Praznik Sv. Trojice prepogosto jemljemo kot praznik teologov
in strokovnjakov, zato navezava na vzklik Blaisea Pascala. Na ta praznik nam je, nasprotno, dana čudovita priložnost, da Boga slavimo
za tisto, kar je. In tisto, kar najbolj jasno izvemo o Bogu, ni to, da je
Trojica. Jezus namreč v
evangeliju govori le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govori o
Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da
tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog.
Kar pa je iz evangelija jasno, je to, da je Bog zares ljubezen, kakor bo
apostol Janez vzkliknil kasneje v svojem pismu (1 Jn 4,8). Še nekaj, kar je iz
celotnega evangelija jasno (ko rečemo “evangelij”, mislimo na celotno Novo
zavezo), je to, da je Bog naš ljubeči Oče, ker nas je posinovil v Kristusu,
svojem Sinu. Kljub temu pa, da imamo ta dejstva, o Božji ljubezni, da je tudi
naš Oče, da smo mi njegovi otroci jasno zapisana, pa gre to pogostokrat mimo
naso z. na to nismo pozorni – morda ravno zato, ker je tako jasno zapisano, ali
tudi zato, ker se nam morda to ne zdi povsem verjetno ali mogoče.
Od
nekega očeta sem slišal, da bi pravi oče naredil vse za svojega otroka. Mi se
pogosto pritožujemo
Kakor
nad svojimi starši in bližnjimi, pa se marsikdaj pritožujemo tudi nad Bogom,
češ da ne naredi nič konkretnega za nas. Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in
v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne
vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko
tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa
kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že
z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od
nas ljudi, ki nas ima zelo rad. Če pa to vendarle še ne bi bilo dovolj, nam
evangelij ponuja čudovit dogodek, ki se je zgodil za vse ljudi vseh časov: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal
svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak
bi imel večno življenje” (Jn 3,16). Ker pa ne bi zares ljubil, če se to ne bi
še naprej dogajalo, pošilja Bog še vedno svojega Sina na svet, da bi se rešili,
da bi prišli do večnega življenja. To počenja tako, kot je to naredil prvič –
po Svetem Duhu.
Ob vsem tem bi bila
naša pričakovana drža v tem, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo, kakor tudi
v tem, da mu priznavamo svojo majhnost in nebogljenost, svojo grešnost in
omejenost, kakor tudi svoje iskrene prošnje. Ni težko ugotoviti, kako to
najbolj počnemo pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in še bolj pri
evharistiji, kjer se dogaja ravno ta skrivnost Svete Trojice, da Bog izkazuje
svojo neizmerno ljubezen do nas s tem, ko po Svetem Duhu daje svojega Sina. In
neverjetno je še to, da se mi s to Božjo ljubeznijo tudi hranimo, saj imamo ta
privilegij, da tega Sina uživamo. Božja milost je torej tista, ki v nas že
deluje, čaka pa na naš odgovor. Bog naredi zares vse za nas ljudi. Ker pa je
vselej, kakšen je odgovor otrok na ljubezen in razdajanje staršev, je vprašanje
tukaj to, kakšen je odgovor nas kristjanov na to nenehno Božjo ljubezen in
razdajanje. Odgovor, ki se od nas pričakuje, pa ni v besedah, temveč v dejanjih,
z življenjem. Se bomo še spraševali, zakaj moliti, zakaj k maši in tako naprej?
Če odgovarjamo na Božjo ljubezen, nam krščanske dolžnosti ne bodo težje, temveč
bomo ugotovili, da nam predstavljajo našo notranjo, našo duhovno hrano. Tako
namreč ohranjamo in gojimo odnos z našim nebeškim Očetom, z našim bratom
Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Z našim Bogom, torej, ki je Ljubezen, ob
kateri se napajamo in brez katere ne moremo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar