Naši križi

Pri tokratni objavi bi se rad naslonil na eno rabinsko modrost, rabi Mendel iz Kotzka je namreč nekoč dejal: "Vsi prosijo, da bi Bog izpolnil našo voljo. Nasprotno pa je prava vera v tem, da vršimo Božjo voljo."

Navežimo na evangelij - Peter je Jezusu namreč branil, da bi šel v trpljenje in smrt... Kasneje se je ta njegova drža izkazala za nepravilno, za egoistično, za človeško.

Komu ni prišlo na misel, da bi se ob napačni Petrovi drži ne spravil nadenj, ker je nekaj storil in popolnoma zgrešil, potem ko je le par trenutkov pred tem izrekel nekaj tako dobrega, ko je Jezusa priznal za Boga. Odgovarjam, da kdor dela, ta tudi greši - Jezus je Petra takoj popravil in poučil. Kaj pa ostali? Zakaj so bili tiho, ko so se strinjali s Petrovim ravnanjem, pa niso tudi oni Jezusu branili izpolnjevati Očetovo voljo?

Temu se reče preračunljivost. Najprej tiho prikimavanje z glavo, potem pa z vsemi topovi nad grešnika. Tudi mi tako delamo. Toda, bistvo vsega, tudi takega ravnanja je nekje drugje, v človekovi grešnosti.

Ta povzroči tudi to, da bi radi živeli življenje brez križa. Toda, kogar Bog ljubi, ga tudi preizkuša. Ker pa Bog ljubi vse ljudi, tudi vse preizkuša. Božje ljubezni torej ni brez križa. Kakor tudi ni poti za njim brez križa, tega si namreč moramo nadeti na rame, če hočemo živeti. Sprejeti moramo njegovo voljo, naša nam namreč narekuje, da je pravo življenje lagodno življenje, tisto brez težav. Vendar pa to v resnici ni življenje.

Pravo življenje je torej v hoji za njim, skozi križe in težave in skozi smrt v Življenje, pravo življenje. Smrti pa se danes bojimo. Zakaj? Spet nam priskoči na pomoč judovski modrec, in sicer Eliyahu Dessler: "Ljudje se bojijo smrti, ker ne vedo, kaj je to. Kot da bi vedeli, kaj je v resnici življenje."

Tako, nametal sem par stvari, ob katerih lahko razmišljamo. Ostaja odprto za pogovor.

Odpreti se

Kot vedno, lahko tudi tokrat dobimo zelo aktualne zadeve iz nedeljske Božje besede, iz beril in iz evangelija. V gluhonemem, ki ga Jezus ozdravi se lahko prav vsi poistovetimo, saj imamo podobne težave. Gre za krizo vere, ki je v svetu prav vedno prisotna, ozdravi pa jo seveda lahko samo Jezus, "Bog z nami".

Danes ne znamo poslušati, se ne znamo med seboj poslušati. To je predpogoj, da bi lahko lahko govorili. Kajti gluhi je težko govoril, enako pa tudi mi danes težko govorimo. Oziroma, če smo natančni, lahko in veliko govorimo, a zelo malo povemo. Ker nimamo kaj povedati, nikjer namreč nismo načrpali tistega zaklada, ki bi ga potem lahko govorno posredovali. Pravzaprav tu tudi ne gre samo za govor, ampak za celotno zapleteno sestavo govorice.

Kriza poslušanja torej, ki ima za posledico krizo vere, če vzamemo za resnično trditev, da je vera iz poslušanja. Tako vsaj pravi Sveto pismo, a je tudi v resničnost naukov le-tega treba verjeti. Če pa verjamemo, bomo jutri navdušeno praznovali praznik rojstva prvakinje v poslušanju in verovanju iz poslušanja, jutri bomo namreč praznovali Marijino rojstvo.

Ko pa nekomu ne znamo več prisluhniti, ga ne znamo poslušati, ko nismo nanj pozorni, se ne trudimo naravnati na njegovo valovno dolžino, mu tudi več ne verjamemo. Ne verjamete temu? Samo ozrite se okoli sebe - koliko parov ima težave samo zaradi tega, ker se ne poslušajo, ker fant in dekle, mož in žena nikdar ali zelo redko svojih src niso naravnali na isto valovno dolžino.

Preskok na področje odnosa do Boga je le logična posledica odnosov med ljudmi - ne prisluhnemo mu. Bog govori na številne načine, a na to nismo pozorni. Zapreti se Bogu je zelo preprosto, kadar se enkrat zapremo sočloveku. A je govor po ljudeh le eden izmed načinov božjega govora. Zakaj nočemo raziskovati, kopati, iskati? Se bojimo tistega kar bomo morda našli?

Več poslušanja torej! Več pozornega poslušanja, več pozornega čutenja. Več občutljivosti. To si moramo spet pridobiti, postajamo čedalje bolj neobčutljivi za vse, kar nas obdaja, zato je trud na tem področju nujna stvar - za naše preživetje. Življenje se da živeti ali pa v njem samo životariti in se skozenj nekako pretolči, pri čemer se nekateri razumljivo odločijo, da je bilo takega življenja dovolj. Toda življenje ni življenje, če ga ne živimo. Živeti pa pomeni verovati, upati in ljubiti. Vera pa je iz poslušanja, zatorej začnimo poslušati!

Od zunaj in od znotraj

Tokrat malo drugačna smer razmišljanja. Predstavljajmo si, da smo sredi predvolilnega boja. Vsaka od strani, pa naj bo leva ali desna, vedno obljublja, da bomo rešili državo, če bomo le izpolnili vse reforme, ki jih napovedujejo, in sicer do potankosti. Potem gremo in obračamo in izpolnjujemo reforme, delajo se novi in novi zakoni, pa še vedno stvari gredo po starem.

Oblastniki se potem vprašajo, kaj je temu botrovalo. Pridejo do odgovora, da zagotovo nismo do potankosti izpolnili vsega, kar so nam zapovedali. Podobno kakor tudi menijo zdravniki, da zagotovo nismo redno in ob natančno določenih nam urah nismo jemali predpisanih zdravil, ko se naše zdravje ne izboljša.

Če preidemo na promet, se jemlje strožje in strožje zakone, da bi ljudje vozili pametneje in se ne pobijali, ko pa se stanje ne izboljša, je treba še strožji zakon, ker se niso dovolj strogo vozniki držali prejšnjega.

In tako se vse ponavlja kot lajna, ljudje pa nismo nič boljši, pa čeprav bi na zunaj izpolnjevali natančno vse zakone.

Tista prava reforma namreč prihaja le od znotraj, od koder prihaja tudi naša pokvarjenost. Če ne spreobrnemo najprej svojega srca, ne moremo izboljšati sveta. Bili so že na svetu mnogi, ki so mislili, da se "novega človeka" da ustvariti samo z zunanjimi prijemi, a ni šlo.

Zatorej nam Jezus pravi, da je treba začeti od znotraj, pri samem sebi. To se namreč potem pokaže tudi na zunaj. Ni dovolj fasada, ampak vsebina.

Kdo je kriv?

Pri ljudeh sem naletel na nekaj pripomb glede pridige ljubljanskega nadškofa Urana. Sam pridige nisem slišal, sem si jo pa sedaj prebral in moram reči, da je tudi meni ta pridiga precej čudna.

Dobil sem občutek, da se še vedno nahajamo vsaj v letih med obema vojnama, če že ne v 19. stoletju, ko se je začela na Slovenskem tako imenovana ločitev duhov. Takrat so namreč zagovarjali brezpogojno zavrnitev vsega liberalnega in boj proti vdoru liberalnega duha med in v katoličane. Niso pa upoštevali celo stoletje trajajočega procesa sekularizacije, ki je bil posledica razsvetljenstva iz 18. stoletja, še bolj pa se je to utrdilo z obdobjem liberalnih vlad in zakonov v Avstriji, tja do leta 1879, ko je nastopila Taaffejeva vlada.

Takrat so trdili, da je ljudstvo dobro in da bi bilo še boljše, če bi ga podpirali ustrezni zakoni, torej zakoni, ki bi ne bili liberalni. Najbrž ni treba dvakrat poudariti, da na ta način v cerkvenih krogih niso dosegli dobrih rezultatov, ker jih tudi niso mogli - nova mentaliteta se je že preveč zasidrala v družbo.

Če pa me tedanje postopanje in postopanje potem do druge svetovne vojne ne preseneča, saj je do drugega vatikanskega koncila tako mišljenje in postopanje nekaj običajnega, pa me preseneča, da smo že skoraj petinštirideset let po koncu koncila še vedno na istem.

V Cerkvi še vedno obtožujemo brezbožne oblastnike, ki sprejemajo prav take zakone, ter tako kvarijo sicer dobro in še kar verno slovensko ljudstvo - ali ni ravno to ljudstvo tisto, ki se teh zakonov drži, namesto da bi se držalo božjih zapovedi? Se da to s silo preprečiti in ljudi nagnati na pravo pot? Da ne bo pomote - tudi sam menim, da je za krizo odločilnega pomena to, da smo se oddaljili od vrednot, a smo katoličani prvi, ki bi se morali nad tem zamisliti, ne da se oziramo po drugih in jih obtožujemo.

So namreč za to, da so cerkve čedalje bolj prazne, da družina ni to, kar bi morala biti itd. krivi tisti na čelu države in njim podobni? Tudi, a to nas ne sme toliko zanimati, ker so konec koncev predstavniki ljudstva in torej tudi pokazatelji stanja v družbi. Za vrednote se moramo zavzeti in jih spoštovati najprej mi in to svetu tudi pokazati. Z zgledom, ne z obtoževanjem, saj smo kristjani luč sveta, sol zemlje, kvas... Če se vrnemo k začetni ljubezni, ki smo jo opustili, našemu zgledu lahko sledijo številni. Pot iz krize je Jezus, ki je sam pot, on je tudi pot iz laži, ker je resnica in nenazadnje je pot iz smrti, ker je življenje. Na to pot moramo stopiti sami in hoditi po njej, potem pa nanjo skušati privabiti še druge, a z zgledom, ne z obtoževanjem.

Da pa ne bo pomote, nad liberalne zakone se je spravil tudi koprski škof Metod, da ne bo na tapeti le ljubljanski nadškof. Morda se je še kdo izmed naših pastirjev, a to navsezadnje le dokazuje, da je tovrstno razmišljanje in postopanje še vedno prisotno v naši Cerkvi, nenazadnje bo naslednje leto poskrbela, da se bo po dolgem času spet napolnil celjski štadion

Perspektiva večnosti

To razmišljanje sem pravkar poslal na Družino. Tiče se polemiziranja v pismih bralcev s Potrčem. To je moj odgovor tistim kar petim, ki so polemizirali s Potrčem. Vaši odzivi so seveda zaželjeni!

Ko sem bral polemiziranje bralcev z Miranom Potrčem, ki je predhodno polemiziral z Alojzom Sokom, sem opazil predvsem nekaj – da v odgovorih ni perspektive večnosti.

Odgovor s takšno perspektivo bi se namreč nekoliko pomilovalno nasmehnil gospodu Potrču, ki se še vedno krčevito bori za pridobitve NOB-ja in samoupravnega socializma ali kakor koli se ta stvar že imenuje, saj te stvari v večnosti ne štejejo. G. Sok je opozoril na sedemdeset let, ki jih je g. Potrč dopolnil. Ko pa začne »sestra smrt« (oprosti, dragi »Asiški ubožec«) že kar pogosteje trkati na vrata, ko tvoji sovrstniki že zapuščajo ta svet, se počutiš, če ne veruješ v večnost, čedalje bolj osamljenega. Verjetno bo ta občutek pri ljudeh, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, čedalje hujši, tem bolj se bo bližal tisti nič, ki je ali ga ni (stvar okusa) po smrti.

Nekaj pa mi pri nas kristjanih ne gre v račun – zakaj neki zdaj tako tožimo nad krivicami, ki so se nam dogajale v preteklosti? Mar pričakujemo, da nam jih bodo povrnili ali se zanje opravičili tisti, ki jim je prejšnji sistem ugajal? Morda celo pričakujemo, da bodo isti ljudje spremenili svoj pogled na pretekle dogodke? To se pri večini od njih ne bo zgodilo, če pa se kdo od njih na stara leta spreobrne in začne ponovno verovati v evangelij, se moramo z njim veseliti, saj se je v očetovo hišo vrnila ovčka, ki se je bila izgubila. Seveda, če verjamemo v večnost, kjer ni delitev na leve in desne, na črne in bele… Ali v večnost še verjamemo, dragi bratje in sestre?

Če je vaš odgovor pritrdilen, potem se nimate kaj hudovati nad vsemi krivicami, ki so se zgodile vam, Cerkvi in vsem ljudem dobre volje, ker Bog vse vidi. Ko so našemu župniku v zaporu dejali, da bodo njemu in Cerkvi vzeli vso lastnino, jim je takole odgovoril: »Kar vzemite, bogastvo Cerkve itak ni od tega sveta«. Da, lepa je naša vera! V večno življenje.