Sejati, ne glede na vse

Prilika o sejalcu je prva od Matejevih prilik. Jezus jo vzame iz vsakdanjega palestinskega okolja, kjer sejejo drugače kot pri nas, zato nam je to sejanje najbrž čudno. Pri nas najprej poiščemo primerno zemljo, jo zorjemo in pripravimo, potem pa šele sejemo, tam pa ravno nasprotno - najprej so, govorimo o Jezusovih časih, vrgli po tleh seme, potem pa šele zemljo preorali, da bi se seme prijelo tam, kjer bi našlo kaj dobre zemlje. Tu že lahko nekoliko razumemo, da ne gre toliko za zemljo, ampak za samo seme, ki pada na zemljo, zato bi bilo poimenovanje lahko tudi »Prilika o rodovitnem semenu«, saj je poudarek ravno na semenu, da bi potem prišli do sejalca, ki je Gospod Jezus v občestvu z Očetom in Svetim Duhom.

Če se naslonimo na prvo berilo vidimo, kakšno moč ima v sebi to Božje seme. Prerok Izaija pravi, da je

Bog prepričan, kako bo njegovo seme zagotovo obrodilo sad, v njem je namreč skrita Božja moč, ljubezen, usmiljenje. Iz semena lahko razberemo, kakšen je naš krščanski Bog, ki nam ga je Božji Sin Jezus Kristus prišel razodet.

To seme je podoba vseh Božjih darov, ne samo Božje besede, ki je pač eden od teh darov. Konec koncev že za Božjo besedo velja, da je en del Božjega razodetja, tistega, kar nam je o sebi povedal Bog, drugi del tega razodetja pa je sveto izročilo – eno brez drugega ne moreta. Sveto izročilo je tisto, kar sicer ni zapisano, pa se je vse od apostolov iz roda v rod prenašalo po Cerkvi vse do nas. Če dobro pogledamo, marsikatera vsebina naše vere ni dobesedno zapisana v Svetem pismu, temveč je stvar izročila. 

Je pa seme še nekaj, še en pomemben Božji dar, brez katerega nam ne Božja beseda ne izročila ne bi nič pomenila. Govorimo o daru vere. Brez tega daru Sveto pismo ni Božja beseda, temveč kvečjemu neka knjiga, kjer so zbrane stare modrosti. Torej postane le človeška beseda, zato pa je ni treba jemati kot celote, ampak vsakdo vzame le tisto, kar njemu v Svetem pismu ustreza, ostalo pa zavrže. Brez daru vere odpade seveda tudi sveto izročilo, odpadejo vse avtoritete, najprej seveda Cerkev. Tudi na področju krščanske vere tako postane zadeva precej izbirna in stvar posameznika. Kaj bom veroval in sprejemal glede krščanstva, si bom izbiral sam, nihče mi tega ne bo govoril. Seveda to potem ni več vera naših očetov, naših prednikov, ampak je neka nova zadeva. Ne gre torej za vero, ki jo v nas želi vsejati Gospod. Napuh, ponos in egoizem ne delajo plodne zemlje, temveč tako trdo, da se na njej ne more nič prijeti – ne tisto, kar nam lahko podarijo drugi ljudje, še manj pa tisto, kar nam podarja Bog.

Je pa zanimivo, kakšen je ta naš Bog in vabi nas, da bi takšni postali tudi mi. Čeprav smo ljudje takšni in drugačni, on seje neutrudno dobro seme, nam torej podarja svoje dobre darove in verjame, da bo našel kaj dobre zemlje, da se zadeve primejo in vzbrstijo. Morda bo za to potreben čas, morda se ne primejo nikdar, a to ni pomembno. Dobre reči je treba sejati, to je važno.

Učenje ponižnosti

Evangeljski odlomek je tokrat zelo kratek, vendar pa tudi izredno bogat, pravi biser. Gre za eno od glasnih molitev Gospoda Jezusa, kjer slavi nebeškega Očeta, kakor tudi ponovno blagruje ponižne in krotke, kakor lahko zasledimo že tudi v "govoru na gori", le da so tam prvi označeni kot "ubogi v duhu". Če dobro pogledamo in pomislimo, potem ljudje nismo rojeni kot ponižni - rojeni smo kot grešni: "V grehu me je spočela moja mati" (Ps 51,7), pravi psalm "Miserere". Največji od vseh grehov pa je prav napuh, ki ga ima vsak od nas vsaj nekaj v sebi - nihče ni brez njega. Zatorej vidimo, da je ponižnost velik dar "od zgoraj". 

Sv. Alfonz Marija Ligvorij o tem pravi takole: "Ta vrlina je bila svetu prej nepoznana, toda Božji Sin je prišel na zemljo, da bi nas je naučil s svojim zgledom in je želel, da bi ga posebej v njej skušali posnemati, saj pravi: "Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen" (Mt 11,29)." Kot smo dejali, svet pravzaprav pozna, dobro pozna napuh, ne pozna pa ponižnosti, če se slednja ne spusti k nam iz nebes, če je ne da Oče sam po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Zgodba pripoveduje o judovskem rabinu, ki je bil na smrtni postelji, pa so prišli k njemu njegovi trije najljubši učenci, da bi ga tolažili s tem, ko bi mu tkali hvalospeve. "Tvoja vera je velika kot Abrahamova vera," je dejal prvi. "Tvoja modrost je odlična kot Salomonova modrost," je dejal drugi. "Samo Mojzes, ki je gledal Boga iz obličje v obličje, je imel boljši odnos z Bogom od tebe," je dejal tretji. Ko so učenci šli stran, je stari rabin ostal čemernega in mrkega obraza, kar je opazila tudi žena, ki mu je déjala: "Kaj si tako mrkega obraza, ali ti niso tvoji učenci stkali čudovitih hvalospevov?" Nakar se oglasi stari rabin: "So, a nihče od njih ni pohvalil moje ponižnosti." Tako torej, napuh, za katerega pravijo, da gre iz nas šele dve uri po smrti.

Pa bo kdo seveda dejal, da je še veliko drugih vrlin, ki jih ima človek. Da mu ne bo nič posebnega manjkalo, če mu bo manjkalo ponižnosti. Ne bo držalo, saj sv. Bernard pravi, da je ponižnost osnova in varuhinja vseh drugih kreposti. Ponižnosti torej potrebujemo, da bi se v nas povečale in še bolj zaživele vse druge kreposti in kvalitete, ki so nam bile dane. Ponižnosti si tako moramo želeti, po njej hrepeneti, zanjo prositi in si zanjo prizadevati. Brez nje namreč ni prostora, kamor bi nebeški Oče lahko položil dar prave vere, ki seveda ni namenjen prevzetnim. V globino Božjih skrivnosti je dovoljeno vstopiti le ponižnim, za kar Sveto pismo Boga večkrat hvali, kakor smo slišali v evangeliju iz Jezusovih ust, da se namreč Božje skrivnosti razodevajo malim, preprostim, krotkim in ponižnim. 

S psalmistom prosimo, da bi nam Bog ustvaril čisto in stanovitno srce, da bi tudi mi postali zares krotki in ponižni. Naj nam pri tem pomaga sveta Božja Mati Marija, za katero sv. Alfonz pravi, da je bila "kot prva in najpopolnejša Jezusova učenka, prva in najpopolnejša tudi v ponižnosti, zaradi česar si je zaslužila, da je bila povzdignjena nad vsa druga bitja." Njen zgled in priprošnja naj nam pomagata, da bomo tudi mi krotkega in ponižnega srca. Da bomo svoje srce upodobili po Jezusovem Srcu.

Stalnost in dinamičnost vere

Za apostola Petra in Pavla, ki ju danes slavimo, velja, da sta stebra Cerkve, kar lepo opiše tudi bogoslužni spev, ki pravi: “Bodi hvala Petru in Pavlu, tema dvema velikima lučema Cerkve – močno svetita na nebu vere.” To nebo vere pa seveda ni in ne sme biti le nad nami kristjani, temveč tudi v nas, to je tista skala, na kateri naj bi vsi mi gradili hišo svojega življenja, da bi ostala trdna in bi zdržala pred vsemi neprijetnostmi, ki jih seveda nikdar ne zmanjka. Sveta apostola sta nam s svojim življenjem zgled, odkar sta pa v zboru vseh svetih, pa sta nam tudi mogočna priprošnjika zlasti tedaj, ko ne vemo, kako naprej in ko svojo pot zgrešimo. Tudi onadva sta v življenju kar nekajkrat zašla, pa sta vendarle znala vselej najti moč in pogum, da sta priznala svojo zmoto, se naslonila na tistega, ki zares daje kristjanom trdnost, na Gospoda Jezusa Kristusa, potem pa vselej znala vstati in iti po pravi poti naprej. 

Vsak od obeh je bil trden na svoj način. Peter v svoji stalnosti in stabilnosti, Pavel v svoji dinamičnosti.

Bila sta si med seboj različna, saj je bil Peter preprost ribič iz Galileje, medtem ko je bil Pavel izobraženi učitelj tistega časa, vendar vemo, kako je tudi on bil pošten delavec, da se je preživljal. Cerkev, ki je skupnost vseh kristjanov, tako v sebi združuje ljudi različnega izvora in značaja, a prav to predstavlja njeno bogastvo. Peter je potem nekako ohranjal stalnost in ni več kot toliko hodil naokrog, medtem ko je Pavel neprenehoma potoval in oznanjal evangelij ne le Judom, ampak tudi poganom. Vemo, kako sta imela različne poglede, s sta nato vselej znala najti skupni jezik, kot recimo na prvem cerkvenem zboru, ki je bil v Jeruzalemu. To zadnje je pomenljiv zgled za nas danes, da bi kdaj znali popustiti od svojega lastnega prav v iskanju skupnega dobrega. 

Vendar, kot smo rekli, to nebo, sestavljeno iz različnih zvezd, mora vsakdo od nas kristjanov nositi tudi v sebi. V nas mora biti stalnost in trdnost Petra, kakor tudi dinamičnost Pavla. Vera mora biti namreč po eni strani trdna, na krepkih močnih temeljih, po drugi strani pa mora biti dinamična. Če vzamemo podobo ladje, potem zanjo velja, da se mora včasih dobro zasidrati, spet drugič pa pogumno pluti po odprtem morju. 

Tudi kristjan se mora znati tako dobro zasidrati, kot tudi pogumno iti iz sebe in iz svojih lastnih gotovosti, da bi tudi drugim prinesel nekaj iz tega svojega bogastva. Tako ima življenje Cerkve tri področja, od katerih je eno bolj stalno, drugi dve pa bolj dinamični. Prvo področje je bogoslužja (liturgija), drugi dve pa sta pričevanje (martirija) in dejavna ljubezen (agápe ali karitas). Področje bogoslužja je torej tisto, ki obravnava zlasti naš odnos z Bogom, iz katerega potem črpamo moči za naše krščansko pričevanje in oznajevanje, kakor seveda tudi za ljubezen do bližnjega. Bogoslužje pomeni zakramentalno življenje, kjer je najpomembnejša sveta maša, zraven pa spadata še molitveno življenje, skupno in osebno, in tudi intelektualno poglabljanje v veri, s pomočjo katerega se poglabljamo v vsebino krščanskega nauka in verskih resnic. V vse to se je treba seveda zasidrati, se v tem in ob tem zaustaviti. Treba je poslušati. Ko imamo to, potem lahko tudi govorimo, kjer je še najpomembneje, da bolj kot naše besede govorijo naša dejanja. 

Če rečemo z evangelijem, potem v sebi združujemo Marijo in Marto, imamo pa tudi številne svetniške zglede tega početja. Vsi najbrž poznamo bl. Mater Terezijo iz Kalkute in njene sestre. Zanje velja, da najprej nekaj ur preživijo v molitvi pred Najsvetejšim, potem pa gredo, okrepljene s Kristusovo močjo, na ulice, pomagat vsem, ki potrebujejo njihovo pomoč. Naj nam torej stebra Cerkve, Peter in Pavel, pomagata, da bo naša vera po eni strani stalna in trdna, po drugi strani pa dinamična in dejavna. 

Kako se prav bati

Gospod Jezus pravi v današnjem evangeliju takole: “Ne bojte se ljudi … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!” (Mt 10,28). Ima seveda popolnoma prav, ker se kristjani malce preveč oziramo na to, “kaj bodo pa drugi rekli”. To ukvarjanje s tem, kaj bodo o nas drugi rekli, je jasni pokazatelj tega, da smo še vedno preveč s pogledom usmerjeni na to zemeljsko stvarnost, manjka pa nam, da bi znali videti onkraj nje. Če bi namreč znali, vsaj malo, bi nas bolj kot to, kaj drugi menijo o nas, zanimalo, kakšni smo pred Bogom. V evangeliju je seveda govora o tistih ljudeh, ki nam nasprotujejo, ki se z nami ne strinjajo, ki nas tako ali drugače preganjajo. Takšni imajo seveda vselej veliko povedati o nas in čez nas, lahko od besed celo preidejo k dejanjem in tudi kaj naredijo, da bi nas ovirali, nam nagajali, se znesli nad nami, nas preganjali. Če se trudimo pošteno živeti in delati, bi se ne smeli preveč ukvarjati z njimi, to pa ravno zaradi tega, ker ima vse to, kar počnejo, relativno vrednost – vse to je minljivo, ker so tudi oni ljudje, torej so minljivi. Prav tako bi morali gledati na tiste težave, zlasti vsakdanje, ki nas tarejo v tem zemeljskem življenju. Treba je videti preko teh težav, treba se je zavedati, da so minljive, da ne bodo trajale v nedogled, pa če so še tako hude.

Po drugi strani pa je treba imeti stalno pred očmi to, da živimo Bogu in živimo pred njim. Tu se je treba truditi, da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Evangelij pravi, da se ne smemo bati, da ne smemo imeti strahu. To velja tako za ljudi kot tudi za Boga, zlasti za to, ker v slovenskem jeziku slabo ločimo med slabim in dobrim strahom, katerega bi lahko raje poimenovali strahospoštovanje. Tako velja, da se ne smemo bati ljudi, ker imajo, kot smo dejali, relativno moč in oblast, na “drugi strani”, po smrti našega telesa pa nimajo nobene besede več. Boga pa se ne smemo bati, temveč moramo gojiti do njega tisto, kar smo pri birmi poimenovali “strah Božji”. Treba je torej se zavedati njegove veličine in vsemogočnosti, njegove oblasti, vendar se po drugi strani ne smemo Boga bati, ker je neskončno dober, usmiljen in pravičen.

O vsem tem spregovori apostol Pavel v Pismu Rimljanom (iz katerega je vzeto današnje 2. berilo), kjer pravi iz lastne izkušnje, kaj vse je doživel: stisko, nadlogo, preganjanje, lakoto, nagoto, nevarnost in meč (Rim 8,35). Lahko bi naštel še marsikaj, kar se mu je primerilo hudega – s strani ljudi ali tudi drugače. Vendar pa nam pravi apostol tudi to, da v vsem tem mi gladko zmagujemo »po njem, ki nas je vzljubil«. Kljub vsem temnim stranem, vendarle velja dejstvo, da nas Bog ljubi, to pa nam mora zadoščati. Kakor je dejal katoliški pisatelj Bernanos, da je njegov dan sestavljen iz štiriindvajsetih ur dvomov, ki jim moramo odšteti minuto vere in upanja, je pa rekel, da mu ta minuta zadošča, da gre naprej.

Apostol Pavel nam spregovori še o drugi vrsti strahov, ki nas ljudi tarejo preveč, pa nas ne bi smeli več kot toliko. Kakor je veljalo tedaj, veljajo tudi danes takšni strahovi pri ljudeh: sedanjost in prihodnost, določene sile in moči, kjer je mišljena astrologija, smrt… iste stvari torej še vedno vznemirjajo ljudi in vedno so jih. Četudi se človek počuti nemočnega pri vseh teh zlih in slabih ljudeh in silah, pa vendarle velja, da vse to nima proti nam moči, saj, kot pravi apostol: »Če je Gospod z nami, kdo je zoper nas? (Rim 8,31).

Nimamo se torej kaj bati ljudi in teh zemeljskih stvarnosti, kakor tudi ne zlih sil, saj je Bog veliko močnejši od vsega tega. Bati bi se morali, nasprotno, da bi bili čim bolj z Bogom, da bi bili z njim čim bolj povezani. Vselej, ko je apostolom primanjkovalo vere, so trepetali od strahu – isto velja za nas. Kristus nam kliče: »Kaj se bojite, maloverni?« Potrebujemo zares dobro mero »strahu Božjega«, ki je eden od darov Svetega Duha.

Po eni strani je to strmenje in čudenje ter slavljenje Boga zato, ker je v našem življenju storil velike reči. Poglejmo, katere so. Zaustavimo se kdaj in poglejmo nazaj na vse lepo. Seveda je strah Božji zadeva, ki ni tako naravna kot naš človeški strah, ki je tista sila, ki nam tudi pomaga, da bi se izognili nevarnostim in preživeli, a včasih v tem pretiravamo, saj bi morali iti preko tega in se zaupati v Božje roke. Strahu Božjega se v življenju učimo tako, da smo Bogu poslušni, kot nam pravi psalmist: »Pridite, otroci, poslušajte me, naučil vas bom strahu Božjega (Ps 33,12).

Treba je pa po drugi strani vedeti, da strah Božji pomeni spoštovanje Božje in Kristusove avtoritete, kakor tudi avtoritete svete Cerkve, ki jo je Kristus ustanovil in postavil. Imamo Božjo besedo, zlasti evangelij, imamo zapovedi in imamo krščanski nauk ter cerkveno učiteljstvo. Kot je dejal oče Abraham v priliki bogatašu: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!« (Lk 16,29). Za to se je treba truditi, saj bomo nekega dne umrli in prišli pred sodbo. To je namreč važno, kar nas učita Sveto pismo in nauk Cerkve: kako živeti, da bi se zveličali. Če imamo spoštovanje do avtoritet, ki so nam milostno naklonjene, potem tu ni težav. Če bomo živeli po svoje ali si krščanstvo po svoje razlagali, se pa mi postavljamo za avtoriteto nad drugimi in namesto Boga. To je vse tisto, kar je papež Frančišek označil kot krščanstvo »a la carte«, ko vzamemo samo tisto, kar nam paše. S spoštovanjem Božje avtoritete se bomo trudili, da bomo živeli Bogu všečno. Pomeni, da bo to trud za krščansko življenje, kjer je dovolj prostora za zakramente, molitev in ljubezen do bližnjega. Ne le z besedami, temveč z dejanji.

Ne Bog filozofov in učenjakov...

Praznik Sv. Trojice prepogosto jemljemo kot praznik teologov in strokovnjakov, zato navezava na vzklik Blaisea Pascala. Na ta praznik nam je, nasprotno, dana čudovita priložnost, da Boga slavimo za tisto, kar je. In tisto, kar najbolj jasno izvemo o Bogu, ni to, da je Trojica. Jezus namreč v evangeliju govori le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govori o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog. Kar pa je iz evangelija jasno, je to, da je Bog zares ljubezen, kakor bo apostol Janez vzkliknil kasneje v svojem pismu (1 Jn 4,8). Še nekaj, kar je iz celotnega evangelija jasno (ko rečemo “evangelij”, mislimo na celotno Novo zavezo), je to, da je Bog naš ljubeči Oče, ker nas je posinovil v Kristusu, svojem Sinu. Kljub temu pa, da imamo ta dejstva, o Božji ljubezni, da je tudi naš Oče, da smo mi njegovi otroci jasno zapisana, pa gre to pogostokrat mimo naso z. na to nismo pozorni – morda ravno zato, ker je tako jasno zapisano, ali tudi zato, ker se nam morda to ne zdi povsem verjetno ali mogoče.

Od nekega očeta sem slišal, da bi pravi oče naredil vse za svojega otroka. Mi se pogosto pritožujemo

nad svojimi bližnjimi, tudi nad svojimi starši, kako malo da naredijo za nas. Potrebno bi se bilo od časa do časa zaustaviti in se ozreti nazaj tako, da bi pogledali in premislili vse tisto, kar so naši starši naredili v življenju za nas. Videli bi, da so resnično naredili marsikaj. Da so pravzaprav naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, za nas. Morda bi to pripomoglo k večji hvaležnosti do njih in do svojih bližnjih, kakor tudi do tega, da bi bili v življenju manj črnogledi, naše oči pa bi bile bolj odprte čudenju nad vsem lepim, kar se nam zgodi in kar je okrog nas.

Kakor nad svojimi starši in bližnjimi, pa se marsikdaj pritožujemo tudi nad Bogom, češ da ne naredi nič konkretnega za nas. Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od nas ljudi, ki nas ima zelo rad. Če pa to vendarle še ne bi bilo dovolj, nam evangelij ponuja čudovit dogodek, ki se je zgodil za vse ljudi vseh časov: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16). Ker pa ne bi zares ljubil, če se to ne bi še naprej dogajalo, pošilja Bog še vedno svojega Sina na svet, da bi se rešili, da bi prišli do večnega življenja. To počenja tako, kot je to naredil prvič – po Svetem Duhu.

Ob vsem tem bi bila naša pričakovana drža v tem, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo, kakor tudi v tem, da mu priznavamo svojo majhnost in nebogljenost, svojo grešnost in omejenost, kakor tudi svoje iskrene prošnje. Ni težko ugotoviti, kako to najbolj počnemo pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in še bolj pri evharistiji, kjer se dogaja ravno ta skrivnost Svete Trojice, da Bog izkazuje svojo neizmerno ljubezen do nas s tem, ko po Svetem Duhu daje svojega Sina. In neverjetno je še to, da se mi s to Božjo ljubeznijo tudi hranimo, saj imamo ta privilegij, da tega Sina uživamo. Božja milost je torej tista, ki v nas že deluje, čaka pa na naš odgovor. Bog naredi zares vse za nas ljudi. Ker pa je vselej, kakšen je odgovor otrok na ljubezen in razdajanje staršev, je vprašanje tukaj to, kakšen je odgovor nas kristjanov na to nenehno Božjo ljubezen in razdajanje. Odgovor, ki se od nas pričakuje, pa ni v besedah, temveč v dejanjih, z življenjem. Se bomo še spraševali, zakaj moliti, zakaj k maši in tako naprej? Če odgovarjamo na Božjo ljubezen, nam krščanske dolžnosti ne bodo težje, temveč bomo ugotovili, da nam predstavljajo našo notranjo, našo duhovno hrano. Tako namreč ohranjamo in gojimo odnos z našim nebeškim Očetom, z našim bratom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Z našim Bogom, torej, ki je Ljubezen, ob kateri se napajamo in brez katere ne moremo.