O svetnikih

Zakaj Cerkev nekatere ljudi proglasi za svetnike? Nam lahko na kratek način razložite, kaj vse je potrebno, da nekdo postane svetnik?

Cerkev nekatere - to je majhen del vseh svetnikov - razglasi za svetnike nekako iz dveh razlogov: da bi se jim ljudje priporočali v molitev in da bi ljudem služili kot zgled ali spodbuda, da bi tudi sami postali sveti. Svetniki so vsi tisti, ki jim je uspelo priti med 'prebivalce' nebes. Čeprav sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Če hočemo biti sveti, moramo biti drugačni, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti. Pomeni, da svetnik ni nekdo, ki bi bežal od sveta in življenja, ampak tisti, ki svet še bolj ljubi in živi še bolj polno. Lahko si nekoliko pomagamo z lastnostmi iz Jezusovih 'blagrov' (Mt 5,3-12): kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, delovanja Boga v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

Vsak od nas je poklican, da naredi svojo pot svetosti. Začeti moramo pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih.

Cerkev je torej iz teh Božjih in človeških prijateljev izbrala določeno število tistih, ki lahko človeštvu služijo za zgled in so posebni naslovniki za naše molitve.

Da pa so uvrščeni na cerkveni seznam, je kar dolga pot, razen pri določenih kristjanih, kjer je njihovo življenje tako očitno, da jih 'glas ljudstva' nekako potisne naprej. To se je zgodilo npr. pri Materi Tereziji, kakor tudi sedaj pri Janezu Pavlu II. Sicer pa je treba najprej začeti postopek na škofijski ravni, kjer se določi voditelja postopka in njegovega pomočnika (postulatorja in vicepostulatorja). Tadva pregledata spise določene osebe, ki je v postopku in naredita vse potrebne poizvedbe (tudi znanstvene, ko gre za potrditev čudeža). Ko je na tej ravni postopek zaključen, se ves material pošlje v Vatikan na kongregacijo za svetnike. Za to, da je nekdo razglašen za blaženega, je potreben čudež, ki se zgodi na njegovo priprošnjo - da torej Bog usliši njegovo molitev (na priprošnjo bl. Janeza Pavla II. je francoska redovnica ozdravela od parkinsonove bolezni). V primeru mučeniške smrti za Kristusa, se za razglasitev za blaženega čudeža ne zahteva. V poteku procesa kanonizacije (ki privede do razglasitve za svetega), se zvrstijo naslednji nazivi: božji služabnik, častitljivi božji služabnik, blaženi in sveti.

Objavljeno v rubriki 'Vi sprašujete, duhovnik odgovarja' v Novem glasu.