Kupiš tri - dobiš eno: se splača?

Praznujemo nedeljo Svete Trojice, kateri bo namenjeno tudi to razmišljanje. Verska resnica nam pravi, da je en sam Bog, vendar v treh osebah. Priznam, da sem se počutil precej nelagodno, ko sem se zavedal, da bom moral kaj povedati ravno o tej zadevi, saj je nekaj tako nerazumljivega, tako presežnega... Kako to povedati, kaj naj bi bila Sveta Trojica? Podobno se je počutil sv. Patrik, ki je v petem stoletju spreobrnil h krščanstvu cel narod – Irsko. Nekega dne ga je poklical k sebi eden izmed krajevnih poglavarjev, da bi mu pojasnil čudni nauk, o katerem je slišal praviti, po katerem bi naj bil Bog obenem eden in trojen. Ali niso Oče, Sin in Sveti Duh trije Bogovi? In sv. Patrik je bil v podobni zagati kot jaz, kar je zagledal na tleh deteljico. Brž se je spomnil, kaj bo rekel poglavarju, zato je deteljico pobral, jo pokazal vladarju in razložil: „Vidiš? Takšna je Sveta Trojica – v njej so tri osebe, kakor imamo tu tri liste, pa vendar je v njej ena sama božja narava, kakor je ena tudi deteljica. Tako so torej tri osebe v enem samem Bogu.“ Bog je torej eden, istočasno pa je kot ena družina. 

Kot ena družina smo torej rekli, v družini pa mora vladati ljubezen. Apostol Janez trdi, da je Bog ljubezen, ki pa ne more obstajati, če je ni med dvema ali več osebami. Obstajati more torej nekdo, ki ljubi, nekdo ki je ljubljen, med njima pa mora obstajati vez ljubezni. Nekdo ne more zadržati ljubezni le zase, ampak jo mora podarjati, saj bi drugače tu sploh ne šlo za ljubezen, temveč za egoizem ali narcisoidnost. 

Tu imamo že prvo stvar, ki se jo za življenje lahko naučimo iz skrivnosti Sv. Trojice, da smo med seboj lahko istočasno enaki in različni: enaki smo po dostojanstvu, različni po lastnostih. Vsi imamo torej človeško dostojanstvo, vsi smo ljudje, pa vendar smo istočasno med seboj različni po barvi kože, kulturi, izobrazbi, razmišljanju. To se moramo nujno naučiti, ta nauk osvojiti, da bi lahko dobro živeli na tem svetu. 

Nauk o Sveti Trojici pa se na zemlji najbolje upodobi v družini. Ta je sestavljena iz ljudi različnega spola, iz moških in žensk, kakor je tudi sestavljena iz ljudi različne starosti (starši in otroci), z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo: družinski člani različno čutijo, imajo različne značaje in okuse. Koliko bosta mož in žena sposobna in koliko bo celotna družina sposobna to različnost usmeriti proti neki višji edinosti, od tega je v veliki meri odvisen uspeh nekega zakona in neke družine. Doseči je namreč treba edinost v ljubezni, namenih in delovanju. 

Ni res, da morata biti moški in ženska nujno skladna v svojih značajih in darovih. Ni nujno, da morata res oba biti vesela, odprtega značaja, razigrana, da bi se razumela. Ponavadi je res prav obratno. Na misel mi je prišel prizor iz filma Ben Hur, kjer je bil omenjeni junak na obisku pri šejku, ki je imel čudovite konje, ki pa niso zdelali ovinka na progi. Ben Hur je ugotovil, da je to zato, ker so v vpregi slabo razporejeni, saj imajo različne lastnosti – eden je bil bolj poskočen, eden je nekoliko zaviral, eden je vlekel v levo, eden pa v desno. Ko jih je pravilno razporedil, je vprega tudi lepo zdelala ovinek in zmagala. Zakon torej ni sestavljen iz dveh enakih polovic, kakor če jabolko prerežemo na pol, ampak en zakonec dopolnjuje drugega. Vse to pa zahteva veliko truda, odrekanj in odpovedi v sprejemanju drugačnosti. 

Na koncu vidimo, kako nauk o Sveti trojici sploh ni tako nekje daleč od našega življenja, ki naj ga preučujejo samo teologi, ker itak nimajo drugega bolj pametnega dela, ampak nam je pravzaprav ta skrivnost zelo blizu. Razlog? Ustvarjeni smo po podobi Boga, ki je istočasno en in trojen, ta podoba je v nas in prežarja vse naše življenje. Bog je troedin, mi pa smo poklicani, da povsod skušamo uresničiti to podobo, da delamo za edinost – začnimo pri nas in naših družinah, pa se vse to lahko prenese tudi na našo družbo.