Naši junaki

Mi ljudje smo zanimivi. Da nam bi v življenju ne bilo preveč dolgčas, si izmislimo razne domiselne in manj domiselne zadeve. Med tiste bolj domiselne zagotovo spadajo naši junaki. Gre za razno razne vzornike: športnike, mislece, znanstvenike... To so ljudje, ki so pustili svoj pečat v človeški zgodovini in, če jih ne slavimo vsi, vsaj določeno število ljudi. Naši junaki so še vedno npr. mogometaši 'zlate generacije', pa Primož Kozmus, Jože Plečnik, Primož Trubar (poklon velikemu Slovencu še z ozirom na včerajšnji praznik)... To so znani slovenski junaki, ki bodo zagotovo ostali zapisani vsaj v knjigah.

Pa vendar smo kristjani usmerjeni še nekam drugam. Verjamemo, da nas po življenju čaka neka druga domovina, tista nebeška. Tam bivajo vsi svetniki, torej ne le tisti, ki so upodobljeni po naših oltarjih in, ki jih je javno razglasila Cerkev, ampak tudi vsi ostali, ki so prišli v Nebeško kraljestvo. To so vsi tisti naši predniki, ki jim je bolj od slave tega sveta bilo pomembno nekaj drugega - odnos z Bogom. Verovali in upali so, da se življenje ne konča s smrtjo, zato pa so tudi že na tem svetu ljubili Boga in posledično tudi svojega bližnjega.

Kakor pa se ni končalo njihovo življenje, tako se tudi ni končala njihova molitev. V nebesih namreč prosijo za nas pri Bogu in ga slavijo. So torej aktivni in živi, ne mrtvi. Zaradi tega praznujemo praznik vseh svetih. V upanju in veri, da se jim bomo nekega dne pridružili, po pokopališčih prižigamo sveče. In ko zvečer z zida pod domačo cerkvijo gledam to množico luči, je moje srce veselo, saj praznujemo velik praznik naše vere. Skupaj z vsemi svetimi se veselimo, da je Kristus vstal od mrtvih in, da bomo z njim vstali tudi mi.