Izročimo svoje breme Kristusu

V evangeliju 13. nedelje med letom se v Markovi pripovedi prepletata dve zgodbi – o Jaírovi hčeri, ki je na smrt bolna in umira, načelnik shodnice pa Jezusa prosi, naj jo ozdravi, in o krvotočni ženi, ki je ozdravljena z dotikom Jezusovega oblačila. Poglejmo si to drugo zgodbo.

Žena je v sebi ranjena. Tudi vsak od nas nosi v sebi določene rane, ki so skrite v nas in jih nočemo kazati drugim, ker se jih sramujemo. Podobno kot žena, jih tudi mi skrivamo, tudi iz strahu, da ne bomo razumljeni, da se nam bodo posmehovali, nas ne bodo jemali resno ali celo, da bomo spet zlorabljeni. Takšna žena pride k Jezusu in tudi mi lahko pridemo k njemu. Kako?

Prvi korak je v spoznanju teh svojih ran. Ne smemo jih ignorirati in iti mimo njih, temveč jih je treba ozdraviti, sicer ne moremo vzleteti – lahko nogometaš igra s poškodovano nogo? Najprej jo mora pozdraviti.

Drugi korak je v tistem, da mnogi zdravniki žene niso mogli ozdraviti. To so napačne rešitve v našem življenju. Mi notranje krvavimo, zadeve pa skušamo pozdraviti na razno razne načine, vendar je navadno to zgolj zunanje zdravljenje. Vržemo se v kariero, v položaj, porabimo velike vsote denarja, da bi si postavili neke trdne materialne temelje. In vendar nismo srečni, izpolnjeni, zadovoljni. Zakaj? Ker tiste notranje rane lahko ozdravi le eden – Jezus Kristus. Problem je, da ga ne iščemo, ker mislimo, da se vedno da najti še ena rešitev. Vsak od nas ima v rokavu vedno še enega asa. Prava sprememba pride le od Boga, pa naj bodo zdravniki sveta še tako dobri, ne morejo ozdraviti določenih ran.

Tretja zadeva: žena je slišala govoriti o Jezusu. Mi se ne zbudimo nekega jutra in ugotovimo tega nenadnega interesa zanj, temveč nekje zanj slišimo, nekdo nam o njem govori. Tu je naloga za vse nas kristjane, da se ne zapiramo v svoje varne hiške, med štiri cerkvene stene, ampak pričujemo in govorimo o Jezusu in zanj. Saj veste, da se mesto na gori ne more skriti. Če nas evangelij res nagovarja, če evharistija v nas res deluje in nas spreminja, moramo to vendarle širiti naokrog, povedati še drugim. Pri krstu smo bili maziljeni z dišečim oljem svete krizme, da bi širili prijeten Kristusov vonj.

Seveda slišati o Kristusu ni dovolj, temveč se mora vsakdo potruditi, da do njega pride. Krvotočna žena je tako podobna ljudem današnjega časa, ki smo veliki individualisti. Svoje rane skriva pred svetom, še pred najbližjimi ljudmi, do rešitve pa se skuša pretolči sama. Veliko lažje je priti do ozdravitve notranjih ran tako, da nam pomaga skupnost - družina, prijatelji... Pa saj ni treba, da povemo o vseh podrobnostih, lahko pa prosimo določeno število ljudi, da molijo za nas, za ozdravitev naših notranjih ran. Danes, v svetu hitrih telekomunikacij se to da doseči zelo na hitro - pošljemo kak sms, nalepimo na FB zid... Tako pa današnji kristjani hodimo tudi v cerkev, kot pravijo lepo Srbi: »Vsak zase, k'o prase.« In se vase zaprti od znotraj počasi razjedamo.

Ob srečanju z Jezusom, Božjim zdravnikom, če rečemo še nazadnje, se v nas nekaj sproži in čutimo potrebo po tem, da se Bogu zahvaljujemo in ga slavimo. Slavimo tudi tako, da obiskujemo cerkev in prejemamo zakramente – to je naša duhovna hrana. Slavimo in se zahvaljujemo pa tudi z našim življenjem, ki se trudi biti čim bolj evangeljsko. Tri ravni, torej: bogoslužje ali liturgija, potem oznanjevanje in nazadnje dobrodelnost ali diakonija. To bi moralo krasiti vsako pravo in pristno krščansko skupnost.

Vidim zato, da je teh krvotočnih žena danes izredno malo. Kristjani namreč o Jezusu veliko slišimo, a nič ali skoraj nič ne naredimo, da bi ga tudi zares srečali. Tako je tudi maša le neka lepa in pobožna navada, ne spreminja pa zares našega življenja. Naj velja za nas druga kitica pesmi »Pod podobo kruha skrit«, ki jo je uglasbil Vinko Vodopivec: »Tu potoži zdaj gorje Božjemu zdravniku, vdano priporoči se, Božjemu sodniku.« Izkoristimo priložnost in položimo svoje življenje na oltar, da Jezus ozdravi naše rane, da bomo lahko prinesli novo življenjsko moč najprej v naše družine, potem pa se to le širi naprej. Več zdravih družin pomeni več zdravih župnij, iz tega nastane več zdravih škofij... Saj veste, kako se je razlegalo po Petrovem trgu jeseni leta1978: "Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči."

Človeški in Božji temelji

Najbrž se je kdaj zgodilo tudi vam, da ste rekli kaj takšnega, za kar ste si dejali: “Pa saj tega nisem mogel reči sam od sebe”...

Tako je; kar velikokrat se to zgodi, ko rečemo nekaj pametnega, globokega, plemenitega. Ko pride prava beseda o pravem času. Pa ne kakršnakoli beseda, temveč je to naše govorno sporočilo tudi vsebinsko bogato. Imamo torej občutek, da nam je bila ta beseda zares od nekod dana, da je prišla kot “mana iz nebes”, kakor lepo pravi italijanski rek. Takrat se človek spomni evangeljskih besed: “Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili” (Mt 10,19). 

Če se potrudimo in se obrnemo na Boga, pridejo tudi prave besede, zlasti to velja za nas pridigarje, ki se velikokrat potem čudimo, kako naše besede niso imele nikakršnega učinka.  Jezus o tem pravi: “Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas” (Mt 10,20). Tako je, Sveti Duh, ki ga pošilja Jezus Kristus, je tisti, ki govori v nas. Če ga prosimo, toliko bolj. Večkrat pa smo presenečeni, kako govori Božji Duh prav po vseh ljudeh, ne da bi ga sploh prosili, po vernih in nevernih, saj je sv. Tomaž Akvinski, Doctor Angelicus – Angelski učenjak – dejal, kako je, karkoli pametnega reče kdorkoli na tem svetu, od Svetega Duha. Zakaj? Spomnim se besed našega duhovnega voditelja dr. Primoža Krečiča (sicer tudi sodelavca naše priloge) iz semenišča: “Milost gre čez”. Čeprav se vedno nasmehnem ob teh besedah, pa vendarle drži, kako nas Bog prehiteva v svoji ljubezni in nam daje dobrotno svoje darove, četudi ga zanje še niti prosili nismo. 

Pa ne samo, kar govorimo, tudi tisto, kar delamo, je dobro in plemenito, če je od Boga. Kitica pesmi slednice 'Pridi, pridi, Sveti Duh', ki jo pojemo ali prebiramo na praznik Binkošti, namreč takole pravi: “Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti, k sreči nič ne priduje”. Ljudje večkrat govorimo in delamo tako, da preveč računamo le na svoje sposobnosti, ne prosimo pa k Svetemu Duhu za razsvetljenje. Potem se pa velikokrat čudimo, kako se naše delo, naša prizadevanja in podobne zadeve sesujejo kot hišica iz kart. Gradimo namreč na napačnih temeljih. Imamo seveda veliko dobrih namenov in sklepov, a kaj, ko se brez pravega temelja vse spremeni v pravo nasprotje tistega, kar je bila naša prvotna zamisel ali želja. V zboru farizejev je Gamáliel, ko so sodili apostolom, jasno povedal, kaj se zgodi z zadevo, ki temelji le na človeških načrtih, kako pa je s tistim delom, čigar temelj zaupamo Bogu: “Če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti” (Apd 5,38-39). 

Vse tisto, kar delamo, pa Bogu ni po všeči, propade kakor hiša na pesku, katere “podrtija je bila velika”. Ob takšni podrtiji se nam vernikom ponudi priložnost, da ugotovimo, kako morebiti oz. skoraj zagotovo, nismo gradili na pravih temeljih. Tedaj je čas za tisto, kar počnemo v začetku vsake sv. maše: “Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil”... Kar je dobrega, prihaja od Boga, kar človek dela sam, brez Boga, je obsojeno na propad, ker je – kakor človek – zaznamovano z grehom. Z grehom pa je tako, da ga je treba najprej priznati in se ga pokesati. 

Tako se lahko začne graditi znova – na pravih temeljih, s pripravljenostjo, da za pretekle napake plačamo tudi potrebni davek. Takšno je življenje kristjana. Res je – kdor dela, tudi greši. Res je tudi, da je človeško, motiti se. Je pa tudi res, da je vztrajanje v grehu, diabolično. Takšno je tudi vztrajanje v lastnem prav, če se izkaže, da nimamo prav. Če se kristjan odpove svojemu ponosu in se pokesa, mu Bog krivdo dobrotno izbriše. Ker pa je ljubezen tudi pravična, je treba za svoje grehe tudi zadoščevati. To naredimo tako, da se čim bolj potrudimo popraviti povzročeno škodo. Na to drugo razsežnost, brez katere pa sprava ni popolna, smo v pokoncilski Cerkvi kar malo pozabili. Vendar, ali je ljubezen brez pravičnosti sploh prava ljubezen?
 

Objavljeno v prilogi tednika "Novi glas", "Bodi človek!"

Zelo hranljivo seme

Letos, ko je bilo toliko časa nebo polno oblakov, da že dolgo ne tako, smo se najbrž spraševali, ali bo vendarle kdaj posijalo tudi sonce. In čeprav vsakomur od nas večkrat odzvanjajo v glavi tiste besede, da za vsakim dežjem posije sonce, nas je vendarle tisto sivo vreme spravljalo v slabo voljo. Zaradi njega smo bili na tleh. Podobno je tudi tedaj, ko se sivi oblaki prikradejo v naše življenje, v našo skupnost. To je lahko naša družina, lahko pa tudi naše župnijsko občestvo ali krajevna Cerkev, torej npr. naša škofija. Evangelist Marko namreč piše iz svoje izkušnje, saj krščanska skupnost, za katero je pisal svoje evangeljsko sporočilo, ni doživljalo lahkih časov. Prav tu vidimo pravega oznanjevalca, prinašalca upanja v težkih časih.

Kaj je namreč težava? Ko pridejo težave, krize in podobne stvari v naše življenje, se mi predvsem osredotočimo na te težave, na slabo, na zlo. Vidimo in čutimo, da živimo v svetu, kjer zlo ne samo obstaja, ampak ga je izjemno veliko. Zdi se, da je dobrega kaj malo, če sploh kaj. Ob preizkušnjah, boleznih in podobnih situacijah se najprej vprašamo, zakaj je do tega prišlo? Z očmi, ki vidijo črno pa le stežka vidimo izhod iz težkega položaja.

Kristjanom Markove Cerkve se je zdelo, da vera v Jezusa Kristusa nima nobenega smisla. Da je bilo pač lepo, dokler je trajalo, da pa se rezultatov ne vidi. Kako težko je v težkih trenutkih verovati. Spomnim se pripovedovanja neke matere, ki se ji je – zdaj je že skoraj 25 let tega – sin ubil v prometni nesreči. Čeprav je bila in še vedno je, zelo verna, pa je bila to zanjo neznansko velika preizkušnja, saj je takrat skorajda izgubila vero v Boga. Molila je le stežkoma, Boga pa tudi na nek način obtoževala za usodo, ki jo je doletela.

Rekli smo že, kako se je na težak položaj v svoji skupnosti odzval evangelist Marko. Prav isto mora storiti vsak oznanjevalec v takšnih trenutkih: sejati. V Cerkvi se bo namreč vselej dogajalo, da bo kdo imel kako težavo ali preizkušnjo. Da bo komu težko verovati. Takrat je čas, da mu ostali člani skupnosti priskočimo na pomoč. Vselej je namreč tudi nekaj takih, ki imajo vero v to, da bo seme vzklilo in pognalo sad. Da je torej Gospod blizu vsakemu človeku, da ga ljubi. Da Bog je, da deluje v svetu. Vedno se najde nekaj takšnih, ki verujejo, da bo Bog nekako že rešil nastali položaj.

Kaj torej pomeni sejati? Človek v težkem položaju potrebuje Besedo, z véliko začetnico. Za vse, ki smo službeno poklicani k temu, da oznanjamo evangelij, je to za nas poziv k še večji gorečnosti za oznanjevanje Božjega kraljestva. K pričevanju za to, da Božja ljubezen v svetu je in da je učinkovita ter rodovitna. Ne moremo seveda mi rešiti položaja, Bog pa to lahko stori. Njegova beseda ni kakor naša, temveč je živa in učinkovita. Vendar pa seje lahko prav vsak kristjan. Nekaj zelo velikega, kar lahko kot kristjan naredim za to, da bi nekomu, ki se je znašel v težkem položaju pomagal je to, da zanj molim. »V teh težkih trenutkih se čutim preslabotnega, da bi ti pomagal. Lahko pa molim zate.« Dragi bratje in sestre – verjemimo v moč molitve. Molimo drug za drugega. Danes molim za nekoga jaz, jutri bo kdo drug molil zame.

Pa saj je neumen

V evangeliju 10. nedelje med letom imamo nekako tri prizore - Jezus z učenci in njegovi sorodniki, ki ga imajo za umsko bolnega, potem pismouki in farizeji v besednem dvoboju z Jezusom in spet Jezus in sorodniki. Mi se bomo zaustavili ob prvem prizoru pri oceni Gospodovih sorodnikov, njegove žlahte, klana, kar pomenijo v tistih krajih, kakor tudi v Afriki, bratje in sestre. Le-tem ni všeč, da njihov sorodnik sedaj štrli iz povprečja, da se ne prilagaja zahtevam religioznih oblasti, ampak se dela nekega Božjega sina. S tem namreč meče slabo luč na vso rodbino, ne le nase. 

Pa smo spet pri tisti dilemi, ki pesti vsakega človeka danes, da o kristjanih sploh ne govorimo - biti ali izgledati? Biti kristjan torej zgolj zasebno, ali tudi javno to pokazati? Truditi se za "krščansko", še bolj natančno - za katoliško življenje, ali malo po svoje? Poslušati Božjo besedo in cerkveni nauk ali si razlagati malo po svoje tisto, kar pravi evangelij? 

Spomnim se na tisto "finto", ko vprašaš Italijana, če je katoličan, pa odgovori: "Seveda, saj smo pri nas vendar katoličani..." Pa ga nato vprašaš, če potemtakem vsako nedeljo gre k sveti maši: "Hej, rekel sem, da sem katolik, ne fanatik."

Zakaj to govorim? Ker nam nihče ne bo ploskal, če bomo redno hodili k maši, če se bomo trudili ravnati po zapovedih in cerkvenem nauku, skušali iskati v svojem življenju Božjo voljo in Božji načrt. Na to lahko pozabimo in tudi nima smisla, da bi se nad tem pritoževali in se imeli za neke žrtve. Prav lahko se zgodi, da bodo tudi nas označili za neumne, da nam bo kdo na Primorskem lepo po domače dejal, kako smo "mone", ker hodimo v cerkev, molimo in vse, kar spada zraven. Še bolj se bomo najbrž komu zdeli neumni, da v tej druščini vztrajamo, kljub vsem napakam, zablodam in pomanjkljivostim, ki jih delamo duhovniki. Če se bomo spraševali, kaj bodo ljudje rekli o meni, potem res nima smisla, se ne splača biti v tej druščini. 

Nasprotno pa se splača biti del Cerkve, če se zavedamo, da je njen "šef" Kristus in da moramo vsi njeni člani poslušati navdihe Svetega Duha - kar naredimo dobrega in koristnega, je od njega, ostalo je naše, človeško. Ljudje namreč nismo popolni, ampak smo grešni, zato vselej zablodimo na napačno pot, kadar delamo malo po svoje. Vsi se torej trudimo vršiti Božjo voljo v svojem življenju. Trudimo se biti poslušni Kristusu in nauku Cerkve. Nismo v njej zaradi župnika ali škofa, temveč zaradi Kristusa. Vsake toliko časa bi celo lahko dejali, da smo zaradi istega Gospoda Jezusa Kristusa v Cerkvi, navkljub duhovnikom in škofom. Vsi smo na istem oz. smo mi duhovniki še na slabšem, ker se bo od nas "več zahtevalo, ker nam je bilo več dano" (Lk 12,48), v smislu milosti in odgovornosti. Gotovo, da je prav, da živimo pošteno in odkrito pred ljudmi, zlasti pred brati in sestrami v veri, a je še bolj pomembno, kako živimo pred Bogom, "ki vidi na skrivnem" (Mt 6,6). Tisti življenjski račun bomo namreč polagali pred njim. 

Je torej pomembno, da živimo "krščansko"? Da toej prejemamo zakramente, hodimo v cerkev, molimo in se držimo zapovedi? Je, celo zelo je pomembno: "Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu" (Mt 5,19). Ker se trudimo ugajati Bogu, ne ljudem. Jezusu Kristusu in Devici Mariji, ne pa župniku, škofu ali papežu. Kristjani imamo namreč pred seboj drugačno obzorje in nam navsezadnje ne sme biti toliko pomembno, kaj bodo drugi rekli, če delamo tako in ne, kakor narekuje ta svet in njegove trenutne mode, za katere tako ali tako vemo, da se spreminjajo.     

Pripravimo oltar za Gospoda

Markov evangelij nam v odlomku o postavitvi evharistije pove, kako pridemo do tega daru, kar zagotovo sta Gospodovo telo in kri. 

Najprej je potrebna priprava. To se nanaša na tretjo Božjo zapoved, ki smo jo mi prevedli kot: "Posvečuj Gospodov dan." Judje v svojem izročilu govorijo drugače: "Spominjaj se Gospodovega dne." Kaj nam to pove? Kako bi naj praznovali Gospodov dan, kako naj bi ga obhajali, če pa se nanj sploh ne pripravimo? Ko se pripravljamo na praznovanje, pa naj bo rojstni dan ali kakršenkoli praznik, dandanes poskrbimo za vse, vse pripravimo, da bi zadeva kolikor toliko lepo potekala, da bi se res poveselili. Nobene podrobnosti ne pustimo ob strani - od vabil, do jedi, ki jih naredimo. In če se res potrudimo, je tudi praznovanje lepo.

Kako se pa mi kristjani pripravimo za sveto mašo? Se sploh nanjo pripravimo? Začenši z nami duhovniki, ne moremo ravno govoriti o tem, da se pripravimo. Vsaj ne, če to pripravo primerjamo s tisto, ko je pred nami katero od naših praznovanj. Saj tudi mi duhovniki govorimo, kako mašo "opravimo", kot da bi to bilo naše delo...

Sveta maša je, če smo do sebe prav pošteni, postala nekaj postranskega, nek privesek. Zagotovo ne moremo reči, da je res "središče našega življenja".

Žal se, dokler sveto mašo imamo, tega premalo zavedamo. Jemljemo jo kot nekaj samoumevnega, kot neko našo pravico. Za pravico jemljemo tudi sveto obhajilo, ki ga pri maši lahko prejmemo.

Pa smo mi na udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila sploh pripravljeni? Spominjaj se Gospodovega dne, dragi kristjan, spominjaj se predvsem, kaj nam je v sveti evharistiji Gospod zapustil. Samega sebe nam je zapustil. Smemo jesti njegovo telo in kri. Majhna in krhka stvar, kakršna je človek, lahko uživa neskončnega Boga. Kot pravi tista lepa pesem, 'Panis angelicus', sme Gospoda jesti ubog in ponižen služabnik. 

Koliko smo mi zares ubogi in ponižni, kadar pridemo k sveti maši? Bog vendar čaka prav tega, da prinesemo na oltar svoje življenje, da mu odpremo svoje srce, zato da bi se združil z nami in ozdravil naše rane, pa mi tega nočemo storiti. Pridemo in smo tam fizično prisotni, nepripravljeni, neočiščeni, ker tudi tisti zakrament, ki nas pripravlja za to, da bi bilo "sveto dano svetim", kakor na Vzhodu rečejo pred obhajilom, za nas nima nobenega pomena. Govorim o sveti spovedi, ki je prav tako postala neka "opcija". 

In vendar govorimo, kako je tisto, kar je na oltarju in v tabernaklju, "Najsvetejše". Jezus Kristus se nam daje v hrano. Boga jemo. Nas bo to kdaj vsaj malo zganilo? 

Naše bivanje je ena sama priprava na srečanje z Gospodom. Tisto dokončno se bo zgodilo ob naši smrti, pri vsaki sveti maši pa se nebesa združijo z zemljo in se srečamo z vstalim Gospodom. Imejmo to nekoliko bolj pred očmi. Trudimo se za Bogu všečno življenje. Kakor pripravljamo oltarje za telovsko proscesijo, pripravimo za vsako sveto daritev najprej oltar svojega srca, za katerega je naš sosed Simon Gregorčič dejal, da je najpomembnejši. Živimo za evharistijo in iz nje.