Bodo državo rešili z norčevanjem iz mladih?

Ob bok besedam italijanskega premierja in njegovih ministrov - aktualno tudi za nas

Se še spomnimo, kako smo za prejšnjo italijansko vladno garnituro govorili, da je stara? Dejali smo, kako se Italija le stežka izkopava iz krize tudi zato, ker gre za 'gerontokracijo'. Spomnim se, kako je naš urednik brez olepševanja dejal, sam pa sem se z njim strinjal, da: »Italijo vodijo starci.« Od novega premierja Montija se pričakuje, glede na njegove lastne besede, da bo klavrno stanje nekoliko izboljšal. Upam, da mu bo to seveda uspelo, zdi pa se, da se stanje 'gerontokracije', vlade starcev, vendarle ne bo izboljšalo, kar pa – dolgoročno gledano – ni v redu. Da očitno na Apeninskem polotoku svet ne stoji na mladih, je potrdil premier sam, ko je dejal: »Stalna zaposlitev je dolgočasna«, dopolnila pa ga je notranja ministrica, z besedami: »Naši mladi hočejo delovno mesto, ki je blizu mame«, slovesno pa je zadevo zaključila še ministrica za delo, ki je rekla: »Stalna zaposlitev je iluzija«. Ta gospoda sama stalno zaposlitev seveda ima že od nekdaj in zdi se, da njeni člani niso ne zdolgočaseni, kakor tudi ne sanjači, ki bi živeli v iluzijah. Kolikor nam je znano, je lepo poskrbljeno tudi za njihove otroke, ki so lepo stalno zaposleni.

Več o knjigi...

»Ta vlada žali mlade, kakor jih ni še nobena do zdaj«, vsaj tako odkrito ne – zatorej jim vrline odkritosti in neposrednosti ne moremo očitati. Toda, ali je prav, da se nekdo norčuje iz »dramatičnih in zaskrbljujočih težav, ki tarejo mlade ljudi? Iz nedokončanih ali nikdar začetih poti, iz življenja, ki se drži vsaj tistega žarka upanja, iz katerega se sedaj vodilni možje tako cinično norčujejo«? Že res, da je krivcev za žalostno stanje več, kakor tudi drži, da mladi sami nosijo del krivde – nihče ni brez greha. Toda tu govorimo prav o tem, o čemer sem pisal v svojem uvodniku v zadnjo številko naše priloge 'Bodi človek!', z naslovom 'Kriza kot priložnost za vzgojo': »Za vse to so seveda vedno krivi drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi odgovornost slabih odločitev nekaj rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat odrasli nehali sprenevedati in prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča mlajših rodov in bi nekaj storili pri sebi«?

Skupaj z Roberto Vinerba sem na strani mladih. Zanje in za odrasle je v knjigi 'Življenje ni parkirišče' (La vita non è un parcheggio, San Paolo, Milano 2010) na 350 straneh povedala, kako smo lahko »srečni samo, v kolikor smo sposobni spopasti se z neko dokončno življenjsko izbiro, pa tudi, kako nestalnost in negibnost življenja res omogoča ekonomski sistem, ki mladim ni naklonjen, v resnici pa vendarle gre tu v prvi vrsti za stanje duha, ki korenini v moralnem in kulturnem relativizmu, ki dobro in zlo postavlja na isto raven. Za ta relativizem ni važno, kaj bomo izbrali, saj je ena izbira enaka drugi, saj ni več nekega objektivnega moralnega kriterija, s pomočjo katerega bi lahko presojali in razvrščali izbire in odločitve. Naše mlade (tudi v Sloveniji in celotni Evropi, pa še kje, op. a.) paralizira ta večna sedanjost, sestavljena bolj iz nekih impulzov kot pa pravih čustev. To je bolj svet igrač kot svet ljudi. To negibno, paralizirajoče stanje je posledica ideje o popolni svobodi, ki sta jo vsilili liberalistična in t.i. 'radical-chic' ideologija«. Hočeš, nočeš, živijo mladi v takšnem svetu, ki pa ni samo njihova krivda, ampak so takšen svet in stanje tudi podedovali.

»Toda, ali bomo nanje še naprej kazali s prstom kot na nesposobneže in tako pozabili na tiste resnične nesposobneže, na našo generacijo (petdesetletnikov) in generacijo pred njo, ki sta svoje otroke vzgojili tako, da si le-ti domišljajo, kako je življenje v tem, da se ogibljemo naporu. Da druge nasilno nadvladamo, ker nam kratijo življenjski prostor. V tem, da se osvobodimo vsakršnega izročila in predpisa, ki bi omejeval svobodnjaški in hedonistični: »Vse, takoj in zdaj«! Nesposobneži so tisti, ki so šli v pokoj pri štiridesetih letih, prepričani, da mora 'Vélika mama', država, poskrbeti za vse. To so tudi tisti, ki so špekulirali s finančnimi in drugimi investicijami, ne meneč se za soljudi in moralne norme na finančnem in ekonomskem področju. Krivi so tudi tisti, ki so iz sindikatov naredili tovarno izkaznic, ki se ozira le nase in ohranja prastare in brezvezne pravice za vse tiste, ki zaposlitev že imajo, pozablja pa na tiste, ki jo iščejo. Krivi so tisti, ki so kakor vampirji  izmozgali državno gospodarstvo, s sprevrženim in 'sprevržujočim' finančništvom«.

Se je kdo od teh stricev vprašal, »kakšen svet odrasli zapuščamo svojim potomcem? To je izmučen, izčrpan, obnemogel svet. Zanj so krivi tudi vsi tisti, ki so s svojim radikalnim ateizmom in modnim agnosticizmom iz src otrok iztrgali upanje, idejo o dobrem življenju, obraz Boga kot Očeta, ki je vir in obzorje vsakega hrepenenja po dobrem. Takšni nam sedaj, s predrznostjo brez mere, govorijo, kako so mladi brez hrbtenice. Kdo pa jim jo je odvzel, če ne mi odrasli? Mi, ki smo požrli tudi njihovo ozimnico. Vsak dan srečujem pare, ki se ne morejo poročiti, ker nimajo niti najbolj osnovne zaposlitve, ali pa je njihova zaposlitev super-začasna, tako da jim nobena banka ne da kredita. Spremljam mlade družine, ki jim na obzorju grozi nočna mora revščine in jih teži, da si otroka »ne morejo privoščiti«. Govorim jim o Božji previdnosti, o dejstvu, da Gospod pomaga drznim. Govorim jim, naj zaupajo vanj, naj se vržejo, da je to, da je Bog zvest in radodaren res. Vendar pa ni vsakdo pogumen, kakor tudi ni vsakdo veren. Tako čas beži, sami pa ostajajo v svojih matičnih družinah in se postarajo, brez zadovoljstva nad tem, da so se po nekem polomu spet postavili na noge, saj za polom sploh niso imeli možnosti, glede na to, da so vedno obstali na pragu življenja. Naj mi ne govorijo o lenih mladih – vidim, kako se odzovejo z velikodušnostjo in domišljijo, kadar jim nekdo ponudi nek cilj, neko veselje. Odgovornost, ki jim je nismo dali, ko smo jih naučili domišljati si, kako imajo pravico do vsega, pokažejo, kadar srečajo koga, ki jim jo naloži. Takrat pokažejo največ svoje človeškosti. Da, odgovornost. Naj imajo nekateri sedaj vsaj toliko dobrega okusa, da prevzamejo svojo odgovornost, ne da bi se posmehovali tistim, ki bi radi preprosto začeli svojo avanturo moža in žene«.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas

Na kolena

V evangeliju 6. navadne nedelje Jezus očisti gobavca. Poglejmo najprej, kako je gobavca obravnavalo judovsko izročilo - nekaj o tem nam pove prvo berilo -, da bi potem lahko zadevo naobrnili na nas. Namen evangelija, ki nam govori o konkretnih situacijah, je namreč ta, da nas s pomočjo primera spodbudi k nekemu ravnanju, a pojdimo lepo po vrsti, pa se nam bo samo po sebi pokazalo.

Gobavec je bil za Jude neke vrste živo truplo - primerjali so ga celo z mrtvorojenim otrokom. Možnost tega, da bi se kdo od te bolezni ozdravil, se je zdela praktično nična, tako da so ozdravljenje od gobavosti primerjali z vstajenjem od mrtvih. To je zelo pomembno vedeti, ker je ključno za globlje razumevanje tistega, kar nam želi evangelist povedati. 

Nevarno je namreč, da bi na vse skupaj gledali preveč z naše perspektive, ko so naša usta polna nekih 'človekovih pravic', a zgolj in samo naša usta. Judje so torej v tem pogledu bili krivični, pa čeprav so le poskrbeli za to, da tudi sami ne bi bili okuženi, ker bi šli v gotovo smrt - družbeno in stvarno. Kar so naredili, je bilo tako v danih okoliščinah logično. Nihče od njih zadeve ni mogel pozdraviti. Ko je nekdo zbolel za gobavostjo, so dvignili roke nad njim in sprijaznjeno dejali, kakor še danes mnogokrat slišimo v primerih, ko zdravniki ne morejo več pomagati: "Edino Bog ga lahko še ozdravi."

Tu je torej poudarek - Jezus je Gospod. Izpoved vere prvih kristjanov, ki jo je napravil tudi naš gobavec. 

Beremo namreč, da je pred Jezusom padel na kolena. To je priznanje lastne majhnosti, nebogljenosti in Božje veličine. Zato tudi vsakdo, ki veruje, da je Jezus res Bog, pade pred njim na kolena ob zavesti, pred kom se nahaja.

Zatem je priznanje vsemogočnosti: "Če hočeš, me moreš očistiti." Bog je sposoben tudi tega, kar se pri ljudeh zdi nemogoče: "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37).

Ko gobavec to enkrat napravi, ni več nobenih zadržkov, da ne bi bil ozdravljen. Bog je namreč usmiljen in ljubi vsakega človeka, obenem pa tudi edini pravičen in tisti, ki popolnoma spoštuje človekovo svobodo. Nikdar se ne vsiljuje, ampak ga je treba iskati in narediti tisto, kar mu gre - Bogu gre naše češčenje in priznanje naše majhnosti pred njim. Potem mu lahko izrazimo tudi svojo prošnjo.

Nima torej smisla iskati, kdo so današnji gobavci, ker smo to prav vsi. Evangelij nam želi povedati, kako smo brez Boga nebogljeni, kako smo pravzaprav živi mrtveci. In gobavi nismo samo enkrat, ampak neprestano. Potrebujemo očiščenja, potrebujemo odrešenja. 

Zadeva je hkrati zelo preprosta in zelo zapletena, saj se le stežka odpovemo svojemu ponosu, zaradi katerega mislimo, kako bomo v življenju vse sami rešili. Res je, kar nam je rekel naš profesor, akademik Krašovec, da mora človek najprej priti 'na nulo', potem se šele spreobrne.

Tako se je zgodilo tudi Johnu Pridmoreu (na povezavi lahko na kratko preberete njegovo življenjsko zgodbo - v angleščini - priporočam pa tudi knjigo, ki se jo dobi tudi v italijanščini). Bil je londonski kriminalec, ki je sicer kot otrok prejel zakramente uvajanja, a ni v mladosti praktično nikdar resnično bil katoličan. Marsikdo tudi danes hodi do birme v cerkev, potem pa - amen. Delal je kot varnostnik po lokalih ('vunbacivač'), trgoval z mamili, kradel, spal z mnogo ženskami... Nekega dne, ko je bil popolnoma na tleh, se je zgodil v njem preobrat. Ko je rekel, da je vedno samo jemal, da pa bi sedaj rad ljudem dajal, je v sebi začutil neverjetno toplino in to, da ga kljub vsemu Bog ljubi. Njegova pot do kristjana - Jezusovega prijatelja, ki ga to ni sram priznati - pa se ni zgodila potem kar takoj, ampak je bila še dolga in naporna.

S pomočjo zakramentov - spovedi in evharistije (maše in češčenja) se je izoblikoval v trdnega kristjana, ki je potem začel še drugim oznanjati, da je Jezus Gospod - tisti, ki ozdravlja in edini prinaša pravo srečo in notranje zadovoljstvo.

Ja, zakramenti... Tisti, ki se nam pogosto zdijo tako dolgočasni in odvečni, po katerih pa pridemo do očiščenja in resnično zaživimo. Če primerjamo spoved ali mašo s potekom evangeljskega odlomka o gobavcu pa vidimo, da je postopek isti - najprej pademo na kolena in svoje uboštvo izročimo Bogu, potem pa nas le-ta ozdravi. Vse pa se - že spet se ponavljam, da je morda že lajnasto - potem nadaljuje naprej v našem vsakdanu. Tam lahko pričujemo, da je Jezus Gospod le, če se nas je dotaknil.

Dr. House – Zdravnikova vest

Razmišljanje o TV seriji

Gregory House je nenavaden in ekscentričen zdravnik, ki po nekaterih lastnostih spominja na legendarnega detektiva Sherlock-a Holmes-a. Da bi lahko izkoristili njegovo genialnost, so v bolnišnici Princeton-Plainsboro Teaching Hospital v New Jersey-u morali ustanoviti oddelek za diagnostiko, ki ga nobena druga zdravstvena ustanova nima. Ta oddelek deluje kot nekakšna specialna enota, ki razreši primere, ki jih nihče drug ne more. Za razliko od ostalih oddelkov Houseov oddelek sprejme le en primer na enkrat. Kateri primer bodo obravnavali, pa je odvisno le od tega, kateri predstavlja večji izziv. Dr. House namreč, tako kakor detektiv Holmes, obožuje le najbolj zapletene uganke. Zaradi tega pa pogosto svojih pacientov ne obravnava kot ljudi, marveč kot sestavljanke, ki jih je potrebno sestaviti. Svoje paciente in njihove sorodnike sprejema s sarkazmom, saj se najraje sploh ne srečuje osebno z njimi.

Dr. Housea odlikujeta učinkovitost in neomajnost, ko pa govorimo o morali, je skorajda simbol nemoralnosti. Odvisen je od zdravil za lajšanje bolečin, pogosto noč preživi s prostitutkami, da bi prišel do rezultatov, pa prekrši marsikatero pravilo in velikokrat računa le na svoj občutek. Zaradi svojih metod je stalno v sporu s sodelavci, njegova nemarnost do pravil pa v škripce spravlja tudi direktorico bolnišnice dr. Liso Cuddy. Vse spoštovanje, ki si ga na področju zdravstva pridobi s svojimi rezultati, namreč pogostoma kmalu izgubi na račun svoje osebnosti. Edini prijatelj, ki ga ima, je dr. James Wilson, vodja onkološkega oddelka, tudi to prijateljstvo pa je daleč od običajnega.

Serija postavi kar nekaj moralnih vprašanj. Med drugim tudi: Ali je prav, da zdravnik prečka vse meje, da ozdravi svoje paciente? Ali Hipokratova prisega velja le toliko, kolikor dopuščajo pravila in protokol? Imamo raje zdravnika, ki je z nami vedno prijazen, ali hočemo takega, ki nas bo ozdravil? Večina ljudi bi se verjetno odločila za drugo, a bi verjetno ob prvem srečanju imeli pomisleke, saj bi se kaj hitro naveličali sarkazma in cinizma. Če isto situacijo postavimo v restavracijo: osebje je lahko še tako prijazno, a če hrana ni užitna, lokal ne bo dolgo posloval. Sicer pa tudi ne moremo, da se ne bi vprašali, ali bi v resničnosti takšen zdravnik sploh bil sprejet na delovno mesto, potem ko bi se na razgovoru norčeval iz izpraševalca?

V eni izmed epizod se poraja vprašanje, ali je prav umoriti morilca. V bolnišnici se namreč zdravi afriški diktator, ki ima na vesti na tisoče nedolžnih ljudi. Dr. Chase, eden izmed zdravnikov na Houseovem oddelku, se namreč odloči sam soditi o njegovem življenju. Takšno vprašanje je v ZDA, kjer se še vedno izvaja smrtna kazen, še kako relevantno. Ali ni tisti, ki vzame življenje morilcu, prav tako morilec? Ali ni to zgolj maščevanje?

Ali je moralnost res tako črno bela? Ali je vse, kar je v mejah družbenih norm, vedno dobro? Kakšna je cena človeškega življenja? … Še in še je vprašanj, ki jih ta serija odpira, zato ogled vsem toplo priporočam.

Kljub njegovi trdi in grobi »frajerski« zunanjosti, lahko ves čas vidimo njegovo šibkost. Bodisi zaradi svoje odvisnosti ali dejstva, da, navkljub svoji odtujenosti, vedno potrebuje ljudi okoli sebe. Simbol tega je tudi šibkost njegovega telesa, saj so mu zaradi bolezni morali odstraniti polovico stegenske mišice. Ne glede na to, da se vedno zanaša le na svoje racionalno razmišljanje, se je še vedno sposoben zaljubiti in izgubiti nadzor nad sabo, saj je končno še vedno le človek.

Jure Vončina

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)

Da ne bi izgubili okusa

Z Jezusom smo bili prejšnjo nedeljo v shodnici, v judovski molilnici, od koder se sedaj premaknemo v hišo, v Petrovo hišo. To je tudi naš običajni nedeljski premik, nekateri pa se med domom in svetiščem gibljemo vsak dan. Če ostanemo zgolj pri tem dejstvu, ne povemo nič novega. To je naša normalna rutina. Če pa pogledamo, kako smo zadnjič dejali, da se naše 'krščanstvo' omeji le na to obiskovanje svetišča in se s 'Pojdite v miru' konča, potem nas mora tista beseda, 'rutina', zaskrbeti. Naše krščanstvo je namreč v nevarnosti, da postane prazna vreča, za katero pa star pregovor pravi, da ne stoji pokonci. In tu se pojavi vprašanje: Je naša krščanska praksa res vera v pravem smislu besede?

Vera je oz. naj bi bila za nas kristjane zaupljivi odnos z Jezusom Kristusom. Toda, kako naj to drži, če osrednjo osebo naše vere pustimo tam v cerkvenih klopeh? Ko Jezus namreč vstopi v Simonovo (Petrovo) hišo pokaže, kako želi vstopiti tudi v naše vsakdanje življenje.

Kje pa so naši vsakdanji boji? So v cerkvi? V cerkvi Kristus deluje, na poseben način deluje tam, vendar želi svoje delovanje, svojo bitko razširiti tudi izven cerkvenih zidov. Iz 'svetega' želi priti tudi v naše 'svetno'. Želi biti v vsem, kar zaznamuje naše življenje, dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. Govori nam, da lahko iz teh svojih nenehnih življenjskih bitk, če gremo vanje z njim, izidemo kot zmagovalci. Ne pomeni, torej, da bomo vsako bolezen ali karkoli drugega vselej premagali tako, da bo popustila. Ne gre za to – naše življenje bo z Jezusom postalo okusnejše, vredno živeti ga. Kakor je jed okusna, kadar je ustrezno začinjena. Kadar potem sami postanemo 'okusni', tudi naš svet, torej okolje, v katerem živimo, napravimo okusnejše.

Za pravi recept izvemo v drugem delu odlomka, ko gre Jezus na samo molit. Današnji zahodni kristjan bi rekel: »Lahko njemu, ko ni imel kaj drugega početi!« Pa ni res tako – če smo pozorno poslušali, je imel dela do vrh glave, saj je cele dneve učil in ozdravljal. Čas za molitev si je vzel, si ga dobesedno iztrgal, saj je šel molit, ko so vsi drugi še sladko spali. Žrtvoval je torej nekaj dragocenega časa. Kar je za nas dragoceno, včasih zahteva tudi žrtev. Je odnos z Bogom za nas dragocen? Si ga želimo? Bog je za odnos z nami žrtvoval največ, kar je mogel, svojega sina. Smo se mi pripravljeni malo potruditi za odnos z njim? Tu naj povem svojo izkušnjo, kako se je tista molitev, ki je bila na takšen ali drugačen način 'iztrgana', izbojevana, vselej izkazala za še posebej dragoceno.

Pokojni čikaški kardinal Bernardin v knjigi 'Dar miru' pripoveduje, kako so ga nekoč njegovi duhovniki vprašali, kako on sam moli. To vprašanje mu je dalo zelo misliti, ker je bilo njegovo molitveno življenje precej revno. Zato je sklenil, da bo prvo uro svojega dne posvetil Bogu. Navadno je tu zmolil kak del brevirja, del rožnega venca, nekaj časa pa molil v tišini, morda ob svetopisemskem odlomku. Ko je kasneje zaradi svoje hude bolezni – imel je raka, zaradi katerega je tudi umrl – le težko molil, je svoje duhovnike in vernike spodbujal, naj to počnejo, dokler so zdravi, dokler morejo. Še vedno ni časa? Bodite iznajdljivi – prijatelj vsako jutro moli s svojimi otroki v avtu, na poti v šolo in službo, ki traja kake pol ure. Na podoben način se lahko znajdemo tudi za osebno molitev.

Za vročico so judje dejali, da je ogenj, ki razžira človeka. Simonova tašča zaradi bolezni ni mogla početi tistega, za kar je bila poklicana – biti gospodinja. Na podoben način tudi mi kristjani brez molitve ne moremo biti pravi kristjani. Izgubimo okus. Ne pozabimo, da nam je Jezus dejal: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Če ne želimo izgubiti svojega okusa, ne pozabimo na molitev.  

Družina kot temeljni kamen naše družbe

Pogovor – Alenka Hvalica

Najprej, če se nam lahko na kratko predstavite, da bomo vedeli, kdo ste, in kaj počnete. Če namreč govorim z vidika bralca NG, vas predvsem poznamo po člankih v tem našem tedniku, ki so bolj družinsko in socialno naravnani, najbrž ne slučajno…

Sem žena, mama 4 otrok, po poklicu socialna pedagoginja, večino svojega poklicnega dela sem se srečevala z ženskami in otroki, žrtvami nasilja v materinskem domu, zdaj pa sem bolj v pedagoških vodah, saj vodim program 'popoldan na Cesti' pri Škofijski karitas Koper, to je preventivni program za otroke in mladostnike. Hkrati tudi nudim dodatno strokovno pomoč otrokom, ki imajo odločbo za določene posebne potrebe. Sicer sem tudi katehistinja, zborovdkinja cerkvenega zbora in pevka, saj sem po duši glasbenica, pevka.

Kaj vam osebno pomeni družina, kako jo vi razumete, še bolj pa, seveda, izkušate…

Družino zelo visoko cenim, življenje v njej pa je zame način življenja, ki me izpolnjuje. Že moje otroštvo in odraščanje v družini je bilo lepo, veliko sem se v njej za življenje naučila. Tudi sama sem si tako že praktično od vedno želela imeti svojo družino in otroke, ki bi jim lahko posredovala tudi to svojo čudovito izkušnjo. Ta želja se mi je tudi uresničila… Družina je prostor, kjer se naučiš življenja, kjer lahko predajaš vrednote, ki jih nikjer drugje ne moreš.

Pa se je treba prav poročiti, da bi bili v Družini? Danes se je tako težko odločiti za poroko, zlasti za cerkveno…

To zame sploh nikdar ni bilo vprašanje. Družina se namreč začne oblikovati že s parom, z moškim in žensko, ki se odločita, da bosta živela skupaj. Ker pa smo kot človeška bitja tako nepopolni, je poroka, govorim iz lastnih izkušenj, zakrament, ki je hkrati blagoslov, podpora… in neka obveza, okvir, znotraj katerega stvari presojaš – če tega okvirja ni, na zadeve gotovo gledamo drugače. Sicer ne gledam na to kot na neko obvezo, da si zacementiran, ti pa nudi nek temelj, osnovo. Sama si nisem drugače predstavljala življenja v dvoje. Najbrž se to v današnjem svetu zdi nekoliko passé, češ: »Saj ne moreš zagotovo vedeti, če bo res za celo življenje…« Seveda ne moreš vedeti, ampak za določene stvari se odločih, potem pa znotraj tistega sprejemaš vse - dobro, pa tudi križe in težave.

Spomnim se, kako sem nekoč na nekem obisku nekoliko podrezal z vprašanjem, če hči s fantom, s katerim sta bila že nekaj časa skupaj, morda kaj razmišlja o poroki, pa so mi dejali, da to sedaj ne pride v poštev, saj je treba najprej zagotoviti vse drugo: končati študij, najti delo… Najprej torej vse materialno, šele nato vse ostalo. Se ne zdi, da se mi danes nekoliko preveč zanašamo le sami nase, na svoje lastne moči in sredstva?

Mi bi vse radi naredili po natančno določenih okvirih, v smislu: »Najprej štal'ca, potem krav'ca«. Če se bomo danes, v teh časih in okoliščinah, v katerih mladi živijo, zanašali le na to, potem so družine najbrž obsojene na propad. Mladi danes namreč zelo težko dobijo zaposlitev, da niti ne govorimo o stalni službi. Neka materialna osnova že mora biti, vendar to nikdar ne more biti glavna kategorija za presojanje takšnih odločitev. Ko sva se midva odločala za poroko je bila prioriteta v tem, da najino zvezo postaviva na temelj zakramenta svetega zakona. Gotovo je bilo pomembno dejstvo, da so najini starši to odločitev podpirali od samega začetka, prvo najino bivališče pa sta bili dve sobici pri starših v hiši. To je bila najina osnova – en prostor zase, za ostalo pa sva dejala, da bova sproti ustvarjala naprej, želela pa sva biti skupaj se poročiti. Vse ostalo je izhajalo iz tega. Imela pa sva veliko zaupanje in vero, da bo nekako že šlo, da se bova že znašla, kar koli že bo. Ta poudarek na predvsem materialnih osnovah je danes račun brez krčmarja. Res je tudi (kakor je rad vedno poudaril dr. Ramovš), da se je dobro zgodaj poročiti, ker postaja z leti odločitev za poroko vse težja – ko si mlajši, se ne toliko obremenjuješ s takimi stvarmi, ki se ti zdijo kasneje tako pomembne, da na osnovi teh presojaš tudi vse ostalo.

Kakor pravi poljski sociolog Zygmunt Bauman, danes nič več ni stalno, vse je nekako tekoče. Ni lahko zakon, družina tisto, na kar se lahko naslonimo, opremo, da v takšnem svetu preživimo?

S tem se strinjam. Osnova so družinski odnosi, spoštovanje, ki ga zakonca gojita drug do drugega, to, da imaš otroke rad… Otroci so ti namreč podarjeni, ker ni nujno, da jih boš kdaj imel, kljub temu, da si jih želiš, da niso tvoji. Vzgajaš z željo, da bi znali tisto, kar so prejeli in se naučili, znali živeti naprej. Sama verjamem, da vsak otrok, ki se rodi, prinese nekaj dobrega temu svetu. Če tega ne bi verjela in bi samo razmišljala, v kakšen svet rojevam otroke, bi se zanje ne odločila. Vsako življenje prinese nekaj novega. Je pa odgovornost nas staršev, starih staršev, kako znamo ta dar sprejeti. Vzgajati moramo otroke, da bodo znali narediti nekaj dobrega za drugega. V vsej tej tekoči in kakršnikoli družbi se mi zdi, da te vezi morajo ostati trdne in jih moramo na vsak način podpreti.

Vi ste mati kar štirih otrok – danes bi se to mnogim zdelo bistveno preveč. Kaj vi pravite na to…

Mi smo sicer specifični, ker smo dobili več otrok zelo hitro v dveh 'paketih'. Sicer sva si z možem tako ali tako želela veliko družino, zato sva toliko bolj vesela za to milost, da sva praktično takoj dobila štiri otroke. Sama zelo spoštujem tiste, ki imajo več otrok enega za drugim. Zame je to nekaj nepojmljivega, da se razmišlja o tem, kako je otrok preveč. Imejmo toliko otrok, kolikor si jih želimo in pustimo zadeve odprte. Če bi dejala, da jih imejmo toliko, kolikor smo jih sposobni preživeti, bi bili spet na spolzkih tleh, ker se potem hitro začnejo kalkulacije, koliko porabimo za otroka – tega je danes preveč. Greš na kak forum, kjer starši rečejo nekako takole: »Imamo dva otroka, odločamo se za tretjega. Koliko bi nas to stalo?« Ta miselnost je meni tuja. Tudi sama sem za odgovornost in načrtovanje, a to ni vse. Če smo odprti za življenje, znamo vselej najti tudi način in poti, da otroke, ki so nam podarjeni, tudi preživimo. Ocenjevati, koliko otrok stane, je grozno, ker je otrok tako neprecenljiv dar… Družino moramo podpirati v vsem, ji pomagati, ne pa se spraševati, koliko otrok je dovolj in, koliko preveč.

Danes je namreč prisotna ta miselnost, da reveže (tudi t.i. države tretjega sveta), mlade, otroke… jemljemo kot tiste, ki nam nekaj odžirajo, kot možne prihodnje tekmece…

To ni pravi način, ker začnemo na nek subtilen način uničevati drug drugega. Prostora je dovolj za vse, moramo pa otroke že zelo zgodaj vzgajati v tem, da doprinesejo za dobro drugega, kar solidarnost tudi pomeni. Otroci niso princi in princese, ki bi morali dobiti vse, kar želijo. Ko enkrat imamo otroke ne pomeni, da jim moramo pa zdaj vse ponuditi, jim vse dati. Otroci začnejo že zelo zgodaj zaznavati drug drugega, če jih k temu vzgajamo – morda je to v številčnih družinah lažje. To pa ne pomeni, da v manjših družinah to ni mogoče, le starši se morajo bolj potruditi. Ni res, da so npr. edinci 'a priori' razvajeni, saj sem sama spoznala kar nekaj takih, ki niso mislili, da se ves svet vrti okoli njih, ampak so jim starši na drugačne načine pomagali, da so prišli do tega, kaj pomeni sobivanje, da drugim nekaj damo, kaj drugega od njih dobimo…

Sam pri verouku namreč otrokom rečem, da je solidarnost ravno v tem, da drugemu, ki nečesa nima, damo nekaj od svojega, kar mi imamo in lahko delimo…

Ja, ti pa od nekoga dobiš nekaj, kar tebi samemu manjka, saj se med seboj ljudje dopolnjujemo. To sem sama spoznala pri mamah, ki so se name obračale po pomoč. Nehote sem bila postavljena v vlogo nekega strokovnjaka, ki mora druge nekaj učiti, jim pokazati pravo pot, vendar sem nazadnje spoznala, da sem bila jaz tista, ki sem se veliko več naučila od njih. Njihove težave sem namreč naobračala nase in se spraševala, kako bi se sama odzvala na njihovem mestu. In je res to solidarnost, da ti daš nekomu, ki potrebuje nekaj od svojega, vendar tudi sam veliko dobiš, zlasti ko boš sam v stiski – od nekoga, ki takrat nekaj ima.

Kot nekdo, ki se službeno ukvarja s temi zadevami nas zanima, kaj nam lahko, na kratko, poveste o novem družinskem zakoniku?

Družinski zakonik se je pripravljal kar nekaj let. Spomnim se, kako so že v prvih letih mojega dela v materinskem domu prihajale pobude, da bi se urejale zadeve… da bi npr. otrok dobil svojega zagovornika, kadar so njegovi interesi in interesi staršev v nasprotju. Šlo je tudi za prenos pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča, saj so bili ti centri tisti, ki naj bi hkrati svetovali in odločali v določenih zadevah, ob ločitvah, kdo bo prevzel skrbništvo nad otroki ipd. Kot strokovnjaki smo bili takrat kot strokovnjaki vprašani, mi pa smo podajali svoja mnenja. Če se ne motim, je Zakon o preprečevanju nasilja je potem postal poseben zakon, da se je prej sprejel. Sama sem tako družinski zakonik spoznavala v tej strokovni luči in smo ga težko čakali, ker bi ta zakonik nudil osnovo za izpeljavo protokolov, torej načinov ravnanja v določenih primerih. Zato smo bili mi za to, da se zadeve čim prej razčistijo in začnejo veljati. Vendar sedaj o teh stvareh niti še nismo razpravljali, ker smo pristali pri tem slavnem 3. členu. Tam je zakonska zveza opredeljena kot zveza dveh (odraslih, op.a.) oseb. Tu se začne zapletati. Zame je to preveliko posploševanje. Kar meni ni všeč je to, da se je toliko časa vztrajalo pri tem členu, ki je tako razklal vse, da sama nisem prepričana v to, da je zakonodajalec res želel, da bi ta zakonik sploh bil sprejet. Zame je zakonska zveza zveza moža in žene. Istospolne in druge zveze so že nekako urejene v drugih zakonih. Če naj bi družinski zakonik bil temeljni akt družinske politike, si takšnega razvrednotenja zakonske zveze med moškim in žensko ne moremo privoščiti. Ker je ta člen vnesel takšno razklanost, sploh nismo prišli do razprave o tistih temeljnih strokovnih zadevah, zaradi katerih sem mislila, da se ta zakonik dejansko sprejema.

Prišlo je torej do nekega ideološkega boja, namesto da bi se uredile strokovne zadeve?

Natančno tako. Sama sem mislila, da bodo, ko so se zadeve začele zaostrovati, predlagatelji sprejeli amandma ali umaknili tisti člen. Očitno sem bila naivna. Če je namreč nekomu v resnici do tega, da te zadeve zares uredi, potem je treba iskati skupne zadeve, ne razklanosti. Ne vem, kaj se bo izcimilo iz tega.

Izkazala se je torej ta slavna slovenska 'bipolarizacija', ko vsaka od strani vztraja na svojem bregu, med sabo pa se obmetavata z blatom… Res je, ker prihajajo ven takšne razprave, ki tega imena niso vredne – katera družina je sedaj prava… Mogoče je to dobro v tem oziru, da se bomo končno začeli pogovarjati, kaj je potrebno za to, da družina funkcionira. Ta referendumska kampanja, ki se začenja, lahko namreč postane nekaj zelo nizkotnega. Sama sem iskreno upala, da do referenduma sploh ne bo prišlo. Referendumske kampanje so namreč vedno 'za' in 'proti', kar neizbežno privede do tega, kar ste prej dejali, da se bomo med seboj obmetavali. Smo na poti takšnega obmetavanja, da se kar bojim, kaj bo. Sama sem delala s toliko različnimi družinami… Meni je tuje mišljenje in tega ne sprejemam, da je otrok pravica, ker se tu sedaj začne. Ali je pravica istospolnega para, da dobi otroka, če si to želi… in je to mogoče. Dandanes je seveda marsikaj mogoče, vendar ali lahko res to postavimo za neko normo? Ali bomo zaradi tega potem te otroke zaničevali? Dobivamo primere, ko nam povedo: »Saj so šli po otroka v tujino, saj ga imajo, saj živi v istospolni skupnosti.« Dejstvo je, da takšni primeri obstajajo, sama ne trdim nasprotno, in tudi bodo obstajali. Poznamo primere, kako so se biološki starši ločili, otroci pa so tam, v istospolni skupnosti… Ne govorimo o tem, govorimo o tem, da otrok ni pravica, je dar in odgovornost. In hudo je, ko se razpravlja, kaj je za otroka bolje, ko nekdo reče: »Raje damo otroka istospolnemu paru, kakor da ostane pri očetu pijancu in materi, ki to zanika.« To so tiste razprave, ki ne prinesejo nič dobrega. Kaj narediti, da okrepimo družino. Delo z družino se začne že z otroki in zaročenci, tam začnemo za nekaj vzgajati. Kaj je tisto, kar napravi družino trdno, kaj je tisto, kar bo preprečilo, da nekdo postane samohranilka ali tudi samohranilec. Osnova družine sta mož in žena, ko se tam zalomi, kako pomagati, da družina ne bi razpadla? Tudi tu javno mnenje ni čisto nič naklonjeno. Pravijo, naj se raje ločijo, da bo mir…

Kakšen mir?

Dobro, morda je to rešitev, če ni otrok. Ko imamo enkrat otroke, se zadeve zelo zakomplicirajo. Naivno je pričakovati, da bo šlo v zakonu vse kot po maslu. Ne zagovarjam tega, da nekdo ostane v zakonu 'zaradi otrok' oz. samo zaradi tega. To ni to. Kaj boš ti naredil v svojem odnosu, da boš s svojim može ali svojo ženo imel zopet zdrav odnos? To področje v družbi preveč zanemarjamo. To so teme, o katerih bi se moralo v javnosti razpravljati. Znotraj Cerkve so tovrstni programi in se govori o teh temah. Niso to nekakšni megalomanski projekti, ampak so vendarle stvari, ki počasi spreminjajo našo miselnost. Tako da tu nisem tako zelo pesimistična.

Nenazadnje, česa naj bi se mi kristjani sploh bali, če se bomo trudili živeti svoje krščanstvo?

Gotovo… Ena stvar, ki mi vliva upanje pri vsem tem je ta, da si bomo morda končno izprašali vest, kako mi živimo svoj krščanski poklic. Kje mi iščemo oporo in smisel svojega bivanja? Svoje življenje moramo presojati v luči evangelija, v vsakem stanu, tudi v svojem zakonu. Cerkveni zakon je neka drugačna osnova za presojanje življenja – tu se v odnos 'vključi še tretji', Bog. Nihče nam ne bo prikimaval – manjšina smo bili v preteklosti in manjšina smo tudi sedaj, če si to želimo priznati. Ni važno, kaj bodo drugi, nekristjani, dejali o tem, kako ti živiš. Odgovarjaš pred Bogom. In naše krščanstvo se ne konča s: »Pojdite v miru.« Maša se nadaljuje v našem življenju, v naših družinah in skupnostih.

Objavljeno v prilogi 'Bodi človek!' (Novi glas)