Stara zgodba govori o nekem učenjaku, ki je v iskanju smisla življenja prišel k nekemu puščavniku. Puščavski oče je bil zelo svet mož, zato ga je učenjak prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel z vodo. Romarjevo čašo je natočil do vrha, potem pa še kar nalival, tako da je začela voda že teči po tleh. Učenjak je to nekaj časa gledal, potem pa vendarle ni mogel več zdržati: "Nehajte! Čaša je polna! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta čaša si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te nečesa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?"
Začeli smo advent, ki je priprava na praznik Kristusovega rojstva. Je tudi priložnost, da se vsak pri sebi zamisli, ustavi in pripravi v srcu prostor, da se vanj naseli Božji Sin. Janez Krstnik mu je pripravil prostor, hkrati pa tudi dejal, kako se mora sam manjšati, Kristus pa rasti. Podobno naj velja v letošnjem adventu vsakega izmed nas. Je prihodnost negotova? Je treba tvegati? Nič zato, včeraj smo na god mojega zavetnika sv. Andreja lahko slišali, da so prvi učenci tvegali in se podali na pot za Jezusom, in sicer takoj!
Zato se tudi mi tukaj in sedaj podajmo na pot za njim, zdaj je pravi čas. Jezus se želi naseliti v našem srcu, a potrebuje za to prostor. Pripravimo mu ga v tem adventnem času, ki naj bo nadvse blagoslovljen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar