Pridige 4

Še zadnja objava v tem sklopu - manjka namreč še zadnji glagol...

Ne le poosebiti, ampak tudi dramatizirati. Drama pomeni "akcija", izhaja iz grške besede, ki pomeni "delati, delovati". v prevem pomenu torej dramatizirati pomeni vnašati v sporočanje "dramo" delovanja: predložiti to, kar je treba misliti, hkrati pa povedati (ali še bolje, pokazati), kaj je treba narediti, kako.

Dramatizirati pa pomeni tudi dobro uporabiti tisto potrebo po tekmovalnosti (antagonizmu), če ne po spopadu, vojni, ki je na dnu srca vsakega od nas. To skrivnostno in hkrati naravno potrebo po tekmovalnosti (ki je lahko usmerjena tako k dobremu kakor k slabemu) dobro pozna in se ji posveča tisti ljudski tisk v pravem smislu besedne zveze - športni.

Šport je namreč vojna, posnemanje boja in nas tako globoko povleče, da v nas vzbudi željo po uporu. Zakaj se torej v verskem kontekstu ne bi poslužili iste taktike, ki uporabi nekega tekmeca, da bi v človeku vzbudila strast, ki bi ostala budna?

Po nekaterih cerkvah sta še vedno vidni dve prižnici, saj so bile pridige včasih narejene "kontradiktorno" (nasprotno): na eni strani je bil "dobri" na drugi pa "slabi", ki je bil obsojen na propad, a šele po koncu boja. Tisti stari lisjaki pastoralne modrosti so našli komunikativno skrivnost, na katero smo mi že pozabili. Pridigo (ali članek) bomo toliko bolj razvneli, kolikor bolj bo "dramatična", kolikor več bo torej tekmecev, nasprotnikov. Seveda tu ne gre za osebe. Zakaj pa bi ne bile to ideje? Zakaj ne hudi duh? Zakaj ne mi sami in greh, ki je v nas?

Sporočati brez poenostavljati lahko zmede, namesto da bi navdihovalo; brez privede do nepomembnosti, abstraktnosti idej, ki ne pridejo do globin; brez dramatiziranja pridemo do govora, ki brez tekmovalnega naboja, ni več človeški, postane ohlapen, v nas pa ne vzbuja pozornosti in strastnosti, ampak nepremagljive skušnjave zdolgočasenosti.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.