Ritem je prirojen

Mama poje uspavanko svojemu otroku, preden se je rodil in se, upoštevajoč zdravnikova navodila, ziba v nežnem ritmičnem zaporedju. Ko se bo otrok rodil, bo prepoznal note in ritem tiste pesmice, ker jo je v materinem telesu lahko jasno slišal. V četrtem mesecu in pol razvoja je namreč njegov slušni organ začel počasi delovati in v šestem mesecu je lahko prvič v življenju jasno zaslišal nek glas – utrip abdominalne (trebušne) aorte svoje matere. »Glasbene sekvence, ki se jih posluša med znotraj materničnim življenjem, se nikakor ne izgubijo«, trdi Cristina Cano, docentka Glasbene semiotike na Univerzi v Bologni. Zaznavanje ritma je temelj ne le za komunikacijo, ampak za samo človeško življenje. Zato se ta sposobnost začne že v zarodku.

Zdaj prihaja tudi znanstveni dokaz, da dojenček ne le, da lahko zaznava zvoke, ampak je sposoben zaznavati tudi ritmične strukture glasbe in zaznavati spremembe le-teh. Ta sposobnost pa je prirojena, je zaznala ekipa raziskovalcev z Madžarske akademije znanosti, pod vodstvom Istvana Winklerja. Njihova študija, pri kateri so sodelovali tudi znanstveniki z Univerze v Amsterdamu, je bila objavljena v ugledni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (Pnas) v ZDA. Raziskovalci so 14im novorojenčkom (starimi dva ali tri dni) predvajali rockovske ritme s pomočjo posebno udobnih slušalk (zraven so bile seveda tudi matere). Istočasno so posebne elektrode, naslonjene na glavice otrok, zaznavale električni odziv njihovih možganov ob poslušanju glasbe.

Vse je temeljilo na posebnem 'triku': vsakih deset udarcev je bil eden izpuščen, da bi videli, če bi dojenčki to zaznali. Rezultat je bil presenetljiv. »Kadar je bil udarec izpuščen, so sledi elektroencefalograma brž zaznali tipične znake, ki se jih zazna, kadar niso izpolnjena pričakovanja subjekta«, razlaga profesor Winkler. »Možgani dojenčkov so se slabo odzvali, brž ko je glasba izgubila ritem; ni prišlo do udarca, ki so ga pričakovali«. Enako se je dogajalo tudi 14im odraslim, ki so sodelovali pri vzporednem projektu. Na tej tematiki zdaj delajo mnoge ekipe po svetu. Nekateri menijo, da če se glasbena in ritmična zaznavnost otrok začne že v materinem telesu, potem je glasba resnično nekaj osnovnega v človekovem razvoju.

Zaznavanje melodije in ritma so značilna človeška lastnost, pravijo znanstveniki. Laurel Trainor z univerze McMaster v Kanadi se je prepričal, da najboljši odziv doseže tista mati, ki med enakomernim zibanjem v naročju, poje svojemu otroku ritmično pesmico (tudi jazz je na mestu). Ta raziskava je namreč dognala, da gibanje omogoča lektričnim sistemom možganov, da si pridobijo in izboljšajo sposobnost ritmičnega dojemanja. V preteklosti so mislili, da je treba vložiti v glasbeno senzibilnost le veliko časa in vaje. Ni res. Seveda glasba vseeno zahteva veliko truda in odpovedi. Poleg tega nimajo vsi otroci sposobnosti zgodnjega dojemanja ritma. Študija, objavljena v Pnas, pa je vseeno za znanost pomembna tudi zato, ker bi zmanjšana ali odsotna zaznavnost ritmičnih struktur lahko že pomenila motnje pri dojenčkovem izražanju (čigar ritem zaznamujejo kadence samoglasnikov) in sluha. Da ne govorimo o možnostih na psihološkem in psihiatričnem področju. Močna glasbena senzibilnost lahko sproži čute, povezane z nezavednim.

(Luigi Dell'Aglio, Il senso del ritmo? È innato, Avvenire, 27.4.2009)