Duhovnik moli križev pot

Objavljam križev pot, ki sem ga pripravil za današnji večer v semenišču. Skušal sem si predstavljati duhovnika, kako moli pred Gospodom in premišljuje postaje njegovega trpljenja, jih naobrača na svoje življenje in poslanstvo ter si tako izprašuje vest. Skušal sem sam biti ta duhovnik, hkrati pa biti z vsemi duhovniki, zlasti s slovenskimi, solidaren. Morda se bo besedilo mestoma dotaknilo tudi koga izmed vas.

1. Postaja – Pilat Jezusa obsodi na smrt

Moj Bog, ko te gledam, kako nemočno stojiš pred Pilatom, ne kriv ne dolžen, se skušam spomniti, kako v svojem življenju tudi sam presojam in obsojam ljudi. Kolikokrat se postavim za zglednega, pobožnega, delavnega voditelja, v resnici pa sem prav tak ali še večji grešnik od faranov in bratov duhovnikov, ki jih obsojam. Ali ne s tem pravzaprav povzročam smrt sebi in svojim bratom. Želim živeti in želim, da bi v polnosti živeli tudi vsi moji bratje in sestre. Iščem usmiljeni pogled tebe, ki si ga naklonil ljudem okoli sebe, čeprav si bil obsojen ti sam. Ta tvoj pogled naj me prisili, da najprej izderem bruno iz svojega očesa, da bom potem videl izdreti iver iz očesa svojega brata.

2. Postaja – Jezus vzame križ na svoje rame

Gospod, ti si brez upiranja in odvečnih besed sprejel križ na svoje rame. Zame je to tako težko. Vedno se pritožujem, kako sem prezaposlen, kako mi vedno nalagajo novih in novih stvari. Vem, da je treba vzeti križ na rame, a zakaj jaz? Zakaj bi moj križ ne bil lažji in bil raje težji križ mojega brata v sosednji fari, ki nima souprav in cele dneve nima kaj početi? Pomagaj mi, da bom z veseljem, brez pritoževanja vzel svoj križ na rame. Vem, da je pravšen zame, a tako težko razumem in sprejemam tvojo voljo.

3. Postaja – Jezus prvič pade pod križem

Jezus, vidim te, kako klecneš pod težo križa. Na kolenih si, drugi pa se obnašajo, kakor da bi tega sploh ne opazili. Namesto da bi bili potrpežljivi, so nestrpni, nočejo čakati, da bi vstal, ampak te pljuvajo in udarjajo, da je vse skupaj še težje. Ravno prejšnji teden je k meni prišlo na pogovor srednješolsko dekle, ki je s fantom zanosila. Ko mi je to povedala, sem se nanjo znesel, češ kaj si misli, kakšna sramota je to, kako je to nemoralno… Izvedel sem, da je naslednji dan napravila splav… Moj Bog, odpusti mi! Namesto da bi znal nekomu prisluhniti, sem mu križ še otežil… Zaradi mojega napuha in samoljubja sta sedaj uničeni dve življenji…

4. Postaja – Jezus sreča svojo mater

Tvoja mati, ki je bila ob tvojem javnem delovanju bolj v ozadju, je danes tu, da se še enkrat sreča s teboj, da ti pove, kako te podpira, tudi v tej najtežji preizkušnji, čeprav ji je tako težko. Razmišljam, koliko znam ceniti svojo mater, ki me prav tako podpira na moji poti. Čuti, da je ta pot težka, niti njej ni lahko, trpi z mano, hkrati pa se zame neprenehoma obrača na tisto mater, ki si nam jo dal ti na križu, na Marijo. Nebeško mater vsi srečujemo na svojem križevem potu, a je ne vidimo, gremo mimo, ona pa je tam. Gospod, daj, da bi se znali v stiski vselej radi obrniti na tvojo in našo mater, katere srce nam pride na pomoč in trpi skupaj z nami.

5. Postaja – Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Simon je prisiljen priskočiti ti na pomoč. Kolikokrat se tudi mi bolj kot ne prisilimo, da nekomu ne le pomagamo v stiski, ampak da z nekom sploh spregovorimo, če ni ravno nekdo, ki bi nam ugajal, ki ni kakorkoli problematičen. Veš, Jezus, če bi v takih ljudeh videl tebe, kako komaj nosiš svoj križ, bi ne bila taka težava, a moje srce je zakrknjeno in te ne vidim v tistih, ki mi ne ugajajo. Upodobi moje srce po tvojem, da bo široko in usmiljeno, da bo začutilo sočloveka.

6. Postaja – Veronika poda Jezusu potni prt

Gospod, toliko trpečih obrazov je na tem svetu. Pravzaprav jih je veliko že vsak dan okrog mene! Ko ne bi tako pogosto samo šel svojo pot kakor konj s plašnicami, ki pelje za seboj kočijo, bi jih morda videl. Pravzaprav kdaj te obraze celo vidim, a ne začutim človeka, ki se skriva za njimi. Moral bi se nekoliko ustaviti, se vanje zazreti, se zanimati za njihove zgodbe, pa nimam časa. Ah, kakšen izgovor. Časa je dovolj, le vzamem si ga ne. Še zase si ga ne vzamem, pa bi si ga za druge… Gospod, daj mi usmiljeno in čuteče srce, da bom začutil in videl brata in sestro v stiski, da bom videl tvoj izmučeni obraz v njih. Vtisni miga v srce!

7. Postaja – Jezus drugič pade pod križem

Gledam te, kako drugič ležiš pod težo križa. Tudi sam večkrat padem pod križem – s tvojo pomočjo se tudi po navadi hitro poberem. Spet pa ti moram priznati svojo neobčutljivost. Ljudje okrog mene namreč padajo in padajo pod težo svojih križev, a me to kaj dosti ne gane, pustim jih same, kakor so tudi tebe samega pustili ležati pod težo naših grehov. Ljudem bi moral prinašati upanje, moral bi jim prinašati tebe, a sem večinoma zaprt v svojem vsakodnevnem itinerarju, ki ga duhovnik naredi. Najpomembnejša je moja vsakdanja pot, poti drugih, predvsem tiste trnjeve, me ne zanimajo. Gospod, spusti moj pogled v prah, v katerem ležijo!

8. Postaja – Jezus sreča jeruzalemske žene

Ko si se srečal z jeruzalemskimi ženami, ljubi Jezus, so vse tvoje težave šle v ozadje. Tvoje trpljenje te sploh ni zanimalo, ampak so te zanimale njihove zgodbe. Kolikokrat sem najnesrečnejši človek na svetu jaz! Vsem tožim, kako mi je hudo, in sem najbolj zadovoljen, kadar me tudi drugi pomilujejo. Kaj mi pravzaprav posebnega primanjkuje? Imam dom, mnogi ga nimajo, imam dokaj nov avto, mnogi se vozijo v starih kripah, jesti imam še preveč, mnogi pa ne vedo, če bodo imeli dovolj, da bodo preživeli družino v naslednjih dneh. Zakaj sem vedno jaz najpomembnejši? Gospod, naj tolažim in naj ne bom tolažen!

9. Postaja – Jezus tretjič pade pod križem

Ob tvojem tretjem padcu pomislim, kako trpiš v sami svoji Cerkvi. Kolikokrat te zlorabljam za svoje namene. Kolikokrat opravljam svete skrivnosti tako avtomatsko, ne da bi se sploh zavedal tvoje prisotnosti. Tvoje besede velikokrat ne slišim in je ne poslušam. Govorim, pravzaprav govoričim. Res, dober sem v besedah, zatajim pa v praksi. Govorim, kako bi moralo biti vse popolno, kako bi drugi morali biti popolni, sam pa nisem nikakršen zgled. Vem, tako ti otežujem ta križ, tako ga otežujem drugim…

10. Postaja – Jezusa slečejo in mu ponudijo vina, mešanega z žolčem

Obleka – človekovo dostojanstvo. Tako pogosto svojim bratom in sestram vzamem to dostojanstvo, kakor so tebi vzeli obleko. S svojimi mislimi, besedami in dejanji marsikoga oropam za njegovo Božje otroštvo, z njega trgam belo oblačilo, ki ga je dobil pri krstu. Svoje brate in sestre teptam v prah, jih dajem v nič… Pomagaj mi, Gospod, da bom spoštoval dostojanstvo svojega bližnjega, se zavedal, da si v vsakem izmed njih.

11. Postaja – Jezusa pribijejo na križ

Ko te pribijejo na križ, nisi kakor drugi, ki so se upirali, ampak se prostovoljno predaš, razprostreš svoje roke po lesu. Do konca hočeš začutiti bolečino križanja. Pomagaj mi vedno, ko se želim upirati in vztrajati v svoji trmi, da po tvojem zgledu sprejmem, brez upiranja. Pa tudi preizkušnje naj sprejemam v tem duhu, kakor je dejal modri Job: »Dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli« (Job 2,10).

12. Postaja – Jezus umre na križu

Šele ko si visel na križu, so lahko pribili tisti naziv nad tvojo glavo, da si resnični kralj. Šele sedaj si povišan v resničnega kralja sveta. Zdaj razumem, kar si rekel dvema učencema, ki sta te prosila, da bi sedela na tvoji desnici in levici v nebesih. Prevečkrat sem gospodovalen in hočem uveljavljati svoj prav, želim prevladati. Ti me na križu učiš, da moram umreti tem težnjam. Če želim biti pravi voditelj svoje črede, moram biti njen služabnik, služabnik ljubezni po tvojem zgledu.

13. Postaja – Jezusa snamejo s križa in ga položijo materi v naročje

Ko si umrl na križu, vseeno nisi bil sam, pod tvojim križem so bili tisti najbolj zvesti, najbolj verni. Če so te vsi drugi zapustili, vse človeštvo, pa so vseeno ostali še nekateri, ki te niso nehali ljubiti. Tu je naročje tvoje matere, ki te spet ljubeče sprejema, kakor te je ob rojstvu. Morda v svoji ozkogledosti in samopomilovanju prevečkrat vidim le samega sebe in svoje trpljenje, da bi lahko opazil ljudi, ki mi vedno stojijo ob strani, kamorkoli grem. Tudi v Marijino naročje se nočem spustiti, ker sem preveč ponosen, pa bi bilo tako osvobajajoče, tako prijetno…

14. Postaja – Jezusa položijo v grob

Ko te Jožef iz Arimateje položi v grob, mu ni škoda nobene stvari. Mazili te z najboljšimi dišavami, položi te v nov grob, samo zate izklesan v skalo. Ko bi bil jaz tako radodaren do tebe. Za tvojo daritev, za prostor te daritve, za oznanilo tvoje besede, je treba tako pazljivo gledati, da se ne porabi preveč... Pa tudi sebe kar preveč varčujem in se ti ne predam v celoti. Zate ni nič preveč. Namesto da bi širil tvoj vonj po svetu, kakor je dejal apostol Pavel, pustim, da se širi vonj po gnilobi, po propadanju. V tem propadu bi morala moja vera širiti tisti prijetni vonj, po katerem se smrad umrlega semena spremeni v najprijetnejši vonj kruha življenja.