Gre za zelo zaskrbljujoče znamenje. Pomeni namreč, da s
vetega ni več, da mnogi sploh ne vedo, kaj bi to bilo, medtem ko posvetno postaja prevladujoče tudi v cerkvi, ki bi naj bila pravi sveti prostor. Da je nek kraj svet, hitro začutimo, ko nam rečejo ob vstopu v muslimansko mošejo, budistični tempelj ali judovsko sinagogo, da se moramo sezuti ali se s sklenjenimi rokami prikloniti ali si pokriti glavo.
Nekoliko zmedeni to tudi naredimo, morda tudi začutimo tisto vrojeno strahospoštovanje, pomešano z začudenjem, ki pride na dan vsakokrat, ko se znajdemo pred nečim neobičajnim, skrivnostnim, večjim od nas: pred svetim. Tedaj se vprašamo, kako to, da duhovniki in redovnice kot prvi po cerkvah ne spoštujejo tišine, še več: pogovarjuajo se na glas, zahtevajo, da ne poklekujemo in se priklanjamo, ker naj bi šlo za suženjske kretnje, ki naj bi bile za človeka poniževalne. Nekaj tu ni v redu.
Medtem pa so prišla na dan nova bogoslužja, ki posvečujejo posvetno kakor nekoč. Seveda ne gre več za mogočna zborovanja z morjem ljudi iz nacističnih ali komunističnih časov, kjer so častili mit krožečega sonca ali režimske osebnosti - danes imamo shode z baklami, razne druge shode in marše, nove svetne procesije. Ne izpostavlja se več svetih podob ali Najsvetejšega, temveč zastave, napise in nove teozofske simbole. Nekoč so bakle spremljale svete podobe, danes pa nove religioznosti. Do tega nas je pripeljala profanizacija svetega, ki se ni ustavila zunaj svetišč, ampak je vstopila vanje ter poskušala bogoslužje napraviti za posnetek profanega, z vsem hrupom, materialnostjo, zmedenostjo, ki je je polno profano.
Profanost pomeni oddaljenost od Boga, ki nasprotno živi v "svetem". To je seveda potrebno, da bi se spoštovala svoboda ustvarjenih bitij. Človeško bitje mora živeti izven svetega (fanum), da bi se lahko svobodno odločalo, da vstopi v svetišče, kadar enkrat razume razliko in začuti potrebo po srečanju z njim, ki je začetek vsega in vseh. Če bi posvetno res bilo sveto, potem bi častilci hudiča imeli prav, ko prevračajo sveta znamenja krščanstva, da bi posvečevali kar je slabo in greh.
Greh uničuje ustvarjena bitja, kvari profano in onečašča sveto, rani ustvarjeno resničnost v njeni svobodi kakor tudi v njeni odvisnosti. Zato pa se mora vmešati Odrešenik in vzpostaviti avtonomijo stvari, tako da izkorenini in ozdravi greh. Odrešenje ne prihaja odrešit profanosti, ki je že sama v sebi prostor, v kateri se odseva sveta vrednost svobode človeškega, ampak prihaja vzpostavit in povzdignit naravo, ustvarjeno resničnost. Sveta bi se morali veseliti in ga okušati, ne pa ga le "uporabljati". Ozdravljenost od greha nam omogoča, da se sveta veselimo, da znamo v resničnosti uživati in da iz nje odstranimo, kar jo lahko pokvari.
je op. prev.) je prostor, v katerem se vse to neprestano odvija. V njej človek, ki ga je zmedel greh, najde odrešenje, tako da iz nje izide osvobojen in je sposoben poseči v zemeljsko stvarnost z energijo, ki jo je prejel. Profano se tako naravnava na sveto. Prav zato, ker vidno predpostavlja liturgijo, je profana resničnost pred svetim, je narava pred nadnaravnim, ki po drugi strani neprestano teži po tem, da naravi vrača pomen in jo spreminja. Utelešenje Besede je podarilo prav to - s svojim vstopom v zgodovino slednja postane razodetje Boga. Profanemu, ki ga je greh desakraliziral (mu odvzel svetost op. prev.), odrešenjska izkušnja podeli posvečenje. Liturgija ponovno posvečuje, ponovno daje pomen. Pri zakramentih se vsakokrat poslužimo neko posvetno, naravno resničnost: kruh, vino, olje, vodo, ljubezen, trpljenje in to s pomočjo posebnih molitev posvetimo. Posvetno resničnost, ki je že tako ali tako usmerjenak svetemju, tako napravimo sveto in jo tako le namenimo za tisto, za kar je bila ustvarjena.
V središču tega gibanja je Evharistija. Zato je Cerkev, na Vzhodu in Zahodu, vedno postavljala v središče oltar s tabernakljem (prej tudi z artoforijem ali ciborijem) z Najsvetejšim. Kdor je tabernakelj v naših časih odstranil, da bi na njegovo mesto raje postavil duhovnikov sedež in ga dal v prostor, ki je ločpen od cerkve celo do te mere, da ga je zelo težko najti, bi moral prebrati, kaj o tem pravi Koncil v svojem prvem dokumentu o bogoslužni prenovi: "Sveta Evharistija naj se shranjuje v čvrstem in nevlomljivem tabernaklju, ki naj bo na sredi glavnega oltarja ali tudi stranskega, a naj bo ta zares plemenit ali, glede na krajevne navade in v posebnih primerih, ki naj jih potrdi krajevni ordinarij, tudi na drugem kraju v cerkvi, ki je zares plemenit in ustrezno okrašen. Dovoljeno je maševati obrnjeni proti ljudstvu tudi pri oltarju, na katerem je tabernakelj, ki je sicer majhen, a primeren" (Navodilo za natančno izvajanje svetega bogoslužja Inter Oecumenici, 26.9.1964, št. 95).
Njegov šotor ali tabernakelj hrani skrivnost njegovega telesa in krvi, njegovo Navzočnost. Gre za zavest, ki jo je Cerkev dosegla, da je Skrivnost vedno navzoča, ker je pred vsako drugo stvarjo: mi smo tisti, ki se moramo "ponavzočiti" pred njim s svojim češčenjem, njegova stalna navzočnost nenehno vzbuja našo vero. Kristus je prišel na svet, da bi bil z nami vse dni. Sveto, pravzaprav Najsvetejše, torej ostaja med nami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar