Hvalite, hvalite!

Bi radi nekomu škodovali? Ne govorite slabo o njem, ampak o njem govorite preveč dobro.

André Siegfried

Ta stavek mi je povedal prijatelj med neko večerjo med prijatelji, kjer je pogovor zašel v tisto smer, kamor žal pogosto zaidejo naši pogovori - ne toliko v neko obrekovanje, kolikor v jasno pripovedovanje dogodkov, ki so se zgodili drugim (kjer pa je vedno zaobsežena tudi sodba). Ta prijatelj me je med večerjo opozoril, da smo ves čas tako hvalili neko osebo, da je čez čas postala antipatična pravzaprav vsem. Zatorej mi je prijatelj povedal zgoraj navedeno misel, ki naj bi jo izrekel francoski ekonomist André Siegfried (1875-1959), za katerega sem kasneje ugotovil, da je avtor knjige z naslovom "Nekaj maksim", med katerimi je tudi tale izrek.

Pot, ki jo predlaga trditev je seveda nizkotna in pokvarjena, v bistvu pa ima neko svojo učinkovitost. Če pretiravamo v hvalah nekoga, ne le, da postanejo te hvale neverodostojne, ampak se na koncu lahko zgodi, da to povzroči prezir, nevoščljivost ali sarkazem do osebe, ki smo jo preveč hvalili in tako doseže rezultat, da tej osebi škodi, čeprav ji očitno izkazujemo spoštovanje in občudovanje.

Gre za enega izmed pokvarjenih mehanizmov človeškega duha, ko se postavi v odnos z bližnjim. Na ta način smo vedno sumnjičavi - žal utemeljeno. S tem v zvezi smo vsi po malem žrtve in rablji. Smo naslovniki ostrih kritik, ki so kdaj pa kdaj utemeljene, pogosto pa izmišljene. Hinavsko nas hvalijo, da bi nas speljali na tanek led našega ponosa, ki nas dela ranljive, vendar se hkrati tudi mi poslužujemo iste taktike v odnosu do drugih.

V praksi se izkažeta za resnični Voltairovi trditvi: "Obrekujte, obrekujte, bo že kaj ostalo!" in "Hvalite, hvalite, bo že kaj proizvedlo!"

- Gianfranco Ravasi, Le parole e i giorni, nuovo breviario laico, Mondadori, Milano 2008.