V letu, ko se je začela prva svetovna vojna, je Gilbert Keith Chesterton napisal svoj zanimivi antiutopični roman »Leteča krčma« (»The flying inn«). V njem si na predvečer vojne predstavlja, da je Otomanski imperij osvojil britanskega in seveda vsilil šeriatsko pravo. Slika je tako zanimiva, ker je zadeva neverjetno preroška in kliče na čase, v katerih smo.
Irski pomorščak Dalroy tako ostane brez ljubljenega piva oz. alkohola nasploh, Lord Ivywood pa je tisti državni birokrat, ki se je spečal z novimi oblastniki, po načelu, da če ne moreš proti njim, bodi pa z njimi. Ivywood se tako po novem udinja muslimanskim oblastem samo zato, da bi ohranil svoj stolček, torej svoje pomembno mesto. Muslimani seveda napravijo ukrep, da izkoreninijo alkohol, kar oblasti razložijo po svoje, da namreč koristijo najnižjim slojem prebivalstva, ki bodo tako prihranile. Alkohol je samo Chestertonova pretveza, da bi obračunal s t.i. »naprednjaki«, ki se od izpred dobrih sto let niso nič kaj spremenili, zato ima »kralj paradoksa« lahko preroško delo. Norčuje se iz tega naprednjaštva ali progresizma, če uporabimo današnjo tujko. Progresizem je tisti arogantni, »znanstveni«, hierarhični, pa seveda tudi levičarski pristop, ki je značilen za povojno zahodno družbo, zlasti od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej, še bolj zaostren pa je postal prav v 21. stoletju. Chesterton je lepo rekel, da je: »Naloga naprednjakov v tem, da nadaljujejo z delanjem napak«.
Veliko Britanijo tako kontrolirajo Turki, ki so zmagali v vojni, kjer je poveljeval »največji od turških bojevnikov, strašni Oman Paša, enako poznan po svojem pogumu v vojni, kakor po svoji okrutnosti v mirnih časih«. Nadzor prevzamejo tudi nad policijo, vse bolj pa dobiva veljavo »neki emninentni turški mistik«, neki Misysra Ammon, ki zagovarja islamske šege, kot npr. prepoved svinjskega mesa, prepoved upodobitev, to, da si je treba sezuti čevlje in jih pustiti pri vhodnih vratih in seveda prakso poligamije. Najhujši ukrep pa je seveda tisti glede alkohola, ko Oman Paša ukaže, naj uničijo vinograde in prepovedo alkoholne pijače. Philip Ivywood, naprednjaški državni birokrat, tako izda zakon prepovedi uživanja alkoholnih pijač, vendar z eno izjemo: vse krčme, ki bodo zunaj imele napis, pa da slednji še ne bo s strani oblasti odstranjen, a se bo tudi to kmalu zgodilo, pa seveda dve najbolj znani krčmi, ki pa sta, normalno, rezervirani za tiste, ki so bolj enaki od ostalih, torej za parlamentarce in oblastnike. Vsi ostali »pubi« morajo namesto piva in whiskeyja gostom ponujati limonado, čaj oz. »saracenske pijače«, kot jih imenuje Chesterton.
Dalroy se tako pri Ivywoodu pozanima, če je zadeva zares tako: »Torej bom lahko, kjerkoli bom našel napis krčme, ki ga policija dovoljuje, vstopil in spil kozarec piva, ki ga prav tako dovoljuje policija?«. »Da, če boste še dobili napis krčme, vendar pa upamo, da jih bomo kmalu odstranili vse po vrsti«. Kaj se zgodi? Dalroy izruje iz zemlje napis krčme, ki ga pritrdi na voz, s katerim potuje širom Velike Britanije in ponuja alkohol, in sicer čisto legalno in v skladu z zakoni – napis je namreč veljaven. Počasi se ob njem začnejo zbirati somišljeniki in tako sčasoma nudijo zanimiv odpor krivičnim oblastem in opozarjajo otopelo družbo ljudi, ki jim slepo sledijo in se tako zlahka odpovedo svojim koreninam. Sčasoma pride do upora Britancev, najprej proti Ivywoodu, potem pa proti Turkom samim. Oman Paša tako obleži mrtev, obrnjen proti Meki, krčme pa se spet lahko normalno odprejo.
Chesterton seveda nikdar ne predstavlja lahkega branja, potreben je podvig, vendar pa že govori o tovarišiji naših časov med levico in islamisti, fenomen, ki ga še tam do leta 1980 v Evropi praktično nismo poznali. Tudi Ivywood ima islam za »veliko religijo« in za »religijo napredka«. Poziva tudi k popolnemu poenotenju krščanstva in islama, kar bi poimenovali »Chrislam«, to pa je termin, ki ga v anglosaksonskih deželah resnično zasledimo dandanes! V knjigi imamo tudi trendovskega duhovnika, ki poziva k temu, da bi v katedrali sv. Pavla postavili novi simbol tega, »neke vrste dvojni emblem ... kombinacijo križa in polmeseca«. Pustimo genialne Chestertonove opazke glede določenih muslimanskih navad glede žensk in stopimo k tistemu, kar je mojstrsko napovedal za našo dobo. Ivywood pravi: »V stoletju ali dveh bomo lahko videli, kako islam povsod podpira prizadevanja za mir, znanje in reforme«. Zanimivo, kako Lord vidi »Azijo v Evropi«, ravno to, kar se z migracijami tudi dogaja in se je v določeni meri že zgodilo, še pred tem pa ne samo z migracijami, temveč s propagiranjem Azije.
Tisto, kar je genialno pri Chestertonu, ni to, da bi krivil islam za vse skupaj, kar je morda napaka določenih v naših časih, temveč krivi po eni strani našo naprednjaško družbo, v bistvu pa evropskega človeka, ki je iz svojega srca izkoreninil krščanskega Boga. Lahko, da bo kdo zaradi tega užaloščen, a krščanski Bog ni isti kot muslimanski, a povejte to našim vrlim naprednim silam. V končni meri Chesterton pokaže na to, da je islam slab le v toliko, v kolikor je slabo krščanstvo – slab je, ko nasprotuje pravicam in svoboščinam Zahoda. Chesterton namreč posredno pove, da je pravi resni odpor tudi tisto pravo življenje za človeka, to pa je krščanstvo, a tisto pravo, ne libralno, progresistično, modernistično in še kakšno. Vprašanje namreč, koliko časa bodo Britanci lahko svobodno pili pivo v svojih krčmah, preden bo prišel drug zavojevalec.
Objavljeno v prilogi tednika Novi glas, "Bodi človek!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar