Še o spolnih zlorabah...

V irskem katoliškem mesečniku 'Reality' je Gerard Moloney napisal zanimiv uvodnik, ki se dotika teme spolnih zlorab mladoletnih oseb na Irskem. Po podatkih s tam, naj bi en mlad od štirih postal žrtev spolnih zlorab pred dopolnjenim osemnajstim letom. To pa pomeni, da je bolna celotna irska družba, po mojem pa ne le tamkajšnja družba, temveč nasploh evropska, saj je spolnih zlorab in drugih škandalov, povezanih s spolnostjo veliko po celi Evropi. Cerkev naj bi spadala v t.i. 'civilno družbo', zato se tovrstne zadeve dogajajo tudi v njej. 

Žal drži, da se v cerkvenih vrstah ni storilo dovolj, da bi se najprej spolne škandale preprečilo, pa tudi ko so škandali prišli na dan, se ni storilo dovolj, preveč se je 'cincalo', čakalo, pometalo pod preprogo. Zanimiv je bil pred nekaj časa tudi komentar ameriške novinarke Peggy Noonan (Wall Street Journal), ki je dejala, da bi ameriška Cerkev, če bi stvari razkrila že v devetdesetih letih (škandali so stari že več deset let), odnesla celo kožo, saj bi prehitela medijsko pozornost - v devetdesetih ni praktično nobenega resnega ameriškega novinarja zanimala tematika spolnih zlorab v Cerkvi. Po letu 2000 se je novinarska stroka za tovrstne zadeve začela zanimati, za Cerkev pa je bilo prepozno - potegnila se je za okope.

Noonanova je o tem dejala, da bi odgovorni možje v Cerkvi novinarjev ne smeli obravnavati kot sovražnikov, ampak kot prijatelje, ki jim lahko pomagajo reševati nastalo situacijo - pomagajo razkrivati. Ponekod so škofje izbrali tovrstno pot - sem lahko štejemo nemške škofe, drugod so se pač branili izza okopov. 

Zagotovo se lahko strinjam tudi v tem, da po mnogih semeneiščih vzgoja kandidatov za duhovništvo ni ustrezna, saj ne gre za celostno vzgojo, ki bi zagotavljala uravnovešene in osebnostno zrele duhovnike. Sem bi dodal še nevarnost individualizma, ki se začne že v semenišču, potem pa se prenese na župnije in na druga področja delovanja duhovnikov. Noonanova je tudi dejala, da bi morala pri vodenju škofij biti prisotna tudi ženska roka (a woman's touch). To si je sicer mogoče razlagati na več načinov, gotovo pa drži, da v vsaki družini očetovo vlogo dopolnjuje tudi materina.

Kar se tiče norm za obravnavanje primerov spolnih zlorab nad mladoletnimi, bodo zdaj prišle nove, kakor pravi ameriški vatikanist John Allen. V bistvu gre za uvajanje smernic iz leta 2003, zraven pa bodo še bolj praktična navodila za posamezne škofovske konference. Nove norme vsebujejo predvsem dve novosti - žrtev bo lahko podala ovadbo v dvajsetih letih po dopolnjenem osemnajstem rojstnem dnevu (gre za podaljšanje še za deset let, tako da se bo recimo žrtev, ki je utrpela napad pri osmih letih, na cerkveno sodišče obrnila vse do svojega 38. leta); obenem bo med 'težje prekrške' štela tudi otroška pornografija. Veliko hitreje se bo tudi ukrepalo pri odstranitvi duhovnika v najtežjih primerih.

Ob vsem povedanem pa mislim, da je prava pot tista nemška, o kateri sem pisal že pred časom. Tam se je država povezala s šolstvom in civilno družbo, še zlasti s katoliško Cerkvijo, ter si zadala širok in celosten program, ki je tudi vzgojno naravnan. Cerkev namreč ni neka rakasta celica, z odtranitvijo katere bi se vse skupaj uredilo, temveč je z njo mogoče in je treba sodelovati pri skupnih družbenih interesih. Nihče od družbenih osebkov se ne sme zapirati za okope, ampak mora vladati medsebojno spoštovanje in sodelovanje.