se zgodili pred štiriinšestdesetimi leti. O teh dogodkih na blogu kaj dosti nisem pisal, ker je bilo tega pisanja, pravzaprav ponekod že pisarjenja, dovolj. Za zgled jemljem nekolikoliko Jezusov prihod v Jeruzalem, ki bi ga lahko vzporedili vsakemu našemu veselemu prihodu, recimo poročnemu ali novomašnemu. Moja pozornost pa je bila usmerjena tudi na vrt Getsemani in na križev pot. Našel sem številne vzporednice.Zanimivo je, kako se je ljudstvo, ki je bilo več kot 90 % verno, katoliško, ki je še deset let pred koncem vojne vzklikalo na čast Kristusu Kralju, potem želelo smrt svojim rojakom, jih psovalo in pljuvalo, udarjalo, obmetavalo s kamenjem. Kaj se je zgodilo?
Zgodilo se je prav isto kot v Jeruzalemu - namesto da bi uporabljali ljudje svoje glave, sta jih napuh in ignoranca oddaljila od samih sebe, slepo so verjeli besedam voditeljev, ki so jim rekli, da so ti ljudje, ki hodijo mimo, izdajalci ljudstva. Ali se ni isto pripetilo Gospodu?
Enako 
so bili nedolžni, a spoznani za krive, ker so mislili drugače od glavnih, ker so jim bili na poti do uresničitve njihovih ciljev. Bili so ovira njihovi sli po oblasti, prav kakor Jezus. Njihova napaka, če je že obstajala, je bila predvsem politične narave. Od kdaj se nekoga ubije, če je politično drugače opredeljen, če je veren, če se z nami ne strinja, če ostaja zvest svojim vrednotam? V tako razvitem 20. stoletju so se dogajale take stvari, le da so nacizem obtožili, nekateri drugi totalitarizmi pa na to še čakajo. Kako dolgo še?
Naši obsojenci na smrt, od katerih je velika večina končala pod slovensko zemljo, je bilo vernih, celo zelo vernih. Ko so v zaporu čakali na sodbo in usmrtitev, so prestajali nekaj podobnega kakor Jezus v oljskem vrtu. Bili so smrtni boj, agonijo, vsak sam, veliko so molili in nenazadnje verjeli ter zaupali v Boga, v večno življenje. O tem nedvomno pričajo številni rožni venci, ki so jih odkopali skupaj s kostmi. Vemo tudi, kako so jim duhovniki dajali odvezo kar medtem ko so šli mimo v vodu smrti.
Lahko bi se uprli, saj tistih stražarjev ni bilo toliko, pa se niso. Tudi Jezus se n
i upiral, še več - nalašč je izbral Getsemani, ki je poln oljk, ki so simbol miru. Kakor je on sam šel pomirjen v smrt na Golgoti, tako so naši pobiti šli pomirjeni z Bogom in seboj na svojo Golgoto, ki je bila pod zemljo.
Kaj vse bi lahko naredili, pa niso, ker so bile njihove vrednote pred ideologijo. Vsaka ideja, vsak nauk, ki tepta vrednote, človeško osebo v njeni celoti, je ideologija. To je bil nacizem, to je bil fašizem, to je bil komunizem, prav tako pa je to bilo tudi judovstvo Jezusovega časa.
Naši pobiti so svojim usmrtiteljem vse odpustili, kakor je to storil Jezus na križu. Lepo je, da se jih spomnimo, da jih dostojno pokopljemo z vsem potrebnim cvetjem in dišavami, kakor so to storili Gospodovi svojci in prijatelji. Ni pa prav, kar se danes dogaja z druge strani, ko nekateri preživeli in nekdanji zaporniki še vedno bijejo boj s komunisti, ko še vedno za vsakim grmom vidijo partizana, ki jih čaka z nabito puško. Ne, če se imajo za kristjane, naj bodo drugačni od njih! Ali jim niso njihovi svojci dali pravega zgleda?
5 komentarjev:
Lepo razmišljanje Andrej. Ali nismo mi kdaj lepo sprejeti med ljudi (meščane)? Naslednji trenutek pa nas po krivem imajo za grešnega kozla. Takrat se počutimo, kot Jezus prd Pilatom, ki na njem ne vidi nič slabega. Vendar nas množica linča. Tako je tudi z poboji po vojni, ki jih sedaj vidimo po TV in časopisih. Tudi jaz imam pokopanega starega očeta za Škofjeloškim gradom in do nedavnega o tem na glas nismo smeli govoriti. Ko smo povabili g. Dežmana v Žiri pa sem dobival zelo nesramna in ogabna SMS sporočila. Npr. Da me bodo razkosali in pobili, kot tiste 1945 leta ! Nekomu sem pač stopil na žulj in ga peče vest. Pred resnico ne bo nihče varen, tudi tisti ki že 65 let vladajo in molčijo.
Glede teh zgodovinskih tem se težko izrečem samo za eno barvo. Sem kristjan ampak vseeno mislim, da so tudi kristjani marsikatero "nakuhali", ki ne bi smeli. Nekateri posamezniki ali skupine so zlorabljale krščanstvo za svoje cilje in danes zaradi tega nosi Cerkev svoj madež. No, da ne bo predolgo ... niti ena in niti druga stran še nista prišla do prave samopodobe tistega obdobja.
Drug na drugega kažemo s prstom kot žrtev na krvnika a na obeh straneh so bile žrtve in krvniki.
Da, vprašanje pa je dobro: Kaj s(m)o ti storili. In verjamem, da preko malih blogov, člankov in strpnih kampanj lahko pridemo čez leta do zrelega gledanja. A počasi!
Glede kristjanov je, mislim da, jasno, da se to tiče praktično vseh Slovencev. In sam sem želel pokazati na nek problem - sprave še lep čas ne bo. To pa zato, ker se ni prav nič spremenilo, in državljanska vojna še traja. Zgodovinarji se trudijo s potrebno distanco in profesionalnostjo gledati na dogodke iz tistega časa, potem pa pridejo direktno implicirani ljudje in pokvarijo marsikaj.
Nima smisla prerekati se, ker so NOB, Tito ipd. še vedno za večino nesporne ikone. Kar se tiče druge strani - tudi oni so koga pobili in kam dali, pa tudi ne priznajo. Res je, vsi le na drugega kažejo s prstom, nase nič. Tako ne bo sprave prav kmalu.
Sprava je proces v katerega mora stopit spomin naroda in cel narod. Ne samo učbeniki zgodovine ali skupina borcev.
Za katarzo je potrebna zrelost, ki omogoči ta trenutek.
Spomin lahko očisti odpuščanje in odpuščanje se rodi iz ljubezni.
Objavite komentar