Gadafijevi smrti ob stran

Politična korektnost in prihodnja negotovost

Čeprav naj bi se nahajal kdove kje, je bil Muammar Gadafi prav v domači Sirti, kjer ga je doletela tudi smrt. Zdi se, da ga nihče ni želel ujeti živega, temveč je bil le 'mrtev polkovnik dober polkovnik'. Glede na to, da naj bi bil zanj usoden strel v glavo, so se s tem, da mora umreti, očitno strinjali tudi njegovi najtesnejši sodelavci in celo člani njegove družine. Kako nekaj grotesknega (čeprav, če mene vprašate, zabavnega) bi namreč bil javni proces, bodisi v Tripoliju ali drugod, kjer bi stari diktator lahko prosto spregovoril o svojem 42 letnem režimu. Zanimivo bi bilo slišati o tem, kako so bili mnogi voditelji libijskega NTS (Nacionalnega tranzicijskega sveta) Gadafijevi ministri ali členi njegovega vladnega aparata in so si torej tudi sami umazali roke pri obračunavanju z disidenti, kakor tudi pri ostalih umazanih rečeh. Lahko bi spregovoril, kako lepe odnose je imel s CIO in mnogimi evropskimi obveščevalnimi službami, s katerimi se je neštetokrat srečal, da bi nekoliko zavrl islamski terorizem. Morda pa bi spomnil, kako so mnogi državni voditelji poklekovali pred njim in mu laskali, da bi prišli do nafte in orožja.

Res bi bilo zanimivo slišati vse to, pa tudi videti, sploh zadrego na obrazih določenih ljudi. Da pa do te rdečice ne bi prišlo in bi se lepo ohranilo in spoštovalo splošno veljavno načelo 'politične korektnosti', kakor se danes pravi takšnim in podobnim zadevam, je 'razviti' svet že zdavnaj polkovnika, morda pa tudi njegova sinova (ki sta tudi umrla ob njem), obsodili na smrt, čeprav jih sploh ne bi bilo težko ujeti po padcu Sirte in blokadi zadnje skupine ubežnikov.

Prav zanimivo bo videti, če bo zdaj res boljše in če bo resnično prišlo do tako opevane 'pomladi' v državi, ki naj bi nastopila sedaj, ko so odstranili 'vélikega hudobneža'.  Videli bomo, če je vojne res konec. Ima NTS res pravo moč in sposobnost, da bi zgradil novo Libijo, o kateri se toliko govori, glede na to, da je že sam v sebi razklan med različnimi tokovi (laicisti in islamisti), pa tudi med klani? Kaj, če se kak klan ne bo pridružil novim gospodarjem, temveč se bo uprl? Kako bo z nomadskimi in črnskimi ljudstvi na jugu države, potem ko so jih arabski vladarji toliko časa preganjali na rasni osnovi? Naj ti ljudje sedaj verjamejo obljubam tistih, ki so še ne tako dolgo nazaj bili 'polkovnikovi plačanci'? 

Dejstvo je, da se za Libijo sedaj začenja novo, 'podiktatorsko' obdobje. Podobnemu scenariju smo bili pred leti priče v Iraku, vendar pa je še prezgodaj za to, da bi vedeli, če bo to res za to severnoafriško državo obdobje miru in stabilizacije.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Biti duhovnik ni lahko 19

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

Pre Toni Beline pripoveduje, kako se je rodil njegov duhovniški poklic: »Če naj poslušam teologe ali duhovne očete bi moral odgovoriti, da se je moj poklic, kakor duhovni poklici vseh oblik, rodil iz ljubeznive Božje zamisli, ki ima z vsakim bitjem svoj posebni načrt. Da sem bil na nek način že vnaprej usmerjen ali obsojen na duhovništvo, lahko razkrije dogodek pred mojim rojstvom, ki se seveda ni zgodil meni, temveč moji materi. Ko sem bil na poti na ta svet je moja mati imela sanje. Pred Marijinim oltarjem v naši župnijski cerkvi v Pušji vasi je klečal majhen otrok, oblečen v duhovniško obleko, s črnim talarjem in snežno belim koretljem. 

Sam sem se rodil 11. februarja, kadar goduje Lurška Mati Božja, prav tista, ki smo jo v naši cerkvi častili pred potresom. Če bi bil don Bosco, bi govorili o predestinaciji, ker pa je govora o meni, bi lahko govorili o napuhu, a dejstvo ostaja. Med drugim mi tega ni povedala moja mama, temveč njena zaupna prijateljica, in sicer po tem, ko sem že postal duhovnik. 

Če naj ubogam spomin mislim, da je moj duhovniški poklic, moja želja po tem, da postanem duhovnik, vezana na župnijsko cerkev v Pušji vasi, na bogoslužje v njej, na latinske speve, ki so se kakor kadilo dvigali pod staro srednjeveško tramovje, na njeno zgodovino, čar, skrivnostnost. Najlepši trenutek, pravi čarobni trenutek je bila vsakodnevna maša ob šestih zjutraj. V tistih časih smo hodili spat zgodaj, posledično smo tudi tako vstajali. K cerkvi sem tekal, ko so bile uličice še temne, zlasti pozimi, ker sem se tako skušal popolnoma predramiti. Pokleknil sem na prvo stopnico glavnega oltarja in sledil mašnemu obredu, začaran od našega župnika, ki je bil zame takrat star in častivreden, ki je maševal slovesno, v simfoniji latinskega jezika in obrnjen proti vzhodu. 

Spomnim se, kako sem večkrat opazoval gotske vitraže, dolge in ozke kot rezila, ki so mi podarjala prvo dnevno luč. Ta je bila vse večja, bolj ko se je maša odvijala, kot da je luč prihajala prav od maše in ne od vzhajajočega sonca. Ta luč se ni ustavljala le na mojem obrazu, ampak je prodirala skozi okna duše in je šla vse do mojih globin. Dobesedno sem se napolnjeval z lučjo. Prav tam, ob vznožju oltarja, me je čakal Bog. Seveda niti najmanjša vrtnica ne vzcveti v enem samem dnevu, potrebuje svoj čas, najdaljše pa je pripravljalno obdobje, ki ga ne vidimo. Isto pravilo velja tudi za tisto rožo z mnogimi trni, ki se imenuje 'klic k posvečenemu življenju'. 

Poklic se začne že zgodaj, kakor glasbeni ali umetniški talent – nihče ga ne dobi slučajno, ampak prihaja od daleč. Tudi moj duhovniški poklic ni bil strela z jasnega, kakor poklic sv. Pavla ali velikih mistikov, ampak je imel svoj naravni tek s svojimi vmesnimi cilji. Poleg otroške sreče, ki sem jo čutil ob bogoslužju v cerkvi, mi je bilo v veliko pomoč prijateljstvo z enim od naših kaplanov, ki bi si zaslužil priti k slavi oltarja bolj kot kdo drugi v tem času inflacije svetnikov – govorim o Alcideju Venutiju iz Valle del Rojale. Bil je reven, rahlega zdravja, pokoren in rahločuten. Večkrat me je povabil v svojo revno in vlažno kaplanijo in me, glede na moje navdušenje za cerkvene zadeve, učil malo cerkvene latinščine. Potem me je učil igranja harmonija, ki ga je kar dobro igral. Medtem ko me je učil in sem sam pritiskal na gumbe, mi je govoril o mnogih rečeh, sam pa sem mu tudi zaupal marsikaj. On je nekega dne ustavil mojo mater in ji dejal: »Elena, nisem stoodstotno prepričan, a me ne bi čudilo, če bi vas nekega dne vaš sin Toni vprašal za vstop v semenišče.« 

Moja mati seveda ni skrivala svojih pomislekov, ki so bili predvsem vezani na revne razmere, v katerih smo živeli, kaplan pa ji je dejal: »Če je Gospod tako sklenil, bo že poskrbel.« Kak dan kasneje, nekega večera, sem brez posebnega razloga dejal svoji materi: »Mama, želim si postati duhovnik.« Nisem ji dejal, da bi rad vstopil v semenišče tudi zato, ker nisem poznal dolge poti, ki jo je bilo treba prehoditi, temveč, da bi rad postal duhovnik, kakor sta to bila moj župnik in moj kaplan. Mama, katere brat Rinaldo, redovnik servit, je utonil v Benetkah, zato ni bila ravno navdušena nad zamislijo. 

Tudi oče si seveda ni predstavljal, da bi njegov sin postal duhovnik, ne samo zato, ker je precej preklinjal, temveč zato, ker ni hodil v cerkev, četudi je bil izredno pošten. Don Bosco je zapisal, da je "Največji dar, ki ga Bog lahko podari neki družini ta, da lahko ima sina duhovnika". To so mi pisali po zidovih tudi ob dnevu nove maše, moji starši pa tega niso tako jemali. Mama se je v solzah spraševala, kje bo našla dovolj denarja, da bi lahko študiral. Semenišče je namreč nekaj stalo, čeprav ne tako dosti. Treba je bilo plačati za obleko, za potovanja, za hrano, za knjige... Moj oče je dva dni preklinjal in se zaklinjal, da ne bo dal nikakršnega dovoljenja, da ne bo ničesar podpisal in da nikakor ne bo poslal svojega sina med tisto oslovsko drhal.

Edina zapoved

V sodobnem času, ki ga lahko brez težav označimo za 'tekmovalnega', mnogi iščejo tisto 'naj' – največje, najlepše, najhitrejše, najnaprednejše. Za vsem tem človek stremi in, če lahko pride do boljšega, navadno to tudi naredi, pravzaprav niti nima druge izbire, ker se čuti nekako v to prisiljen. Toda, kaj se zgodi še največji zadevi na tem svetu, če nima vsebine, smo lahko lepo videli pred desetimi leti, ko sta se najvišji newyorški zgradbi sesuli sami vase.

Tako je tudi pri človeku, ki mu ne zadostuje samo nek pravni okvir, ki ga ne morejo določati samo neka pravila. Potrebuje veliko več, potrebuje pravo vsebino, ki daje pravi smisel vsej zgradbi. S takšno vsebino nobena zlobna puščica ne bo mogla človeku škodovati, brez te vsebine pa lahko že nekaj drobnega, podobno tistima dvema letaloma, naredi pravo katastrofo. Za takšnim človekom res ostane neke vrste 'Ground zero'.

Kaj je torej tista največja vsebina? V središču človeka je ena sama dolžnost, da ljubi. Bog namreč ve, da njegova ljubljena stvar potrebuje za dobro življenje veliko ljubezni, njegov evangelij pa je pot za dosego izpolnitve in sreče v življenju. In človek mora ljubiti 'z vsem', popolnoma, kakor Jezus trikrat ponovi, toda ta ljubezen mora biti pravilno usmerjena: popolnoma moramo ljubiti Boga, brez nikakršnih zadržkov.

To moramo delati, ker to našega srca ne zapira, temveč ga odpira, ga veča. Če ljubimo, lahko preskočimo vsako, še tako visoko oviro, prej in temeljiteje dojemamo stvari in ljudi, gremo dlje in globlje. Kje pa naj začnemo? Da se Bogu prepustimo, da nas s svojo ljubeznijo prevzame – smo ljubljeni in se učimo ljubiti.

Jezus sicer ne pove nič novega, obe zapovedi sta v Svetem pismu že zapisani, pa vendar pravi, kako je njegova zapoved nova. Novost je v tem, da dvezapovedi pravzaprav postaneta ena, ker je druga podobna prvi – ljubiti bližnjega je podobno kot ljubiti Boga. Bližnji je torej podoben Bogu, je svet in po njem pridemo do Boga.

Pa da ne pozabimo še na tretjo zadevo, saj je kot še ena zapoved: »Kakor samega sebe.« Na to radi pozabljamo. Vsak človek je podoba Boga, zato ne bomo sposobni ljubiti nikogar, če samega sebe ne. Če želiš zase miru in odpuščanja, boš to podaril tudi drugemu. Če želiš zase pravičnosti in spoštovanja, boš ti prvi, ki boš to delil tudi drugim.

Zakaj pa bi tako 'zelo' ljubili, zakaj peljati srce do takih višin? Ker je to tisto gorivo, ki poganja naprej življenje. Če ne ljubiš, te ni – kot človek ne obstajaš. Samo prava ljubezen - tista, ki se daruje - je sposobna spreminjati tok zgodovine.

Navade

"Nek ptič je vsak dan našel počitek na posušenih vejah nekega samotnega drevesa sredi puste ravnine. Nekega dne pa je prav tam mimo prišla viharna nevihta, ki je s svojimi strelami drevo spremenila v kup pepela. Ptič je tako bil primoran k dolgemu zračnemu potovanju, dokler ni na koncu, ves izmučen, prišel do nekega gozda z drevesi, polnimi sadov."

To zgodbo je prebirala mama svojemu sinu, medtem ko sta na sedežu pred mano z vlakom potovala iz Rima v Firence. Poduk zgodbe ni kdove kako vznemirljiv, saj vsebuje tisti znani pregovor, kako 'za vsakim dežjem posije sonce'. 

Sam pa pomislim na nekaj drugega, ko tudi mene prevzame poslušanje materinskega glasu - tisti ptič se nikdar ne bi odpovedal svojim navadam, varnosti in preprostosti monotonega bivanja, če ne bi prišlo do tistega, na prvi pogled uničujočega, viharja. Nevihta lahko prekine našo lenobnost, nas prisili v tveganje, tako da pustimo za sabo rutino, odvisnost in navade. Pred nami se odpre novo, nepričakovano obzorje.    

Veliki humanist Erazem Rotterdamski v svojih Pogovorih (Colloquia) to idejo privede do skrajnosti: "Nič ni tako nesmiselnega, česar navada ne bi mogla spremeniti v nekaj sprejemljivega." 

Seveda je tu tudi pozitvni vidik, kako nas navade pripeljejo do tega, da lažje prenašamo zlo. Vseeno pa v sebi nosijo tudi tisti najnevarnejši element, ki se imenuje sprijaznjenost, torej odsotnost vsake želje po iskanju česa bolj plemenitega. Ne slutimo, da obstajajo še vzvišenejši cilji, ki bi jih bilo moč doseči. Pretrgati tiste nevidne vezi, ki priklepajo naše noge in roke, je težje kot si predstavljamo. Prav zato je francoski pisec Courteline nekoč pošalil, kako je "Lažje zamenjati vero kot pa kavo"!   

Gianfranco Ravasi

Prejemati in vračati

Učenci farizejev skupaj s herodovci sestavijo res premeteno in zapleteno vprašanje, s katerim želijo doseči, da bi se Jezus ujel v besedno zanko in se postavil bodisi proti rimski oblasti bodisi proti svojemu, torej izraelskemu, ljudstvu. Kot dober Jud jim na vprašanje odgovori z vprašanjem, saj se na neiskrena, hinavska vprašanja ne odgovarja neposredno, takšna vprašanja si namreč neposrednega odgovora ne zaslužijo. Tudi mi se tu lahko vprašamo, kakšna vprašanja zastavljamo ljudem, še bolj pa, kako, s kakšnim namenom, s kakšnim srcem jih zastavljamo. Če si prizadevamo za iskanje resnice, potem bodo tudi naša vprašanja iskrena, ker bodo zastavljena iz prav takšnega srca. Kaj je v ozadju tvojega vprašanja, kadar sprašuješ? Zakaj sploh začenjaš z nekom pogovor? Želiš s tem rasti in globlje prodreti v človekovo skrivnost, ali je v ozadju tega kaj drugega? Želiš morda zmagati v besednem dvoboju?

Vidite, evangelij nas vabi, da smo iskreni iskalci, ki zastavljajo dobra vprašanja. Če želiš, da ti sogovornik razkrije del sebe pa se moraš tudi ti sam odpreti in biti iskren ter neposreden. Če želimo res stopiti v odnos z nekom, se bomo potrudili tudi za vprašanja, ki mu jih bomo zastavljali, da bo oba pogovor obogatil.

Jezus naposled odgovori tako, da dvakrat menja obzorje vprašanja. Da bi opazili prvo menjavo, bi morali seveda pogledati izvirnik – vprašajo ga namreč v smislu plačevanja, kot bi rekli: »Ali moramo plačevati cesarju davek?« To plačevanje torej obrne v vračanje, kar bi torej zvenelo v zadnjem stavku: »Vrnite torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Govori o dajanju in imetju – uporabljate ta denar, torej nekaj rimskega, od imperija, ki vam omogoča ceste, pravo, varnost, trge. Nekaj ste torej prejeli, zdaj pa vračate – vsi plačujete davke za skupno dobro. Tudi na današnji čas lahko to lepo prenesemo na farizeje današnjega časa, ki iščejo, kako bi na tisoč načinov prišli dobro (seveda, zase) skozi in bi zaslužili tudi na račun drugih državljanov, samim pa ne bi bilo treba dati 'cesarju, kar je cesarjevega'. Vsakdo mora vrniti, tudi državi, ker imaš do nje dolg. Lahko kritiziraš delo oblasti, najprej pa se moraš vprašati, če si res sam naredil vse, kar si bil dolžan. Kristjan mora biti tu 'sol zemlje', tako da napravi vse državljanske dolžnosti, ker se zaveda, da njegovo dejanje še kako šteje, da njegov glas šteje, če govorimo o volitvah, ki se jim mnogi tako zlahka odpovedo.

Moramo vračati temu cesarju, ki mu ne zaupamo kaj preveč? Ki mi krade? Da, prav temu cesarju, a na Jezusov način – če cesar dela narobe, ga skušam popraviti, če krade, ga opozorim na glas vesti v njem in na pravičnost do drugih ljudi. Tako pa smo kristjani, kljub vsemu, kar se okrog nas dogaja, tiho. In naša jed ostaja plehka ravno zato, ker je mi nismo posolili. Ne pričakujmo samo od duhovnikov in cerkvenih vrhov, da bodo kaj rekli o vseh krivicah, ker navadno to doseže celo nasprotni učinek. Vsak od nas živi v določenem okolju in je lahko tam prinašalec luči evangeljske resnice, ki se zavzema za človeško osebo.

Prav to je tudi drugi Jezusov preobrat – duhovna dimenzija, ki je pravzaprav že njegov cilj od samega začetka besednega dvoboja. Vsak od nas je prejel še veliko več od Boga in je njemu treba vračati. Od njega prihaja dih, svobodna volja, delo, veselje, sreča, ljubezen, številni talenti, njegova so človeška srca, njegov je vrt sveta. Tudi pred njim smo hvaležni dolžniki, kakor tudi pred drugimi ljudmi.

Če bi mi imeli v rokah tisti denarij, bi tudi mi razumeli še kaj drugega. Na njem je namreč pisalo 'Divo Caesari' – pripada božanskemu Cesarju. Jezus jasno loči te besede, cesar ni Bog. Eno je cesar, drugo je Bog. Od Boga je človek, ki ga je naredil le malo manjšega od sebe. Od cesarja pa so stvari. Na to nas lepo opozori prerok Izaija – vsakokratna oblast je prav tako v Božjih rokah in se ne sme prevzeti. Bog nam govori tudi po trenutnih oblasteh, kakor je že nekdaj govoril svojemu ljudstvu. Razne tuje kralje je uporabil kot neke vrste šibo za svoj narod, da bi jih opozoril, kako niso na pravi poti. Zato smo povabljeni, da se, preden tarnamo nad oblastmi in jih kritiziramo, vprašamo, koliko smo si zaslužili boljše. Smo bili in smo res pravi kristjani? Smo znali biti v tem svetu in hkrati usmerjeni še naprej, k Bogu? Ta svet, torej tudi država v kateri živimo, je naše sredstvo posvečevanja in ni, kakor pravijo kake manjše verske skupnosti, kot npr. Jehove priče, nekaj peklenskega. Po tem svetu in s pomočjo le-tega pridemo tudi do Boga.