Bližnji Vzhod in vojna (1)

Ko sem se kak teden nazaj z nekom pogovarjal o več vojnah, seveda tudi o tisti na Bližnjem Vzhodu, me je precej zmotilo neko določeno navijaštvo. Vprašanje je namreč bilo, za koga oz. za katero stran sem - kot da bi šlo za neko nogometno tekmo. Vsekakor bomo o tem še spregovorili kasneje, vsekakor pa je, če že gledamo navijaško na stvari, najprej dobro poznati ekipo ali ekipe, kakor se strinja komentator Andrea Giacobazzi, sam pa bi dodal, da je potrebno poznati tudi samo ligo ali tekmovanje, če se smem tako izraziti, kakor tudi razmere, v katerih se dvoboj odvija. Ko so mi v nedeljo 8. oktobra dopoldan povedali, da bi naj v Sveti deželi bila vojna, je bila moja reakcija ta, da sem dejal, da tovrstna vojna brez večjih sprememb tam divja že desetletja - le to drži, da je enkrat manj, enkrat pa bolj intenzivna. 

Vsekakor je treba stvari pogledati z več strani in v njeni kompleksnosti, pa ne vselej zavzeti se za eno ali drugo stran. Takole glede tega pravi Giacobazzi: "Izstopa sloganistično, dekontekstualizirajoče poenostavljanje. Neznosna je torej večna nenapisana obveznost, da se toto corde poistovetimo z eno od vpletenih strani, ne glede na to, ali gre za svetove, s katerimi se nam ni treba identificirati (verski, politični, nacionalni, celo zgolj geografski). Od "ali z Afganistanci ali s Pentagonom" (težko bi razumeli, s katerimi Afganistanci, saj so bili nekateri - tudi izrazito islamski - v Washingtonu precej dobrodošli) do novejšega "ali z Obamo ali z Romneyjem", prosperira kraljestvo lažnih alternativ. Kraljestvo, ki se lahko razširi vse do "ali s Trockim ali s Stalinom", pri čemer prvega pretepajo odposlanci drugega. To je področje deformiranega, modernega, totalitarnega pragmatizma brez celostnosti, ki zahteva nenehno negativno privrženost tej ali oni zadevi, ki jo natančno narekuje trenutna agenda. Navodilo, da je treba sprejeti tisto, kar je drugo od nas samih, otrok nihilističnega branja resničnosti, po katerem so dejanja veljavna le glede na to, kaj uničujejo, ali bolje rečeno, kaj se zdi, da uničujejo. Ne gre za afirmacijo, temveč za vsiljivo negacijo. Sedanja anti-civilizacija tistega, kar sovražim, v nasprotju z večno civilizacijo tistega, kar ljubim."

Kakor pravi naš komentator, je vsekakor res, da imamo višje ali nižje stopnje zla, vendar pa imamo dandanes, kakor tudi pravi, še eno težavo, da bi se potem nazadnje vselej radi odločili za t. i. manjše zlo. Verjetno smo se tega navadili, vendar pa je ne samo kristjan, temveč vsak človek, poklican k čim večjemu dobremu, ne pa, da zreducira vse na najmanjše zlo kot neki najmanjši skupni imenovalec. V tem primeru gre to takole: "Človek lahko sovraži dejanja islamskih grlo-rezcev, ne da bi se poistovetil s koloni na Zahodnem bregu, lahko globoko obžaluje, da je Gaza zravnana z zemljo, ne da bi postal zastavonoša Hamasa." Podobno velja tudi v ostalih spopadih, kjer je najbolj aktualen tisti v Ukrajini, ki je ob dogajanjih na Bližnjem Vzhodu kar nekako potihnil. Tudi tam potem imamo oz. smo imeli takšne in drugačne navijače, če si pa kaj povedal drugače, so te hitro poenostavljeno popredalčkali in poetiketirali tisti, ki si vselej v profil, prav po navijaško, stavijo neke zastavice ali druge značke. 

Potem ko se je po večini nehalo izpovedovati pravo vero, se je na njeno mesto postavilo izpovedovanje demokratične veroizpovedi, kjer se je pred pričetkom vsakega razmišljanja ali debatiranja najprej treba strinjati glede določenih stebrov te vere, potem se lahko dalje debatira in (manj) razglablja. Pri vojni v Ukrajini se je tako zlasti v Italiji kot mantra ponavljalo tisto, da se je treba strinjati, da imamo enega napadalca in enega napadenega, pa seveda tudi, kdaj se je stvar začela in kako dolgo traja. Na Bližnjem Vzhodu: "Je preprosto nesmiselno, da se od vsakogar zahteva, da skoraj kot resnično demokratično izpovedovanje vere ponavlja pleonastično obsodbo terorizma, preden začne kakršnokoli razmišljanje. Vsak, ki ima vsaj malo razuma, ne more biti del tega, prav tako kot ni nikogar, ki ne bi videl (razen hipnotiziranih in odvisnih od telefona), da te odvečne veroizpovedi niso nič drugega kot preddverje za vstop v vnaprej pripravljeno shemo dialoga, psevdo-debatno kletko."

Naš komentator podaja pozitivni primer, da bi mogel razložiti: "Hvaležen sem za program zaščite katoliških krajev in skupnosti, ki ga pelje naprej sirska vlada, in menim, da je bil načrt za strmoglavljenje te izvršne oblasti v okviru arabskih pomladi milo rečeno nizkotna zamisel, vendar to ne pomeni, da bi se moral v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti v slogu vnaprej napisane zadolžnice povezovati z vsako odločitvijo te države. Pri sprejemanju ali zavračanju vedno velja načelo bližine. Da bi se rešili umetne polarizacije, se je zato treba poskusiti izogniti redukcijskim shemam in nesporazumom."

Nazadnje je treba povedati še nekaj - stvari niso toliko povezane s sedanjostjo, aktualnostjo. V neki meri so seveda zgodovinski razlogi, v največji meri pa zadeve zgodovino presegajo in se temu z eno učeno grško-latinsko skovanko pravi, da so metahistorične (meta = onkraj, historia = zgodovina). 

Za uvod bo najbrž dovolj.

Fatalizem in Božja volja

Spletni prijatelj Roberto Bonaventura, ki ga bom v prihodnosti, upam, srečal tudi v živo, a naj bo zaenkrat tako dovolj, je napravil zanimiv povzetek o v naslovu navedenih temah. Pravi, da so mnogi kristjani fatalisti »pod krinko«, v smislu, da nosijo sicer masko ne-fatalizma, v resnici pa to so. Razloži, da je »fatalizem »filozofska« drža, po kateri svetu vlada neizogibna sila, ki je povsem tuja človeški volji in prizadevanjem; posledica tega je odnos resignirane pasivnosti do dogodkov.« Roberto torej pravi, da je takšna miselna drža tudi precejšnjega dela prebivalstva, ki se ima za kristjane, vendar utegne biti tu težava, če imajo takšno miselnost.

»In kaj ima ta način razmišljanja in (ne)delovanja opraviti s krščanstvom? Nič! Žal pa je tako, da je za mnoge slabo razumljena "Božja volja" pravzaprav oblika "fatalizma", vendar najhujše vrste. Da, saj pravi fatalisti vsaj ne verjamejo v Boga, ne v krščanskega Boga; kaj pa reči o tistih, ki se zatekajo k veri, da bi se skrili za zaveso lenobe in malodušnosti? Božja volja povzroči, da se postavijo katedrale, da se naslika Sikstinska kapela, da se premagajo mohamedanci pri Lepantu, da se izkleše Pietá, da se peš ponese evangelij na Kitajsko, da se sestavi Requiem Aeternam, da se, evangeljsko, prosi, išče in trka. Božja volja ni odrekanje dobremu, ampak odrekanje zlu, grehu. Če je Božja volja prav razumljena, ne ugasne notranjega ognja ob prihodu prve sapice, ki jo povzroči človeška nagnjenost k strahopetni odpovedi.« Pomeni, da drži, kakor vselej v krepostnem in duhovnem življenju, da je potrebno voljno in umno sodelovanje človeka z Božjo milostjo, žal pa se človek pogosto odreče svoji volji in delovanju, pa čaka, kako bo Bog namesto njega napravil še tisto, kar bi moral on sam. Potem pa je vsaka sapica dovolj, da odpihne človekovo trdnost in stabilnost, človek pa se »vda v usodo«, v »tako pač je«. 

Naš prijatelj te naše besede takole potrjuje: »Ali veste, zakaj številni nekristjani uspejo tam, kjer številni kristjani ne? - Večinoma zato, ker smo bili ustvarjeni, da si prizadevamo za najboljše, da se razvijamo, da se izboljšujemo, ne pa da čakamo na mamo iz nebes. To je Božja volja: graditi. Na vseh področjih.«

»Zgodovina nam ponuja svetle primere velikih katoličanov - pripadnikov duhovščine -, ki so jih šteli med ugledne znanstvenike…« Nato našteje in na kratko pove, kdo so bili Nikolaj Kopernik, Roger Bacon, Gregor Johann Mendel in Albert Veliki, pa da bi lahko bil seznam neizmerno dolg. Pravi pa: »Mislim, da je jasno, da lenoba in odstop prinašata veliko škode, ki danes bolj kot kdaj koli prej pesti krščansko ljudstvo. Popolno sintezo vsega, kar sem skušal povedati, je skoval sveti Ignacij Lojolski: "Molite, kot da je vse odvisno od Boga, in delajte, kot da je vse odvisno od vas". Ni kaj dodati!«

Ko odpihne naše gotovosti

Po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje, vsaj neko število med njimi, so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom).  

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ali pa je danes to tisto, kar resnično potrebujemo? 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Vidimo, kako se je po Sloveniji marsikaj od tega uresničilo, še pred tem pa smo podobne slike lahko videli po sosednji Italiji. V neki meri gotovo gre tudi za Božja opozorila, da moramo svoj življenjski pogled s samih sebe preusmeriti spet na Kristusa in na njegovo Mater Marijo, ki nam jo je dal na križu tudi za našo Mater. To so prva dejanja in prvo delo, kar mora kristjan storiti. Nuditi materialno pomoč je seveda dobro, tisto, kar je narobe, je trobiti povsod to zadevo: "Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo." (Mt 6,2). Kakršnakoli materialna pomoč mora torej biti dana brez neke reklame po vseh kanalih, češ: "Glejte me, kako sem dober!" Za vse to prejmemo pač le plačilo tega sveta. Tega populizma smo se dovolj nagledali v preteklih dneh, žal je ostalo tudi pri dušnih pastirjih, duhovnikih in škofih, samo pri materialni plati. Potrebno je oznaniti evangelij spreobrnjenja, sploh ob takih primerih. Četudi namreč govorimo o evangeliju kot o veseli in dobri novici, pa to še ne pomeni, da gre za oznanilo, ki bi bilo dobro ali po volji človeku kot takemu. Velikokrat gre za trdo besedo, ki je človek noče slišati.  

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

Spremenimo se

 Misel na praznik Gospodovega spremenjenja na gori

Letos Gospodovo spremenjenje na gori praznujemo na nedeljo. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času (2. postna nedelja). To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Gre za podobo našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Gre torej v prvi vrsti za povabilo k izboljšanju našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo vredno prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se sveto mašo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja, kakor tudi ne nad raznimi preizkušnjami, ki pridejo. Postavili bi si naše človeške šotore, da bi vztrajali v lepem in prijetnem, pa vidimo, kako hitro jih odpihne. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.

Milost vere

Na Belo nedeljo vidimo človeško krhkost, ki potrebuje Božje pomoči in moči. Ob izrednem dogodku človeka takoj premaga strah, medtem ko je bil morda še malo prej, vsaj navidez, najvažnejši in najpogumnejši na svetu. V strahu so se znašli apostoli, brez Tomaža, ki so se zaklenili, ker so se bali Judov, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ob vseh dogodkih bi namreč, po njihovem prepričanju, kaj lahko prišlo do preganjanja. 

Ker pa naključij ni, so apostoli podobni nam danes, ki se prav tako bojimo in se zapiramo v nekem strahu – če pustimo, da nam je v določeni meri to tudi ukazano in naročeno, pa pač ubogamo, a bolj ciljamo na drugačne vrste zapiranje, na tisto, ko se človek zapre vase, v svoj svet, ki si ga zgradi iz nekih paranoičnih strašnih predstav in fantazij. Določene tovrstne predstave so se sicer vrtele v glavi tudi Gospodovim učenkam, vendar je treba tudi reči, da se one niso razbežale, temveč so mu sledile vse do križa in še naprej do pokopa. Od apostolov se je edini spreobrnil in šel vse do vznožja križa le Janez, zato pa je dobil kot predstavnik vsakega učenca Marijo za mater, kot edini pa je umrl naravne smrti in mu mučeništvo ni prišlo do živega. 

Skratka, v dvorani zadnje večerje se zgodi izredni poseg Božjega veličastva in milosti in kakor je malo prej Božja moč odvalila kamen z groba, tako sedaj ne prodre samo skozi zaprta vrata dvorane, temveč tudi skozi zaprta vrata človekovega srca, če tako hoče. Kot rečeno, pa je to izredni poseg, redno tega Bog ne počne, vendar pa tu potrebuje priče za največji čudež, ki je vstajenje. Če smo pozorni, tukaj Bog preustvari človeka, ki ne prejme le duha navadnega življenja, temveč Svetega Duha novega, Božjega življenja, kar je posvečujoča milost. Torej ne gre več samo za vsakdanjo ali pomagajočo milost, ki jo ima vsakdo in s pomočjo katere sploh more delati dobro, temveč gre za deleženje v samem Božjem življenju in za milost Božjega otroštva. Kako velik je tako zakrament svete pokore ali spovedi, ki se rodi kot dar Božjega vstajenja.

Učenci se seveda razveselijo oz. se vzradostijo, saj edino Božja navzočnost v naša srca prinaša pravo veselje, ki ni samo človeško čutenje in lepa čustva. Gospod jih sicer pozdravi z običajnim judovskim pozdravom, vendar pa ima sedaj vse skupaj čisto drugačen pomen, saj je on, Božji Sin, tisti, ki prinaša vselej pravi mir v naša srca, zato je sprožena ta radost, o kateri smo pravkar govorili. Gospod želi, da se učenci, vsi po vrsti, dotaknejo njegovih ran, tako da ni nič čudnega, če je to hotel tudi apostol Tomaž, ki ga tam ni bilo, saj je to bilo nekaj potrebnega za njihovo trdno prepričanje in nazadnje vero, kar je Gospod vedel. A pravzaprav se jim ran niti ni bilo potrebno dotakniti, ampak jih je bilo že dovolj videti kot poveličane, saj je Gospod s svojim prihodom pri zaprtih vratih vsem pokazal moč svojega božanstva.

Prikazal se je še enkrat, ker je on začetek in konec oz. še bolj vir in vrhunec vsega, zato pride prvi in osmi dan, da pokaže, kako iz njega vse izvira in se vanj vse izteka. Tudi nam sporoča, kako je on Gospodar zgodovine in našega časa, nobena kruta usoda ali zlo mu nič ne moreta, ker on lahko še tako veliko tragiko obrne v dobro, obrne v še večjo Božjo slavo. Ko pa človek spozna ta dejstva, ko se mu razodene Božje veličastvo in v njem več ni ovir za priznanje vsega tega, ostane brez pravih besed, lahko samo zavzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« 

To je torej vsa velikonočna drama, ki smo ji priča vsakokrat pri sveti maši, kjer se izvrši prav Kristusova krvava žrtev, nato pa se nam ob povzdigovanju prikaže kakor učencem, s poveličanimi ranami svojega trpljenja in smrti – če smo seveda tam, pa ne le fizično, ampak res v celoti. Zato nismo Tomaži samo tedaj, ko nismo fizično prisotni pri (nedeljski) sveti maši, ker je to samo vrh ledene gore, temveč je ta »biti z njim« vprašanje vsega kristjanovega življenja. Kot smo namreč videli, vstalega Kristusa štiri stene, mišljeno tako in drugače, ne ujamejo. Žal pa je današnji kristjan zmotno prepričan ravno v to, da je Kristus ujet in omejen samo med zidove cerkve in da ga ne pošilja, da bi sveto mašo, torej celotno velikonočno skrivnost, po kateri se tema čudežno spremeni v največjo svetlobo, ponesel v svet. Samo pripravljeno srce pri sveti maši in drugače razume tamkajšnje sporočilo velikega četrtka, ki je v tem, da je treba Kristusovo žrtev ponesti v svet, začenši pri vseh, ki so del našega življenja. Četudi učenci sami fizično tako niso bili navzoči pod Kristusovim križem, kjer je bilo njihovo mesto, tako Gospod v svoji vsemogočnosti poskrbi, da to lahko še vedno storijo. Prav to pa omogoča tudi vsem nam, ko se nam daje v svetih zakramentih, posebej v sveti pokori in sveti maši.