Furlanski duhovniki so že od nekdaj v sebi imeli nek socialni čut, vendar je to ostajalo le na ravni del in v okviru njihovega privilegiranega in nedotakljivega dušnega pastirstva. Neko ljudstvo je nujno povezano s svojo zgodovinsko razsežnostjo - vedeti mora, kdo je in koliko je vredno. Namesto vztrajanja na napakah ljudi, je treba kazati na njihove dobre strani, dobre lastnosti - napake so že tako ali tako vsem znane. Treba se je zavedati svojih človeških in kulturnih prednostih. Vsakdo se mora čutiti kot osebek in ne predmet, glavna in ne stranska osebnost ali dekla vsakokratnega prepotentneža.
Cerkev naj bi bila prva, ki bi oznanjala tovrstno "teologijo osvoboditve". Cerkev mora biti ljudska in za ljudstvo v vsem, kar le-to potrebuje, tudi če gre le za neko začasno potrebo. Vera se mora tudi nekako "učlovečiti" v kulturo. Ko so ustanovili gibanje Glesie furlane (Furlanska Cerkev), so si za moto izbrali: "Vrniti se k ljudem."
Mnogi duhovniki so sicer resnično "dali dušo" za ljudi, niso pa upoštevali duhovne razsežnosti pomoči. V zgodovini Cerkve tako zlahka najdemo ljudi, ki so ljudem pomagali v njihovih materialnih stiskah, kar je seveda bilo nekaj nujnega, svetega, težje pa se najde take ljudi, ki so poleg tega, da so revnim pomagali, skušali te ljudi tudi rešiti iz njihovega stanja revščine. To pa se ne zgodi vedno prek ekonomskega izboljšanja, zagotovo pa prek kulturne obogatitve. Duhovna dela usmiljenja niso nič manj zaslužna od telesnih, tudi zato, ker niso tako pogosta.
Navadno temelji vzgoja s strani verskih institucij predvsem na kreposti pokorščine - ljudi je treba naučiti ubogati in ne ubogati. Za primer je lahko vzgoja po številnih cerkvenih vzgojnih ustanovah, kjer je glede na organizacijo, strukturo in priložnosti, ki jih nudi, taka šola, zlasti če je dostopna premožnejšim slojem, pravi mali dvor. Nasprotje tega pa je župnišče don Milanija v Barbiani, ki je bilo veliko bolj napredno od teh ustanov, pa čeprav sprva niso imeli niti elektrike. Duhovniki, zbrani v Glesie furlane so želeli furlanom pomagati ne le v tem, da bi bili dobri zidarji - po tem so bili vedno znani - ampak da bi si s svojimi možgani sezidali lastno politično, družbeno in kulturno "hišo".
Don Milani je vedno pravil, kako je poslanstvo šola utemeljeno le na tem, "da se utiša tistega, ki govori, in da spregovorijo tisti, ki molčijo." Ljudi je treba naučiti jezik srca, da bi začutili, kako jih Bog ljubi na isti način kot jih ljubita oče in mati. Ljudem torej ne smemo pomagati le materialno ali socialno, ampak jim moramo omogočiti celostno rast. Običajni ljudje morajo biti v središču pozornosti, Cerkev pa na njihovi strani. Treba se je dokončno znebiti paternalističnega obdobja, ko so se mnogi furlanski duhovniki, modri in hkrati cinični, družili z bogatimi, da bi pomagali revnim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar