bi lahko Kristus vstal od mrtvih, ampak je najprej pomislila, da ga je moral nekdo ukrasti. Kako daleč je torej človeku ta ključna skrivnost naše vere, ki jo izpovedujemo ob koncu naše veroizpovedi, namreč »vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku« ali, po apostolski, »vstajenje mesa in večno življenje«. Človek torej ve, da bo umrl, vidimo, kako naši svojci, prijatelji in znanci umrejo, več od tega pa ne vemo. Zato je to šele res tisti pravi kamen, ki je zavaljen na naša srca, ki pa ga človek sam ne more odvaliti. 

Človeška pamet lahko kolikor toliko ugotavlja, tudi preko znanosti, številne zakone našega bivanja, ampak bolj v tem fizičnem smislu, kamor spada tudi naše čutenje in kamor spadajo naša čustva, več od tega pa človek ne more. Sami torej nimamo ne odgovora, kaj je pred tem, niti odgovora, kaj je potem. Evangelisti nam vseeno povedo, da je Kristusovo vstajenje tudi zgodovinsko dejstvo, saj so priče jasno videle in spoznale, da je umrl, prav tako pa so priče spoznale, da njegovega trupla nihče ni ukradel, ampak je razlaga lahko samo ena, da se je res zgodilo vstajenje. Znanost tu lahko išče, kolikor pač hoče, a relikvije, kakor je recimo sveti Sindon, Torinski prt, predstavljajo samo znamenje, ki kaže naprej k neki višji stvarnosti. 

Zato pa nič ne pomaga, če je človek poln ponosa in napuha, češ da je on sam gospodar vsega. Če je tako, potem ni prostora niti za tisti prvi dve Božji kreposti, ki ju vsak od nas lahko prejme, če je le kolikor toliko rodovitne zemlje v njem, tudi v nepopolni obliki, to pa sta vera in upanje. Te zakrknjenosti se je najprej potrebno osvoboditi, da pride najprej v naša srca žarek vere in upanja. V nasprotnem primeru tudi Bog ne more nič, pa ne, da tega ne bi bil sposoben, ampak popolnoma spoštuje človekovo svobodno voljo. Tako zelo, da celo dopušča človeku, da si lahko domišlja, kako bo lahko rešil vse sam, tudi vprašanje trpljenja in smrti, z eno besedo zla, pač brez vstajenjske luči, ki pa prihaja le od Gospoda. Vse zlo prične pri tem človekovem napuhu, ki ga skoraj gotovo tudi ta kriza ne bo kaj dosti omajala, kakor ga niso že številne pred njo. Konec koncev nam sam Gospod, kakor nam poroča evangelist Luka, pove, da tovrstnemu človeku niti največji čudež ne bi nič pomagal, torej niti, če bi kdo vstal od mrtvih (Lk 16,31).

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pridiga na veliki četrtek

Na spodnji povezavi lahko poslušate pridigo velikega četrtka:

https://www.youtube.com/watch?v=0sEHNnadIr8

Na poti za Gospodom

Misel na cvetno nedeljo

Vstopamo v Veliki teden Gospodovega trpljenja, ki ga bomo letos obhajali precej drugače, verniki po svojih domovih, duhovniki pa sami po cerkvah, a smo vendarle poklicani k  temu, da se poglobimo in premišljujemo odrešilno Gospodovo trpljenje. Preberimo si morda poročila vseh štirih evangelistov, saj nam vsak na drugačen način poroča o trpljenju in križu, mi bomo dali par smernic. To vse je priprava na Pasho, ki pomeni prehod, ker pa je velikonočno jagnje sam Kristus, postane ta prehod naša smrt, če le umremo v Kristusu, zato je ključnega pomena čim bolj živeti v pravičnosti, kakor nam Sveto pismo poroča o številnih osebah, kar pomeni, da poglobimo in vzdržujemo ljubeznivi odnos z našim Gospodom, njegovimi angeli in svetniki, najbolj seveda z njegovo Materjo, ki nam jo je na križu dal tudi nam za Mater. 

Kristus je vnaprej vedel, kaj ga čaka, kakor vidimo iz njegovih besed, mi pa ne vemo, prav zato pa

smo skozi ves evangelij pozvani k budnosti in čuječnosti. Ne smemo se bati, saj je Gospod z nami vseskozi, kakor nam pove na koncu evangelija, zelo dobro pa je, da si vzpostavimo neki red in disciplino tudi ali zlasti na duhovnem področju, ki ga nato vzdržujemo tudi po končanem »štiridesetdnevnem« obdobju, saj tudi »karantena« izhaja iz te številke. Vsak kristjan mora moliti osebno vsaj 15 minut, vsaj prav toliko pa bi naj bilo potem še skupne molitve. Oče je župnik domače cerkve, ki je družina, če pa naša skupnost še ni posvečena z zakramentom svetega zakona, potem oče seveda te službe ne more opravljati. Sklenimo, da to čim prej popravimo, da bo tudi naša ljubezen podobna Kristusovi in ne bo samo v nekih čustvih in »fiziki« ter »kemiji«, ampak bo tudi duhovna, kjer se bomo drug za drugega žrtvovali, da bi ga posvečevali, s tem pa tudi sebe, da bi se lahko nekoč vsi skupaj znašli v nebeškem kraljestvu, že zdaj pa prejemali milosti in blagoslove z neba. 

Kakor Kristus, smo tudi mi bili pri krstu in birmi maziljeni, namesto na nogah na srcu, da bi bili maziljeni vsi naši koraki in bi hodili v Kristusovi luči. Širimo prijetni Kristusov vonj povsod, kjer smo, začenši doma, zato je bila maziljena naša glava. Podobno kakor Juda Iškarijot v Janezovem pasijonu, so se tu učenci jezili nad potrato, a mi se zavedajmo, da potrošena in žrtvovana ljubezen nikdar ne gre v nič, če je le namenjena Bogu in bližnjemu. Vzemimo si čas za Gospoda in za naše domače, v tem pa nadaljujmo tudi potem. Gospod nas opozarja, da nam nikdar ne bo zmanjkalo priložnosti, da bi mu služili v ljubezni do bližnjih, vendar resnično opozarjamo, kako pomembna je tu hierarhija ljubezni, saj bi premnogi zelo radi bili kakor zdravnik v Bratih Karamazovih F. M. Dostojevskega in bi se dali teoretično tudi križati za človeštvo, v resnici pa nismo pripravljeni kaj dosti potrpeti in se žrtvovati za bližnjega, da ne govorimo celo o določeni mržnji, ki smo ji priča te dni. 

Kakor naš Gospod ni hotel bežati od križa, ki ga je čakal, zato so ga namreč apostoli vprašali, kje hoče, da bi jedel velikonočno jagnje. Tudi mi smo poklicani, da se ne bi bali »kot hudič križa«, temveč da svoje križe sprejmemo, vanje povabimo Kristusa, skupaj z njim pa spremenimo križe v milost in blagoslov – za nas in za vse naše. Konec koncev moramo tudi mi »preliti svojo kri« za svoje, kar pomeni darovanje svojega življenja, vendar, kakor nas uči apostol Janez, notranjega življenja, ker je precej bolj enostavno dati v fizičnem ali biološkem smislu, precej težje pa v notranjem, duhovnem smislu, ki pomeni darovanje svoje volje Bogu in bližnjemu. Kako težko se je odpovedati svoji volji in storiti kakor Kristus, da se zgodi Božja volja in volja žene, otrok itd., seveda v potrebnih stvareh, ne nekih kapricah. Tu se pravzaprav vse skupaj že zgodi, in potem fizična izvršitev le še potrdi in zapečati tisto, kar je že. Prav zato je tako pomembna zlasti priprava na zakramente. Če bomo ta čas izkoristili, da poglobimo svojo vero in odnos do Kristusa v zakramentih, potem bomo, ko bo vsega konec, slednje prejeli tako, kakor jih še nikdar nismo.

Objavljeno v tedniku Novi glas