Dragi prijatelji, ne bom preveč filozofiral, kaj je božič (pri nas, žal, z malo začetnico) in kaj bi moral biti, ampak naj bo na tem mestu dogodek, pričevanje.
V nedeljo sva bila z sežanskim župnikom pri nekem bolniku, ki je bil že precej slaboten. Žena naju je res lepo sprejela in si za naju vzela čas, četudi je bil mož v slabem stanju. Možakar najprej ni želel prejeti zakramentov, potem pa jih vendarle je - vsi smo bili tega zelo veseli.
Ko sva z župnikom šla proti avtu, sem dejal, da se utegne še nekaj časa vleči. Pa se ni. Mož je čez dva dni mirno umrl.
Pogreb je bil včeraj in kot marsikateri pogreb, mi je bil po eni strani lep, po drugi strani ima človek tudi sočutje z domačimi in mu je težko pri srcu. Od pogreba sem žal moral takoj po sveti maši in zato nisem utegnil niti izraziti ženi sožalja, četudi sem si to zelo želel storiti.
V Sežani poteka polnočnica - malo smo na inštrumente zaigrali, malo s kadilom pokadili, skratka - lepo smo obhajali bogoslužje. Grem delit sveto obhajilo. In k obhajilu pride žena, ki smo njenega moža še pred par urami pospremili k večnemu počitku.
Presenečen in zelo ganjen sem ji po maši lahko izrazil sožalje. Take polnočnice še nisem doživel in je vprašanje, če jo bom še kdaj. Enkratno in edinstveno.
Naj bodo vaši prazniki blagoslovljeni in polni miru! Pustite mu roditi se v vaših srcih!
1 komentar:
Lepo si opisal dogodek. verjetno so bili svojci zadovoljni, da je pokojnik prejel zakramente. Pa naj nam še mnoge načine ovirajo praznik. med nami, in tudi oddaljenimi kristjani je ravno Božič nasvetejši krščanski praznik - praznik Družine, ki je tudi v sedanjem času nepriviligirana.
V tem času bloganja smo se eni od drugega naučili v tem letu. Želim ti blagoslovljen Božič.
Objavite komentar