Pes

Pri Vittoriu Messoriju, ki ga rad prebiram, sem zasledil zanimivo razmišljanje o psih. Ob svoji izkušnji, ko je varoval prijateljičino psičko, je nekoliko razmišljal. Pa poglejmo nekoliko to razmišljanje. Objavljam nekoliko skrajšano in predelano verzijo.

Veliko ljudi ima rada pse in zna ceniti veliki dar, ki nam ga je z njimi naklonil Stvarnik. Prav zanimivo je opazovati obnašanje teh živali, razdeljeno med spontanostjo in vzgojo, med bistrostjo in nagonom.

Medtem ko mi ljudje na sprehodih gledamo pred sabo, pa psi hodijo s sklonjeno glavo in neprestano vohajo pločnike, zelenice, gredice, gume... Noben vonj jim ne uide, vsake toliko časa pa mora biti kak vonj bolj zanimiv od ostalih, saj se psi ustavijo, bolj intenzivno, skoraj noro vohajo in je treba, za nadaljevanje sprehoda, kar pošteno povleči. Kdaj pa kdaj pa nas pes na vso moč vleče za neko sledjo, ki ga privlači. Mi ne občutimo, ne vidimo, ne razumemo prav nič, naš pes pa, nasprotno, marsikaj.

Obstaja torej cel svet, ki ga naši človeški čuti ne morejo zaznati, in, ki je, po drugi strani, očitna resničnost za živali. Nismo sposobni zaznati tega sistema znamenj, ki nas obkroža, in, četudi bi ta znamenja zaznali, jih ne bi bili sposobni dešifrirati. Nasprotno pa ta znamenja jasno nagovarjajo kateregakoli psa, četudi tehta le par kilogramov.

Messori nato pravi, da je mogoče njegova razširitev nekoliko nasilna, morda celo nedopustna ideja, vendar pa mu pride na misel norost kristjanov, ki se še danes trdno oklepajo vere, da poleg vidnega sveta obstaja tudi nek nevidni svet. Pomisli na svetnike, ki so "videli" angele, na vse tiste, ki se jim je razodevalo onostranstvo, na otroke, ki se jim je prikazala Marija, na samo resničnost življenja, ki se skriva za ekranom smrti.

Gre za nevidno dimenzijo, ki jo mi, ki nismo svetniki, sprejemamo z očmi vere. Zakaj bi obravnavali kot nesmiselno tako vero, ko pa nam že manjši večerni sprehod s psom dokazuje, da zaznavamo le majhen del tega, kar resnično obstaja? In, ali ni smešen scientizem, po katerem obstaja le to, kar zaznamo s čuti, ko pa so ti veliko slabše razviti kot pasji?

Meni je bilo to razmišljanje zelo všeč, kot vsako, ki mi odpre nekaj, o čemer še nisem sam razmišljal. Ko sem sam vodil na sprehod psa, mi še na pamet ni padlo kaj podobnega in sem se jezil, ker ni hotel nadaljevati sprehoda in sem ga moral vleči za sabo, ali pa me je vlekel on.