Gospod Jezus pravi v današnjem evangeliju takole: “Ne bojte se ljudi … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!” (Mt 10,28). Ima seveda popolnoma prav, ker se kristjani malce preveč oziramo na to, “kaj bodo pa drugi rekli”. To ukvarjanje s tem, kaj bodo o nas drugi rekli, je jasni pokazatelj tega, da smo še vedno preveč s pogledom usmerjeni na to zemeljsko stvarnost, manjka pa nam, da bi znali videti onkraj nje. Če bi namreč znali, vsaj malo, bi nas bolj kot to, kaj drugi menijo o nas, zanimalo, kakšni smo pred Bogom. V evangeliju je seveda govora o tistih ljudeh, ki nam nasprotujejo, ki se z nami ne strinjajo, ki nas tako ali drugače preganjajo. Takšni imajo seveda vselej veliko povedati o nas in čez nas, lahko od besed celo preidejo k dejanjem in tudi kaj naredijo, da bi nas ovirali, nam nagajali, se znesli nad nami, nas preganjali. Če se trudimo pošteno živeti in delati, bi se ne smeli preveč ukvarjati z njimi, to pa ravno zaradi tega, ker ima vse to, kar počnejo, relativno vrednost – vse to je minljivo, ker so tudi oni ljudje, torej so minljivi. Prav tako bi morali gledati na tiste težave, zlasti vsakdanje, ki nas tarejo v tem zemeljskem življenju. Treba je videti preko teh težav, treba se je zavedati, da so minljive, da ne bodo trajale v nedogled, pa če so še tako hude.
Po drugi strani pa je treba imeti stalno pred očmi to, da živimo Bogu in živimo pred njim. Tu se je treba truditi, da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Evangelij pravi, da se ne smemo bati, da ne smemo imeti strahu. To velja tako za ljudi kot tudi za Boga, zlasti za to, ker v slovenskem jeziku slabo ločimo med slabim in dobrim strahom, katerega bi lahko raje poimenovali strahospoštovanje. Tako velja, da se ne smemo bati ljudi, ker imajo, kot smo dejali, relativno moč in oblast, na “drugi strani”, po smrti našega telesa pa nimajo nobene besede več. Boga pa se ne smemo bati, temveč moramo gojiti do njega tisto, kar smo pri birmi poimenovali “strah Božji”. Treba je torej se zavedati njegove veličine in vsemogočnosti, njegove oblasti, vendar se po drugi strani ne smemo Boga bati, ker je neskončno dober, usmiljen in pravičen.
O vsem tem spregovori apostol Pavel v Pismu Rimljanom (iz katerega je vzeto današnje 2. berilo), kjer pravi iz lastne izkušnje, kaj vse je doživel: stisko, nadlogo, preganjanje, lakoto, nagoto, nevarnost in meč (Rim 8,35). Lahko bi naštel še marsikaj, kar se mu je primerilo hudega – s strani ljudi ali tudi drugače. Vendar pa nam pravi apostol tudi to, da v vsem tem mi gladko zmagujemo »po njem, ki nas je vzljubil«. Kljub vsem temnim stranem, vendarle velja dejstvo, da nas Bog ljubi, to pa nam mora zadoščati. Kakor je dejal katoliški pisatelj Bernanos, da je njegov dan sestavljen iz štiriindvajsetih ur dvomov, ki jim moramo odšteti minuto vere in upanja, je pa rekel, da mu ta minuta zadošča, da gre naprej.
Apostol Pavel nam spregovori še o drugi vrsti strahov, ki nas ljudi tarejo preveč, pa nas ne bi smeli več kot toliko. Kakor je veljalo tedaj, veljajo tudi danes takšni strahovi pri ljudeh: sedanjost in prihodnost, določene sile in moči, kjer je mišljena astrologija, smrt… iste stvari torej še vedno vznemirjajo ljudi in vedno so jih. Četudi se človek počuti nemočnega pri vseh teh zlih in slabih ljudeh in silah, pa vendarle velja, da vse to nima proti nam moči, saj, kot pravi apostol: »Če je Gospod z nami, kdo je zoper nas? (Rim 8,31).
Nimamo se torej kaj bati ljudi in teh zemeljskih stvarnosti, kakor tudi ne zlih sil, saj je Bog veliko močnejši od vsega tega. Bati bi se morali, nasprotno, da bi bili čim bolj z Bogom, da bi bili z njim čim bolj povezani. Vselej, ko je apostolom primanjkovalo vere, so trepetali od strahu – isto velja za nas. Kristus nam kliče: »Kaj se bojite, maloverni?« Potrebujemo zares dobro mero »strahu Božjega«, ki je eden od darov Svetega Duha.
Po eni strani je to strmenje in čudenje ter slavljenje Boga zato, ker je v našem življenju storil velike reči. Poglejmo, katere so. Zaustavimo se kdaj in poglejmo nazaj na vse lepo. Seveda je strah Božji zadeva, ki ni tako naravna kot naš človeški strah, ki je tista sila, ki nam tudi pomaga, da bi se izognili nevarnostim in preživeli, a včasih v tem pretiravamo, saj bi morali iti preko tega in se zaupati v Božje roke. Strahu Božjega se v življenju učimo tako, da smo Bogu poslušni, kot nam pravi psalmist: »Pridite, otroci, poslušajte me, naučil vas bom strahu Božjega (Ps 33,12).
Treba je pa po drugi strani vedeti, da strah Božji pomeni spoštovanje Božje in Kristusove avtoritete, kakor tudi avtoritete svete Cerkve, ki jo je Kristus ustanovil in postavil. Imamo Božjo besedo, zlasti evangelij, imamo zapovedi in imamo krščanski nauk ter cerkveno učiteljstvo. Kot je dejal oče Abraham v priliki bogatašu: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!« (Lk 16,29). Za to se je treba truditi, saj bomo nekega dne umrli in prišli pred sodbo. To je namreč važno, kar nas učita Sveto pismo in nauk Cerkve: kako živeti, da bi se zveličali. Če imamo spoštovanje do avtoritet, ki so nam milostno naklonjene, potem tu ni težav. Če bomo živeli po svoje ali si krščanstvo po svoje razlagali, se pa mi postavljamo za avtoriteto nad drugimi in namesto Boga. To je vse tisto, kar je papež Frančišek označil kot krščanstvo »a la carte«, ko vzamemo samo tisto, kar nam paše. S spoštovanjem Božje avtoritete se bomo trudili, da bomo živeli Bogu všečno. Pomeni, da bo to trud za krščansko življenje, kjer je dovolj prostora za zakramente, molitev in ljubezen do bližnjega. Ne le z besedami, temveč z dejanji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar