Kateremu duhu bomo sledili?

Misel na 8. nedeljo med letom

Zadnjo nedeljo pred začetkom postnega časa imamo priložnost razmišljati o nečem, kar je kristjanu zelo potrebno, in sicer to, da se uči in pouči. Vlada zelo velika verska ignoranca, če pa je le-ta prostovoljna, oz. če gre za neko malomarnost ali brezbrižnost, je stvar celo grešna. Gre za greh proti prvi Božji zapovedi. Tako se potem dogaja, da tudi kristjani zapademo razmišljanju in kategorijam tega sveta, zapademo logiki tega sveta. Na življenje in svet tako ne gledamo skozi oči vere, ampak tako, kakor svet gleda na vse to. Sliko si tako ustvarjamo iz prevladujočih medijev, ali tudi iz tega, kar smo dobili v šoli, ne gledamo pa na zadeve katoliško. Dobimo neke vrste diktaturo mnenj, kjer pa imamo v resnici tisto, o čemer je govoril tudi novi blaženi, Karel Acutis, da po svetu hodi ogromno število kopij, v resnici pa je vsak od nas izvirnik, original. Kdor gleda na življenje in svet tako, kakor gledajo praktično vsi okrog nas, je v resnici slepec, pogosto pa bi potem radi vodili še druge slepce. 

Ker noben nima tistih oči vere, ki vidijo onkraj podobe tega sveta, ki je vendarle krhka in minljiva, kakor nam pravi sv. Pavel. Mi si moramo čim bolj pridobiti večnostni pogled. Imeti moramo pred seboj večni, nadnaravni cilj. Sicer se bomo še naprej opotekali in spotikali v temi. Res je tako pomembno, kar nam pravi naš Gospod, da govorijo naša usta iz preobilja srca. Če je tako v našem srcu tisto, kar ponuja svet, bomo naprej propagirali ali ponujali to, če pa odpremo srca Božji milosti, bo to tisto, kar bomo nesli naprej svetu. Če je posvečujoča milost Božje življenje samo, potem bomo to nosili svetu, sicer pa bomo, kakor pravi psalmist, podobni živini, ki pogine, pa bomo tak pogled na življenje tudi nosili svetu. Pa povejmo še nekaj – življenje je v vsakem primeru duhovno, le da je vprašanje, za katerega duha gre. Lahko je to duh tega sveta – vemo, kdo je njegov gospodar, lahko pa je Božji Duh. Odločitev je naša. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Prizadevanje za milost

Misel na 7. nedeljo med letom

Naš Gospod nam predstavi novo mišljenje, ki ni več človeško, temveč Božje. Ljudje se namreč med seboj doživljamo drugače, kot pa je to bilo zamišljeno od začetka, saj v svoji padli naravi bolj sledimo Kajnovi liniji, kot pa Abelovi. Med sabo se tako imamo za tekmece, zato pa tudi nekatere pojmujemo kot bližnje,  druge pa ne. Pridemo celo tako daleč, da si naredimo iz ljudi sovražnike, seveda najprej v svojih glavah, čeprav je v resnici edini sovražnik le nekdo s svojimi pajdaši – hudič, posledično pa greh. Potem se ljudje precej ukvarjamo z drugimi ljudmi, ker smo zgrešili sovražnika. Niti s hudičem bi se ne smeli toliko ukvarjati, kolikor bi se precej bolj morali z grehom. S svojim, seveda. Hudič in hudobni duhovi namreč niso tako oprijemljivi, so, nasprotno, zelo izmuzljivi, greh pa je zelo konkreten, tako konkreten, da šteje za snov pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. 

Kakor izpovedujemo pri sveti maši, grešimo v mislih, besedah in dejanju, kjer seveda tudi marsikaj dobrega opustimo. Ker se potemtakem ne ukvarjamo s svojimi grehi in se jih ne skušamo znebiti tam, kjer je to edinole mogoče, se posledično kaj prida ne ukvarjamo z Bogom, veliko pa se ukvarjamo z drugimi. Tudi v smislu, da se z njimi primerjamo, a bomo o tem razmišljali pri priliki o farizeju in cestninarju, ki jo tu le omenimo. 

Pridemo do tega, da je prava ljubezen požrtvovalna in da je žrtev tudi delati dobro. Da se je treba odpovedati za dobro sebi in svojemu. Če hočemo zares ljubiti, se moramo upodobiti po našem ranjenem in križanem ter prebodenem Gospodu. Apostol Peter nam pove, da smo bili odrešeni po njegovih ranah, iz njegove prebodene strani pa so prišli zakramenti kot sredstva milosti. Za to milost, to Božjo poživljajočo moč, ki je samo Božje večno življenje, si moramo prizadevati. Da bi pa to dosegli, moramo delati za Božje mesto, kakor pravi sv. Avguštin, ne za človeško. Da pride k nam Božje kraljestvo. V Božjem mestu vlada ljubezen do bližnjega, vse do tega, da se nekdo ugasne sebe, v človeškem mestu pa ljubezen do sebe v tolikšni meri, da ugasne bližnji. Ko ugasne Bog, ugasne tudi bližnji. Potem postane tekmec in sovražnik oz. celo, kakor je dejal Sartre, pekel. Starec Silvan Svetogorski pa je govoril: »Tvoj brat je tvoje življenje.«. Razlika v mišljenju ali logiki je očitna. Če torej ne ljubimo po pravi logiki, nam ne bo naklonjena nikakršna milost (izvirnik govori o milosti, ne o opravičenju), sicer pa se bomo upodabljali po njej, ki je prenapolnjena z milostjo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Uspeh le z Gospodom

Misel na 5. nedeljo med letom

Na vrsti je poklic apostolov, ki pa kaže na poklic za hojo za Gospodom prav vsakega od nas. Vsak od nas je poklican za Kristusom na sebi primeren način, zato nam sv. Krizostom pove, da so pač Modri bili poklicani z zvezdo, medtem ko so prvi apostoli, ki so bili ribiči, bili poklicani s pomočjo ribolova. Prav res je, kakor pravi Pavel Timoteju, da je treba oznanjati in vztrajati v vsaki okoliščini, ker Bog tako dela. Zanj ni pomembno, v kakšnih okoliščinah se nekdo nahaja, ampak vsakršne okoliščine izkoristi za svoj klic človeku. 

Torej moremo in moramo tudi mi izkoristiti prav vsako priložnost za oznanilo. Moramo pa se zavedati, da nič v življenju ne bomo zmogli sami, pa če stvari še tako obvladamo, če se nanje še tako spoznamo. Peter in druščina so bili vendarle mojstri svojega poklica, pa so morali ugotoviti, da včasih niti to ne zadostuje. Bog je tisti, ki zagotavlja dober ulov, kar lahko prenesemo na vsa področja življenja. 

Vendar pa je nekaj ta služba, s katero si človek služi kruh, ki pa je podrejena službi hoje za Kristusom in pridobivanja ljudi zanj. Ta drugačni lov je še težji in je praktično nemogoč brez Božje pomoči, torej brez Božje milosti. Razmišljanje delamo na god sv. Janeza Boska, ki je bil mojster pridobivanja duš za Gospoda. In res je to počel v takšnih in drugačnih okoliščinah, a počel je to vztrajno in neutrudno. Na srce pa je svojim fantom polagal, kako morajo najprej oni sami pridobiti Božjo posvečujočo milost in se upirati grehu, sicer ne bodo uspešni. Tako velja tudi za vsakega od nas, da se moramo v vsem svojem delu in naporu obračati k Gospodu, ker so brez njega naše mreže prazne. 

Glede sv. Boska pa še prigoda iz življenja. V letih 1853 in 1854 je razsajala epidemija kolere v Torinu. Don Bosko je svojim fantom dejal, da se jim ne bo nič zgodilo, če ga bodo ubogali. Ukazal jim je, da morajo biti v Božji milosti s pomočjo pogoste spovedi in dnevne maše ter obhajila, pa da morajo nositi svetinjico Matere Božje, ki jim jo je blagoslovil in dal. Šele kot takšni so mogli pomagati don Bosku v skrbi za okužene bolnike v dveh improviziranih bolnicah. Ko bi mi danes imeli vsaj delček te zavesti, bi se položaj že zdavnaj izboljšal, ker bi verniki oblegali spovednike in cerkve, hkrati pa bi oblegali nebo s svojimi molitvami.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

Moje misli niso vaše misli

Misel na 4. nedeljo med letom

Nadaljuje se pripoved iz nazareške shodnice, katere prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Nad Jezusovimi besedami so bili sprva začudeni, a jim ni kaj dosti pomagalo slišati teh „besed milosti“ iz Jezusovih ust, od njega so pričakovali nekaj več, da bi vanj verjeli, od njega so pričakovali tiste čudeže, ki jih je že naredil drugod. Njihova pozornost je torej bila usmerjena na čudeže, ne na Boga, na katerega pa želi Jezus usmeriti pozornost. 

Ali jim nismo tudi mi podobni? Tudi mi čakamo, da bi najprej nekaj dobili z neba, nekaj otipljivega, da bi lahko verjeli. Kakor Nazarečani, tudi mi pričakujemo prikazovanja, ozdravitve in čudeže vseh vrst. Kot da bi hoteli Jezusu reči: daj nam kruha in čudežev, pa bomo na tvoji strani, pomnoži kruh, pa te postavimo za kralja (Jn 6,15). Gospod sam je imel skušnjavo čudežev, ko mu je hudič predlagal v puščavi, naj se vrže v prepad, pa bi ga angeli prestregli. Vendar pa Jezus ve, da se s kruhom in čudeži ljudi ne da osvoboditi, ampak se jih lahko le polastimo. 

Bog pa si nikogar ne prilašča, tudi se ne vsiljuje, ampak se ponudi, predlaga. Ve, da človek ne mara tistih, ki se vsiljujejo – take ljudje morda tudi ubogajo, jih pa ne marajo, Bog pa od svojih otrok želi predvsem to, da bi ga ljubili. Pravi, da ne bo delal čudežev na tistem mestu, četudi je to njegov domači kraj, saj jih je naredil že v Kafarnaumu, Betsajdi... svet je poln čudežev, pa vendar jih ni nikoli dovolj, samo zaradi njih nihče ne veruje – ko Jezus obudi npr. Lazarja, farizeji ne sklenejo, da mu bodo sledili, ampak da ga bodo ubili. 

Ključni preobrat v pripovedi o dogajanju v nazareški shodnici je v vprašanju: „Ali ni to Jožefov sin?“ Da je Božji poslanec izreden mož, nadpovprečen človek, to ni težko sprejeti, da pa bi se prerokba uresničila v hiši nekega tesarja, nad nekom, ki ni nič posebnega, ki ima prav tako žuljave roke kakor vsi delavci, ki ima bolj ali manj enake probleme kot jih imajo sami, povrh še iz tiste tako čudne družine, to pa ne, ni mogoče. Vendar pa Duh veje, kjer hoče in Bog nam govori po mnogih ljudeh, predvsem pa po tistih, ki jih je on izbral in ne mi.

Božja logika je zelo drugačna od naše človeške logike in Božji sin ni prišel prinašat prijetnih besed, takih, ki bi prijale ušesom tega sveta, ki bi podpirale logiko tega sveta, ampak je prinesel meč in razdor, prišel je, da bi se mu nasprotovalo. Bog ne želi, da bi sledili svetu, ampak njemu! 

Tako svet, vajen, prosto po sv. Pavlu, "čehljanja ušes", torej prijetnih in ugodnih besed ter dejanj, ki prijajo in ugajajo, niti danes ne sprejema Gospodovih besed ter katoliškega nauka. Radi bi neko svojo vero, vero, ki je časom primerna, v smislu, da je moderna. Ta svet zato želi ubiti Gospoda, ki jim govori drugačne besede. Ubiti hoče Božjo besedo, da bi na njeno mesto postavil človeško, posvetno. Ker pa hoče ubiti Boga, ubija tudi človeka - dela samomor. Gospod pa se ne pusti ujeti v zanke tega sveta, ampak gre svojo pot, ne da bi ga ta svet mogel zadržati ali prijeti. Še vedno kliče svetu: "Moja pota niso vaša pota!" in "Iščite me, dokler se dajem najti!" Kakor je toliko stoletij prej klical po ustih preroka Izaija.

Duh nad nami

Misel na 3. nedeljo med letom

Evangelist Luka veliko govori o Svetem Duhu, ki bdi nad Gospodom Jezusom, seveda pa se razume, da je skrivnostno hkrati navzoč tudi Oče, pa četudi glasno nastopi samo pri dogodku krsta v Jordanu. Je pa to dejstvo Gospodovega Duha, ki bdi, tudi dejstvo vsakega kristjana, ki je bil maziljen, še posebej, če je bil z oljem Sv. Duha potrjen še pri birmi, ne samo pri krstu. Vsekakor bdi nad nami in nam trosi Božjo pomagajočo milost, da bi mogli dobro misliti, govoriti in delati, pa da bi se mogli spreobrniti in se pri spovedi očistiti za prejem posvečujoče milosti, Božjega življenja. 

Nihče od nas pa ni sam, saj Božji Duh bdi nad njim, kakor mati koklja bdi nad svojimi jajci, da bi se iz njih izvalilo novo življenje. Tako se namreč tam v začetku izrazi Sveto pismo, kakor nam pove biblicist don Fabio Rosini. Dejstvo je torej, da smo s krizmo, ki je olje Svetega Duha, bili maziljeni, a je hkrati resnično tudi dejstvo, da se ta Duh nikomur ne vsiljuje pri tem svojem blagodejnem bdenju. Potrpežljivo čaka na naše sodelovanje. Svoje darove je že prinesel in dal, na nas pa je, da z njimi sodelujemo, da jih uporabimo, da bi potemtakem, po besedah sv. Pavla, obrodili duhovne sadove. Podobno ubogi materi, ki čaka svojega izgubljenega sina, da se vrne. Ne vsiljuje, samo potrpežljivo čaka. Tako je z našim Bogom. 

Mi bi se tega dejstva stalne duhovne navzočnosti morali precej bolj zavedati, pa bi nam veliko več pomenila potem še resnična navzočnost pri svetih zakramentih, še posebej pri sveti maši. Pa precej pogosteje bi izkoristili priložnost očiščenja v kopeli prerojenja drugega krsta pri spovedi. Vendar pa mi veliko raje hodimo po svetu tako, kakor da bi bili osamljene sirote, čeprav je resničnost ravno obratna. A mi sami že vemo, kako je res, ne pa Bog. Spreobrnjenje se začne pri tej osvoboditvi napuha in zavedanju, da je Gospodov Duh vedno nad nami, ker nas je mazilil. Smo podobe Kristusa-Maziljenca in nosimo njegovo ime. Zavedajmo se tega. 

Objavljeno v tedniku Novi glas