Mraz in ljudje

Še en lep zapis našega vrlega urednika Novega glasu...

Mraz je te dni, prav pošteno nas zebe. In naj starejši ljudje še tako govorijo, da današnje zime niso tako mrzle, kot so nekoč bile, lahko mirno zapišem, da je letošnja zima tu na Goriškem prav ostra. Nobena skrivnost ni, da mraza, ledu in snega ne maram, da me zebe še iz otroštva, kot sem že zapisal. In naj se mi prijatelji in znanci še tako smejejo, ko me slišijo ponavljati že znane stvari, sam dodajam, da se nikdar ne bom nehal čuditi ljudem, ki imajo radi zimo in mraz. Z eno od teh oseb sem se tudi poročil, a to je drugo vprašanje, saj sem najbrž samo še ena od tistih potrditev, kako res je, da se nasprotja privlačujejo.

In ni ga dne in ni ga jutra, v katerem bi se v tem hudirjevem mrazu ne vprašal, kaj sploh počnem tukaj. A sem vseeno toliko pošten, da se takoj spomnim vseh tistih ljudi, ki živijo (po moje nenehno in neizmerno ter samo trpijo) v mrazu in je mraz sestavni del njihovega življenja. Pa me vsi po vrsti prepričujejo, kako da je prav, da je pozimi mrzlo, ker da mrčes pogine, kar seveda ni res, kot mi tudi trdijo, da mraz ohranja, saj da je znano, koliko časa dlje živijo ljudje v mrzlih krajih, kot mi tudi ponujajo na ogled srečne severnjake, ki se goli kopajo v ledeno mrzli vodi sredi ledu. Če mi pa že tega ne kažejo, mi potegnejo na dan metode zdravljenja Sebastiana Kneippa, ki je sebe in druge jetične bolnike ozdravil z ledeno mrzlimi kopelmi. Brrr, kako me zmrazi, ko samo vidim fotografijo vseh tistih, ki bosi tečejo v snegu!

Da ne govorim o tem, kaj si v sedanjih ledenih jutrih v mrzlem avtu mislim, ko skozi poledenela okna opazujem vse tiste goriške tekačice in tekače, ki prisegajo na tek, na tek in še enkrat na tek. Ker sem hudoben, kot mi marsikdo ob mojih opazkah reče, vedno pomislim, da bi bile te tekačice in tekači, ki zjutraj v ledu tekajo gor in dol po Gorici, prvi, ki bi rekli pri nedeljski maši v cerkvi: “Kako hladno je, kako mrzlo je v tej cerkvi! Saj ni čuda, da malo ljudi pride k maši”! Seveda tega ne rečejo, ker jih pri nedeljski maši ni, ne v zakurjeni in ne v mrzli cerkvi jih ni. Kot jih ni niti v naših kulturnih hramih, pa čeprav so ti tudi pozimi topli. V zameno pa jih dobite zjutraj, ko v rokavicah počasi vozite mrzel avto in vam prečkajo cesto nenapovedano v svojih fantastičnih “mise du role”, v tistih neverjetno lepih, tesnih, dragih “trenirkah, spodnjih hlačah, hulahopkah ali ne vem, kako se temu reče”! In kar me najbolj straši in poraja v meni dvome vseh vrst, je predvsem dejstvo, da so vsi ti tekači in vse te tekačice srečni!

Blazno srečni so! Naravnost bebave obraze imajo od te tekaške sreče! In jaz ponižno priznam in ne tajim, da sem v svojem mrzlem avtu, (Le zakaj se naši dragi avti tako blazno počasi segrevajo?), vsako mrzlo jutro ob pogledu na te tekaške srečneže prav nesramno rad nesrečen. V čisti in globoki, življenjsko vsakdanji depresiji človeka, ki noče biti na tistem mestu, kamor ga je življenje postavilo, si ob pogledu na tekačice in tekače vedno dopovedujem, da imam jaz prav, ko ljubim toploto. A dvom le ostaja...

Konec koncev pa postajam tudi sam prepričan, da ruski, moji zlati ruski pisatelji, ne bi bili napisali tako dolgih romanov, če ne bi bilo tako pregovorno dolgih, ledeno mrzlih ruskih zim.

“Kaj pa naj bi sicer delali v tisti ruski zimski tugi”? me je o tej svoji domnevi že v dijaških letih prepričeval prijatelj, ki ni rad bral, dolgih ruskih romanov pa še posebej ne in zato tudi Solženicina ne. Življenje je sicer mojemu prijatelju dalo prav, danes je izjemno uspešen človek in seveda tudi danes ne bere rad ruskih romanov, kot jih skoraj nihče več na Slovenskem, vsaj po zadnjih maloštevilnih izdajah sodeč, ne.

Pa sem ga vseeno prepričal, ko sva drsala šolske klopi, naj vsaj roman En dan Ivana Denisoviča prebere. Ker je krajši. Ker je lep. V tistih letih, ko sva s prijateljem v šolskih klopeh sanjala o svetli prihodnosti, je Aleksander Solženicin ravno pretresel svet s svojim delom, tudi zelo dolgim, Arhipelag Gulag. Čeprav po rodu iz Kranjske in na mraz navajen, mi je prijatelj ob prebrani Solženicinovi knjigi zabrusil: “Mat'r, jih je zeblo, a”? En dan Ivana Denisoviča je prebral, globoko, zares globoko pa si je oddahnil, ko sem mu povedal, da mu Arhipelaga Gulag gotovo ne bo treba brati, ker so ga izdali le v italijanščini in ga v slovenščini še ni bilo. Pisalo se je leto 1974. O njem in pisatelju nam je z žarom v očeh pripovedoval pokojni dr. Anton Požar, ki nam je seveda mimogrede tudi prinesel vse v slovenščino prevedene Solženicinove knjige. Mislim, da me spomin ne vara in zato lahko zapišem, da je dr. Požar z zanimanjem gledal moj obraz, ko mu je prijatelj ves vesel povedal, da je le prebral Solženicinovo knjigo o trpljenju Ivana Denisoviča, pravzaprav samega sebe.

Z gotovostjo sicer danes, po več kot tridesetih letih, ne morem zatrditi, da je res tako bilo, a v spominu imam, da se je strogi profesor čisto malo, a zadovoljno nasmehnil.

Jurij Paljk